Smučanje ali deskanje na snegu?

Pogovor s koroškim učiteljem bordanja, absolventom računalništva Jankom Zormanom

Deskanje po belih straneh študijskih knjig in sproščanje adrenalina ob izpitnih polah nas je uboge študente v zimskih mesecih še kako izčrpalo. Pred novim študijskim semestrom si moramo tako spet nabrati novih moči ter napolniti energije. Izkoristimo zimski čas in študentske ugodnosti ter se podajmo na sneg.  Deskanje, smučanje, kepanje, drsanje, tek na smučeh ter ostale zimske neumnosti v gorah in višjih hribih vabijo. Zakaj je bordanje tako privlačno za mladi duh in koliko različnih tehnik bordanja imamo, nam je zaupal učitelj bordanja Janko Zorman. Koroški absolvent Fakultete za računalništvo in izvrstni deskar alpske tehnike bordanja se v prostem času tako v zimskih kot v poletnih mesecih najraje poda na bele sipine. Včasih pa preizkusi svoj talent in znanje  tudi na državnih tekmah v bordanju. 


Bordanje je tvoja strast in zabava. Kako dolgo že bordaš, zakaj bordanje in kdaj si sploh nazadnje smučal?
Bordati sem začel v sezoni 95/96, torej pred 11 leti. Pred tem nisem kazal nobenega navdušenja nad zimskimi športi, saj je bilo možnosti za to bolj malo, edine smuči, ki sem jih imel, pa so bile vsaj 10 cm večje od mene. Začel sem čisto po naključju, s prijateljevo desko. Bilo mi je všeč, predvsem pa je bilo bordanje nekaj novega, zato mi je poleg adrenalina in sprostitve predstavljalo tudi izziv. Hkrati mi daje nekaj, česar se ne da opisati, ampak lahko le občutiš.

Koliko različnih tehnik bordanja obstaja in zakaj si se sam navdušil za alpsko tehniko?
V grobem rečeno obstajata dve vrsti deskanja. To sta alpski slog in prosti slog, seveda pa znotraj teh dveh slogov obstajajo različne veje: race in freecarve (alpski slog) in freeride ter freestyle (prosti slog). Sam sem bil navdušen nad alpskim slogom že od vsega začetka, saj pri nas takrat še ni bilo snowboard parkov in so mi bile deske freestyle  zaradi omejenosti opravljanja zareznih (carving) zavojev nezanimive. Danes kljub temu, da so snowboard parki skoraj na vsakem večjem smučišču, raje stopim na svojo race desko, saj mi ta nudi pravo mero adrenalina po pravih strminah, ki je ne doživim na deski prostega sloga na nobenem od objektov snowboard parka.

Požel si uspehe na raznih tekmovanjih. Katerih državnih tekmovanj si se udeležil in kakšni so bili tvoji vtisi?
Udeleževal sem se predvsem slovenskega ter avstrijskega državnega prvenstva, saj za kaj več doma ni bilo možnosti, pa še ta tekmovanja zaradi podobnih vzrokov niso trajala dolgo. Eno izmed uspešnejših je bilo državno prvenstvo v paralelnem veleslalomu leta 2001, ko sem dosegel 3. mesto. Pred tem sem se udeleževal bližnjih tekmovanj, kjer sem posegal po različnih mestih (1., 2., 3., 7., 13. … – seveda v svoji kategoriji), lansko leto pa sem se po petletnem premoru udeležil državnega univerzitetnega prvenstva (DUP) v veleslalomu, kjer sem zasedel 2.mesto. Moji vtisi s tekmovanj so bili vedno pozitivni. Na njih sem si vedno želel pokazati več. Bil sem sam svoj trener, serviser, zdravnik in motivator (smeh). Moram reči, da se to še danes ni spremenilo in bo tako tudi letos, ko nameravam ponovno nastopiti na DUP2007 ter na državnem prvenstvu, ki bo na Rogli.

Tekmovanj je verjetno več vrst, tako slalomsko kot veleslalomsko bordanje. Za te različne tehnike pa potrebuješ tudi veliko različnih snowboardov. Koliko bordov, desk, dil  imaš in kakšno finančno breme ti to predstavlja?
Če hočeš doseči kar se da dobre rezultate, moraš imeti desko za specifičen način vožnje, torej od slalomske, veleslalomske pa do freestyle za discipline prostega sloga.
Sam imam trenutno dve slalomski deski ter eno veleslalomsko. Na začetku je to pomenilo res velik finančni zalogaj (cena ene deske z vezmi je okrog 500 €), trenutno pa mi deske priskrbi kar Nitro sport klub iz Mežice, katerega desko tudi pogosteje vozim.

Kakšne so obveznosti učitelja deskanja?
Vsako leto se mora vsak učitelj udeležiti enodnevnega predsezonskega seminarja, kjer se obnovijo vsi liki ter ostalo znanje, prikažejo pa se tudi novosti v tekoči sezoni.
Učitelj naj bi bil zgled vsem borderjem ne glede na izkušenost, predvsem pa tistim najmlajšim. Potrpežljivost pri učenju je sigurno ključnega pomena, da tečajnik ne izgubi volje do učenja, saj ljudje različno dojemamo stvari, zato potrebujemo nekateri več, nekateri manj časa za osvojitev določene tehnike.

Kakšne so možnosti učenja deskanja v klubih po Sloveniji danes in kako je bilo takrat, ko si se začel učiti sam?
Danes je klubov po Sloveniji neprimerno več kot pa takrat, ko sem z deskanjem začel sam. Seveda sem se kar “hitro”, leta 1999, včlanil v koroški snowboard klub, vendar ta ni nudil celoletnih šol bordanja, treningov ipd.; bil je bolj samoiniciativno usmerjen. Imel sem srečo, da sem v klubu navezal stike z osebo, s katero sva potem hodila na raznovrstna tekmovanja ter si sama organizirala treninge. Večinoma je bila tekma obenem tudi  trening, saj je bilo težko zbrati dovolj denarja za opremo, vozovnice, tekmovanja in vse ostalo.

Kakšne so tvoje izkušnje z organizacijo deskanja v Sloveniji? Ali je bordanje po tvojem mnenju šport prihodnosti, preteklosti ali le sedanjosti?
Menim, da bordanje v Sloveniji cveti in da ga bo vedno več. Sicer se tehnika spreminja, trenutno je večji trend prosti slog ali freestyle, medtem ko je alpski slog postal bolj za izbrance in tekmovalce. Danes imamo mladi kar veliko možnosti za začetek, saj je klubov, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo, dovolj, seveda pa je od vsakega posameznega kluba odvisno, koliko bo tečajnikom nudil.
Glede sponzorjev lahko iz lastnih izkušenj povem, da je težko. Dokler nimaš dobrih rezultatov, ne dobiš skoraj nič in se moraš financirati sam oz. te financira klub, s katerim sodeluješ.

 

Urša Cehner

Bodi prvi in oceni prispevek: 1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic
Loading...

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.