Nekatere osnovne šole v Melbournu so zaradi poškodb začele omejevati izvajanje prevalov oziroma premetov in stoje na rokah. Nekateri starši so ukrep označili za pretiran, medtem ko Združenje ravnateljev Viktorije meni, da je lahko začasna omejitev smiselna, če je njen namen otroke naučiti varnega izvajanja teh dejavnosti.
Kot poroča The Conversation to ni prvi primer, ko so šole posegle po takšnih omejitvah. Vprašanje pa je, ali je prepoved res najboljši način za zagotavljanje varnosti otrok.
Ko šole prepovedujejo prevale
Leta 2008 je šola v Townsvillu pritegnila mednarodno pozornost, ko je prepovedala nenadzorovano gimnastiko, med drugim tudi prevale in stoje na rokah. Povod so bili strahovi pred poškodbami vratu in hrbta.
Leta 2012 je šola v Sydneyju zahtevala, da prevale in stoje na rokah nadzoruje usposobljen učitelj gimnastike. Leta 2017 pa je šola v Bunburyju v Zahodni Avstraliji začasno prepovedala stoje na rokah in prevale zaradi ponavljajočih se poškodb zapestij.
Po navedbah so bile med razlogi za omejitve tudi trde ali neravne površine, pomanjkanje prostora in izvajanje zahtevnejših gibov brez ustrezne priprave.
So prevali res nevarni?
Preval je za otroka ena najbolj običajnih oblik igre in gibanja. Otrokom omogoča, da preizkušajo ravnotežje, obračanje telesa in prenašanje teže ter se učijo prilagajati svojim gibom.
Takšno aktivno raziskovanje je pomembno za telesni, duševni in čustveni razvoj otrok, navaja The Conversation. Raziskave poškodb pri otroški in mladostniški gimnastiki kažejo, da so med pogostejšimi poškodbami zvini zapestij, zlomi rok in pretresi možganov. Vendar te raziskave ne povedo, kako pogosto se otroci poškodujejo prav pri izvajanju prevalov ali stoje na rokah na šolskih igriščih.
Nesreče se lahko zgodijo tudi takrat, ko so tveganja ustrezno nadzorovana. Toda posamezna poškodba še ne pomeni nujno, da je treba določeno dejavnost prepovedati.
Učitelji potrebujejo več podpore
Eden od problemov je lahko tudi pomanjkanje ustreznega usposabljanja učiteljev.
Avtorica prispevka navaja raziskavo iz leta 2026, v kateri je 135 učiteljev iz 25 držav svoje usposabljanje za spodbujanje igre na prostem ocenilo povprečno z 2,3 od 10.
V drugi raziskavi so učitelji opisovali negotovost pri obravnavanju tvegane igre. Med težavami so omenjali premalo osebja za nadzor otrok, slabo vzdrževane in neravne površine ter dejstvo, da je igra pogosto deležna manj finančne podpore.
Širša raziskava 25 študij iz leta 2022 je pokazala, da lahko strah pred poškodbami, morebitnimi pritožbami staršev in pravnimi posledicami vpliva na to, da šole omejujejo različne oblike igre.
Varnost ne pomeni nujno prepovedi
Pravila za šole poudarjajo pomen varnega okolja, hkrati pa priporočajo tudi fizično zahtevnejšo igro. Kot primer The Conversation navaja smernice v avstralski zvezni državi Viktorija, kjer poudarjajo pomen nestrukturirane telesne dejavnosti za vsakodnevno gibanje otrok in mladostnikov.
Namesto popolne prepovedi bi bilo zato mogoče najprej prilagoditi okolje. Otroci bi lahko prevale in stoje na rokah izvajali na ravni površini, stran od iger, pri katerih hitro prihaja do trkov. Začetniki bi se lahko najprej učili preprostejših vaj za ravnotežje in prenašanje teže, zahtevnejše gibe pa bi izvajali postopoma.
Učitelji bi morali vedeti, kako oceniti varnost prostora, prepoznati, kdaj otrok potrebuje pomoč, in po potrebi poiskati nasvet strokovnjaka za gimnastiko.
Pomembno je vprašati tudi otroke
Pri odločanju o omejitvah bi morale šole prisluhniti tudi učencem. Raziskava 31 študij o varnosti in tveganju pri šolski igri je pokazala, da lahko hitre igre z žogo, ki jih pogosto prevzamejo dečki, dekleta in manj spretne dečke izrinejo iz dela igrišča.
Dekleta so v raziskavah medtem izrazila željo po več priložnostih za različne oblike gibanja, vključno s prevali in vajami za ravnotežje. Zato vprašanje ni le, ali je določena dejavnost lahko nevarna, temveč tudi, kaj otroci izgubijo, če jo prepovemo.
Kaj bi morale šole upoštevati?
The Conversation izpostavlja štiri ključna vprašanja. Kaj otrokom določena dejavnost ponuja? Pri tem je treba upoštevati njihovo veselje do igre, potrebo po gibanju in možnost, da se učijo obvladovati izzive.
Kakšno je dejansko tveganje? Pomembna sta tako verjetnost poškodbe kot tudi njena morebitna resnost. Kdo bo prikrajšan zaradi prepovedi? Otroci lahko z omejitvijo izgubijo eno od možnosti za aktivno igro. In nenazadnje: ali bi bilo mogoče tveganje zmanjšati s spremembo prostora, boljšo pripravo ali ustreznim nadzorom?
Kot ugotavlja The Conversation, varna igra ni nujno igra brez tveganja. Pomembno je predvsem, da imajo otroci možnost raziskovati svoje sposobnosti v okolju, kjer so tveganja premišljeno ocenjena in ustrezno obvladovana.