Sponzorirano

Alpsko vriskanje s kolesi

Sponzorirano
Oglas z naslovnico knjige in napisom Prišli so v Slovenijo. v ozadju slika gozda

Luči so ugasnile in pred nami je zaživelo veliko platno v pravljični podobi alpskega sveta. Potopisno predavanje, ki sta ga pripravila študenta geografije, je pri marsikaterem navzočem prebudilo skrite želje in sanje. Ja, to hočem, grem in osvojim še jaz. Sošolca in zelo dobra prijatelja Teja in Andrej sta izjemna študenta, ki sta lanske poletne počitnice preživela na čisto drugačen način kot večina njunih vrstnikov. Energična, polna adrenalina, volje po doseganju višjih in ekstremnih ciljev; preprosto se jima lahko samo klanjamo in ju občudujemo!

Natovorila sta svoja konjička Elan in Author in ju zajahala za dvajsetdnevno pustolovščino v centralnih Alpah čez največje evropske gorske prelaze. Pot sta začela pri drugem največjem italijanskem jezeru, Lago di Maggiore, kjer sta se pričela strmo dvigati proti osrčju velikih gora, kot je masiv Monte Rose, nato čez enega večjih alpskih prelazov Passo Simplon v Švico, do Zermatta pod Matterhorn in po dolini reke Rone čez Gr.St. Bernard v Italijo. Nato po dolini Aoste pod Mt. Blanc, se tam vzpela na Piccolo St.Bernard v Francijo, nadaljevala pot proti Val D’Iseru in za vrhunec potovanja še čez najvišji prelaz na poti in drugi najvišji v Evropi, Col D’Iseran (2770 m). Gorsko klobaso sta s premaganim petim prelazom zaključila  po dolini Suse in s spustom v Torino. Kot pravita sama, potrebuješ le kolo, dobro voljo, veliko mero pozitivne energije, Lindt čokolado v zadnjem žepu nahrbtnika, sorodno dušo in osvajanje alpskih sanj je tvoje. Kako sta jo doživljala ta dva avanturista, sta mi zaupala kar sama med žvrgolenjem ptic na čudovit, sončen pomladni dan v največjem ljubljanskem parku.

Kaj vaju je napeljalo na idejo, da počitnice preživita na tako izjemno drugačen način, kot je pot okoli alpskega gorovja?
Teja: Za prvomajske praznike sva šla kolesarit na Krk in že takrat sva razmišljala, da bo treba obiskati še kaj več kot do sedaj. Rekla sva, da bi šla v Alpe, ker so nama hribi tako zelo všeč, in potem se je kar zgodilo.

Kako dolgo sta se fizično ter psihično  pripravljala?
Teja: En teden sva potrebovala za organizacijo, saj  se moraš pozanimati, kje boš kupil karto, kaj vse potrebuješ za na pot, urediti zavarovanja itd. Kar se tiče fizične pripravljenosti, se pripravljaš že celo življenje. Če se s športom ukvarjaš že dalj časa, potem ti takšen izziv ne predstavlja prehudega napora.
Andrej: Spomladi začneš malo resneje kolesariti. Midva sva šla pred tem še na Krk. Trikrat na teden sva kolesarila po Polhograjskih dolomitih in v okolici Ljubljane. Če si ves čas na kolesu, ne rabiš nekega načrtnega treninga. To je bila pač ena od oblik preživljanja počitnic. Preden sva šla, sva morala kupiti nekaj parov rezervnih delov za kolo, če se kaj pokvari. In pred tem obvezni servis, kjer  zamenjaš verigo, zobnike, zavore, skratka vse potrebno.

Kako pa je bilo z  iskanjem prenočišča? So vaju kdaj pregnali s travnikov?
Andrej:  Proti večeru sva začela iskati travnike, kjer bi se lahko šotorilo in kjer bi bila odmaknjena od ceste. Vsakič sva se prepričala, da je bil v bližini kakšen potok ali hudournik za umivanje in pripravo hrane.
Teja: Nagnali naju niso nikdar. V nekem francoskem kraju naju je obiskala policija. Spala sva na travniku poleg sadovnjakov. Tam so bili tudi lokalni taborniki in vprašala sva jih, če lahko tam šotoriva. Ob desetih zvečer je skozi vrata šotora posvetila velika baterija, pospremil jo je glas francoske policije. Ustrašila sva se, da naju bodo napodili s travnika. Izkazalo se je, da so hoteli samo videti dokumente, nama zaželeli lahko noč in šli naprej.

Na tako dolgi poti je potrebno kar nekaj strpnosti in odrekanja ter obilo sodelovanja. Kako vama je to uspevalo?
Teja: Bilo je dosti lažje, ker sva imela pot že prej izbrano; sproti sva se odločala glede na vreme in počutje, v katero dolino bova šla. Konflikti seveda so, če je en tečen, ti gre na živce. Ampak je veliko lažje oditi na pot s človekom, ki ga poznaš dovolj dobro, da si lahko do njega iskren, kot pa z nekom, ki ga ne poznaš. Ko sem nekoč potovala z nekom, ki sem ga poznala slabše kot Andreja, sem se bala povedati, kaj me je motilo;  tako v potovanju resnično ne uživaš.
Andrej: Zelo je pomembno, da se dobro poznaš in da se že prej skupaj podaš na kakšno daljšo kolesarsko turo. Potem se iz dneva v dan prilagajaš. Načrtovala sva, da bova na dan prekolesarila več, a zaradi težke prtljage nisva uspela.

Dvigovanje motivacije en drugemu, medsebojna pomoč in vlivanje moči je nekaj posebnega, kar doživiš s sopotnikom na takšnem podvigu … Kako sta te krize premagovala skupaj?
Teja:  Krize vmes vsekakor nastopijo. Sama sem jo imela pred Tignesom, ko sva se znašla pred ogromnim, zelo strmim hribom v slabem vremenu. Drugič me je popadla na poti na prelaz Piccolo Sant Bernard, kjer je bilo prav tako neugodno vreme; sam pri sebi si misliš, joj, tamle je vrh, nato pa ga kar ni in ni. Vendar je to izziv in pravo olajšanje je, ko človek ob tebi nič ne reče, ampak se ti samo nasmeji. Potem si rečeš, mah, saj ni tako hudo. V trenutkih, ko bi kar znorel in kolo najraje nekam zabrisal, je res bolje, da imaš nekoga ob sebi. Dodatna motivacija je bila tudi čokolada Lindt, s katero sva se nagradila po vsakem osvojenem prelazu.
Andrej: Zame je bila največja ovira slabo vreme. Takrat se res vprašaš, kaj sploh tukaj iščem sredi dežja in mraza. Ko se pokaže sonce, pa si tako vesel, da si zastavljen cilj dosegel in prišel na vrh.

Sta imela na poti tudi kakšno tehnično smolo ali telesno poškodbo?
Teja: Večjih poškodb ni bilo. Le ko sva šla peš iz Gornergrada do Zermatta, je obema zategnilo meča in en dan nisva mogla kolesariti. Malo sva se precenila, saj sva prehodila 1500 metrov višinske razlike. Pripetila se je še majhna nezgoda z Andrejevim prtljažnikom.
Andrej: Nosilec, ki je držal prtljažnika, se je odlomil in cel prtljažnik s prtljago je padel na tla. Najine torbe so bile namreč težke okoli 25 kilogramov. Nato sem popravil in polepil, kar se je dalo, vendar sem mogel kupiti nov prtljažnik. Iskat sem ga šel v kraj Domodossola, vzelo nama je kar cel popoldan, da sva vse popravila. Težko je bilo najti prtljažnik, ki bi ustrezal mojemu okviru.

 
Urša Cehner

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version