Tabor na potapljaški način

DRM Tabor Brač 2006

Kot vsako leto je bil tudi letos organiziran potapljaški tabor Društva za raziskovanje morja (DRM). Tokrat je potekal  na jadranskem otoku Braču z rekordno udeležbo 43 potapljačev v 14 dneh.

O otoku
Otok Brač je z Vidovo goro (778 m) najvišji in hkrati tretji največji otok na Jadranu. Verjetno ga vsi poznamo po kraju Bol, ki slovi po plaži Zlatni rat in velja za surferski raj. Poleg turizma se otočani ukvarjajo še s poljedelstvom, vinogradništvom, pridelavo oljčnega olja in kamnoseštvom. Brač ima tudi lastno letališče, kar pomeni, da se lahko iz Zagreba dokaj poceni pripeljete kar z letalom. Mi smo se na pot podali z avtomobili. Iz Splita nas je trajekt prepeljal v Supetar, od tod pa je še približno 40 km vožnje do Sumartina. Sumartin je majhno, mirno mestece, kjer ni tiatega pravega, masovnega turizma – zaman boste iskali disko in živo glasbo, v celem mestu najdete namreč samo kakih šest ali sedem lokalčkov, trgovino, pošto in pekarno. Zanimiv je tudi zato, ker se je ohranilo še precej starih kamnitih hiš s tipičnimi modrimi polkni in škrtim okrasjem.

Organizacija
Letos je tabor potekal v sodelovanju s potapljaškim centrom Manjana iz Sumartina. Center zelo uspešno vodi Čeh Miro s svojimi tremi pomočniki Janom, Irko in Milom. Potapljali smo se iz Sumartina in iz Milne. Ker je bila večina boljših lokacij dosegljiva le iz Milne, ki se nahaja na drugem koncu otoka, smo najprej imeli namen tam tudi spati, a zaradi zapletov to žal ni šlo. Tako smo bili nastanjeni v Sumartinu v apartmajih ali v kampu, ki je bil hkrati tudi sedež potapljaškega centra in naša baza za sestanke. Z Mirom smo vsak večer predebatirali sprotno dogajanje in se dogovorili o vseh podrobnostih glede naših aktivnosti naslednji dan. Kljub oddaljenosti je  bilo za vse zelo dobro poskrbljeno. Za prevoz potapljačev in opreme v Milno je imel center celo svoj minibus (kombi za 11 ljudi) s prikolico. Tako se nas je samo del peljal z lastnimi avtomobili. Oba centra sta zelo dobro opremljena in premoreta sušilnico za opremo, zadostno število jeklenk in zmogljive kompresorje za polnjenje jeklenk. V Milni je baza za največjo barko s kapaciteto 18 potapljačev, v Sumartinu pa sta dve manjši barki za 12 in 8 potapljačev.

Lokacije
Potapljaške lokacije so bile letos enkratne. Nismo se potapljali le na Braču, temveč tudi na Šolti, Hvaru, Paklenih otokih in tudi na celini. Presenečen sem bil nad tem, kako so obale skalnate in dobesedno naluknjane kot švicarski sir. Na skoraj vsakem potopu smo naleteli na votlinice, tunele in “dimnike”. Posebna ponudba centra je tudi jama Manajama 2, čisto prava kraška jama, ki jo je zalilo morje in se je mogoče v njej potapljati. Sicer je pristop malce otežen, saj se v jamo spusti po 7 metrov dolgi lestvi, a tisti, ki so se v jami potapljali, so prišli nazaj vidno navdušeni. Ostalim je ostal le film! Potopili smo se tudi na dve precej lepo ohranjeni ladijski razbitini, ki pa me nista pretirano navdušili.

Uvala Vrulja
Na severnem delu uvale se nahaja velika vrulja, po kateri je uvala dobila ime. Čehi ji pravijo “podmorska reka”. Pravzaprav gre za podvodni izvir sladke vode, ki ob močnem deževju na površini daje vtis, da voda vre. Zaradi mešanja sladke in slane vode živi tam precej endemitskih vrst. Nekaj posebnega so tudi stebri pred vhodom, saj so, tako kot vhod v samo jamo, pokriti z vijoličastimi “cvetovi”. Okrog teh stebrov, ki naj bi se dvigovali iz globine 70 metrov, živi veliko ribjih jat in prizor je presunljiv – kot bi bil na drugem planetu. Ta potop je resnično poseben in si zasluži posebno mesto v reportaži.

Hvar: Rt Kabal in Rt Smočiguzica
Posebnost Rta Kabal je podmorski tunel, dolg okrog 10 metrov. Tu smo videli tudi hobotnico, ugorja, izredno pisano steno in še kaj. Ugorja sem pohecal tako, da sem mu pod nos pomolil ježkovo lupino. Radovednež je res malo pogledal iz luknje, vendar se ni pustil motiti. Po dvigu na površje sva ugotovila, da sva na površino prišla več kot 300 metrov od barke. Prav nemarna napaka, ki sva jo plačala z mučnim plavanjem po površini. Rt Smočiguzica si zasluži omembo že zaradi hecnega imena. Sicer pa tam najdemo lep greben in skalna formacijo, ki po obliki spominja na gobo. Imeli smo srečo in najprej v luknji našli pegasto morsko mačko, nato pa pod previsno steno še precej veliko škrpeno, ki bi bila lepa tudi na krožniku.

Pakleni otoki – Kampanel
Na “Paklene” smo šli v sklopu celodnevnega izleta, ki smo se ga vsi veselili. Potop na siko Kampanel je bil nedvomno en mojih najlepših potopov sploh. To je skala, ki se kakor podvodni stolp navpično dviguje iz globine okrog 45 metrov vse do 15m pod gladino. Na 35 metrih je “oko” oz. luknja skozi siko, pod katerim smo našli velikega raroga. Cel Kampanel je gosto poraščen z rdečimi gorgonijami, ki so na taki globini brez luči videti vijolične. Za sike je značilno tudi veliko bogastvo rib, zato ni čudno, da smo že med potjo lahko opazovali dva delfina, na lokaciji pa velike tabinje, ugorja, raroga, murene, škrpene in jate manjših rib.

Zaključek
Na Braču smo skupaj preživeli 14 nepozabnih dni, a žal ni dovolj prostora, da bi opisal vse. Večina lokacij je bila enkratnih in na marsikatero bi se z veseljem spet vrnil. Se bom udeležil tabora tudi drugo leto? Definitivno!

Bojan Kotur

Bodi prvi in oceni prispevek: 1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic
Loading...

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.