Tadej Pogačar je letosv Parizu osvojil svojo peto zmago na Touru de France, v skupnem času 73 ur, 56 minut in 26 sekund, kar je bila najhitrejša izvedba dirke v zgodovini, s povprečno hitrostjo, ki je prvič presegla 43 kilometrov na uro. S to zmago se je pridružil peščici kolesarjev, ki so Tour zmagali petkrat: Jacquesu Anquetilu, Eddyju Merckxu, Bernardu Hinaultu in Miguelu Induráinu. Pri 27 letih je najmlajši med njimi, ki mu je ta podvig uspel.
Zanimivo je, kako je do zmage prišel. Vodilno mesto je prevzel že v šesti etapi in ga zadržal preostalih 15 etap, s prednostjo pred drugouvrščenim Belgijcem Remcom Evenepoelom v višini 6 minut in 26 sekund. Na poti je postavil tudi nov rekord vzpona na Col du Tourmalet (43 minut, 12 sekund) in na Alpe d’Huez.
Zdaj lovi Vuelto: nekaj, česar še nikoli ni osvojil
Tisto, kar ta trenutek naredi zgodbo posebej zanimivo, je, da Pogačar prav zdaj, ko beremo ta članek, tekmuje na Vuelti a España 2026, ki se je začela 22. avgusta v Monaku in se konča 13. septembra v Granadi. Gre za edini od treh grand tourjev, ki ga v karieri še ni zmagal. Na Vuelto se vrača prvič po letu 2019, ko je pri komaj 20 letih na svojem prvem grand touru osvojil tretje mesto in tri etapne zmage.
Če bi mu letos uspelo zmagati tudi tukaj, bi postal šele deveti kolesar v zgodovini, ki je osvojil vse tri grand toure (Giro, Tour in Vuelto). Pred njim je to letos uspelo že Jonasu Vingegaardu, ki je maja zmagal na Giru, a Vingegaard zaradi zloma ključnice na letošnjem Touru na Vuelti ne bo branil lanskega naslova. Pot za Pogačarja je torej odprta, čeprav proga letos ni enostavna. 21 etap, 3.275 kilometrov in več kot 58.000 metrov vzpona, kar je celo več kot na letošnjem Touru.
Kaj mu manjka do statusa najboljšega vseh časov
Tu pridemo do vprašanja iz naslova, kaj vse lahko Pogačar še doseže. Sam je pred sezono razkril, da mu je pravzaprav bolj kot šesta zmaga na Touru pri srcu osvojitev dveh monumentov, klasik, ki jih v karieri še ni zmagal, Pariz-Roubaix in Milano-San Remo.
»Če bi lahko izbiral med zmago v Roubaixu in na Touru, bi izbral Roubaix, ker sem Tour že štirikrat zmagal. Večja je razlika med nič in ena kot med štiri in pet,« je povedal na predsezonski novinarski konferenci v Benidormu.
Če bi Pogačar v prihodnjih letih osvojil še šesti Tour, bi samostojno prevzel rekord, ki si ga zdaj deli s štirimi legendami. Skupaj z morebitno zmago na Vuelti in obeh manjkajočih monumentih bi to pomenilo, da bi imel praktično popoln zbirko vseh največjih naslovov, ki jih kolesarstvo ponuja. Nekaj, česar ni dosegel niti sam Eddy Merckx, s katerim ga vse pogosteje primerjajo.
Realno, koliko časa mu še ostaja
Pri 27 letih je Pogačar še vedno razmeroma mlad za kolesarske standarde. Vrhunski kolesarji pogosto ostanejo konkurenčni tudi po 30. letu, kar mu daje realno okno vsaj pet do sedem let vrhunske kariere. Če nadaljuje s tempom, ki ga je pokazal v zadnjih sezonah, ni pretirano reči, da bi lahko do konca kariere zbral zbirko naslovov, kakršne kolesarstvo še ni videlo.
Seveda pa to niso zagotovila, poškodbe, bolezni ali preprosto nov konkurent, ki mu bo kos, so vedno del enačbe, kot je pokazal že Vingegaardov zlom ključnice na letošnjem Touru. Za zdaj pa je jasno eno: dokler Pogačar vozi tako, kot vozi zdaj, si nihče ne upa staviti proti njemu.
