Klasična izkušnja sodobnega zmenkanja: sediš nasproti nekoga, ki si ga spoznal prek aplikacije, in nekje v prvih desetih minutah že podzavestno ocenjuješ, ali ‘kemija’ obstaja. Če ne, si obeh strani že napol z mislimi pri izhodu — brez glasnega priznanja, a povsem jasno. Ta drža, kjer si od prvega trenutka pušča odprta vrata za hiter, neboleč umik, ni naključje. Je logična posledica sveta, v katerem je naslednja možnost oddaljena en sam swipe.
Situationship: pojav, ki ima zdaj svoje ime
Za razmerja, ki obstajajo nekje med naključnim srečanjem in resno zvezo — brez oznake, brez jasnih pričakovanj, a z realno čustveno vpletenostjo — se je uveljavil izraz situationship. Pojem je leta 2017 prva populariziral avtor revije Cosmopolitan, danes pa je po podatkih raziskave, objavljene na platformi JAIDA Dating, situacija taka, da 90 odstotkov samskih Američanov pravi, da so situationshipi postali nekaj povsem običajnega, med ženskami generacije Z pa ta delež doseže kar 99 odstotkov. Druga raziskava, ki jo povzema portal Lovon, ocenjuje, da je bilo v takem odnosu vsaj enkrat okoli polovica vseh odraslih v ZDA.
Zakaj ostajamo v nečem, kar nas dela negotove
Novejša psihološka raziskava, objavljena v reviji Sexuality & Culture, je preučevala prav to vprašanje — zakaj mladi odrasli ostajajo v situationshipih, čeprav raziskave dosledno kažejo, da so ti manj zadovoljujoči od jasno opredeljenih razmerij. Odgovor po mnenju raziskovalcev leži v t. i. investicijskem modelu zavezanosti (Investment Model): ljudje ostajajo, ker so v povezavo že vložili čas in čustva, se bojijo osamljenosti ali procesa ponovnega začenjanja z nekom novim, in ker jim upanje na prihodnjo, bolj resno zvezo daje dovolj razloga, da vztrajajo kljub negotovosti.
Zakaj je ravno negotovost tista, ki najbolj boli
Portal Simply Psychology v svoji analizi iz maja 2026 postavlja ključno tezo — škoda situationshipov ne izvira iz njihove sproščenosti same po sebi, ampak iz dvoumnosti. Negotova nagrada je po njihovih besedah najbolj zasvojljiva oblika okrepitve, nedefiniran status pa blokira občutek varnosti, ki bi sicer razmerje naredil regulativno, ne pa dezregulativno za živčni sistem. Avtorji primerjajo to kronično, nizko intenzivno budnost, ko ne veš, kje si, s psihologijo negotovosti zaposlitve — limbo stanje je pogosto bolj stresno kot čist, jasen konec.
Aplikacije so gorivo, ne le prostor za srečanje
Ni naključje, da je razmah situationshipov časovno sovpadel z razmahom aplikacij za zmenke. Ista mehanika, ki povzroča izgorelost pri swipeanju — neskončne možnosti, brskanje brez zaveze, gamifikacija človeške povezave — po mnenju psihologov ustvarja tudi ravno pogoje, v katerih situationshipi najbolje uspevajo. Ko je naslednja možnost vedno oddaljena en sam potez prsta, zaveza preprosto deluje kot nekaj neobveznega, raziskovanje drugih možnosti pa postane normalizirano, tudi ko je čustvena navezanost že prisotna.
Ni nujno vedno slabo
Tu je vredno biti pošten do cele slike. Strokovnjaki poudarjajo, da situationshipi ali splošneje ‘casual dating’ sami po sebi niso nujno problematični — postanejo problem šele, ko pričakovanja, komunikacija ali meje niso usklajeni med obema vpletenima. Če oba stran jasno vesta, kaj želita, in sta s tem zadovoljna, gre za legitimno obliko povezovanja, ne za nekaj, kar bi bilo treba avtomatično obsojati.
Kako prepoznati, kdaj gre za problem
Nekaj konkretnih znakov, na katere opozarjajo terapevti — stalna tesnoba med srečanji, enostransko čustveno delo (le eden od dveh začenja pogovore o čustvih ali odnosu), uporaba povezave za zapolnjevanje osamljenosti namesto pristne želje, in ignoriranje lastnih pravil, ki si jih sam postavil (samo tokrat postane vzorec). Če prepoznaš več teh znakov pri sebi, je to signal, da negotovost stane več, kot ti povezava dejansko daje.
Kaj s tem storiti
Rešitev ni nujno v tem, da se odrečeš neobvezujočemu zmenkanju, ampak v tem, da postane pogovor o pričakovanjih del procesa, ne nekaj, čemur se izogibaš iz strahu, da boš pokvaril lahkotnost. Paradoksalno — jasna komunikacija o tem, da nekaj ni resno, pogosto naredi izkušnjo manj stresno kot vztrajno izogibanje vprašanju ‘kaj sploh sva?’.