Ko športnik doseže raven, na kateri ga pozna ves svet, se zgodi nekaj zanimivega. Nekateri postanejo še bolj tihi in osredotočeni na delo, drugi zrastejo v znamke, ki so pogosto večje od samega športa, ki ga igrajo. Razlika med njimi pove marsikaj o tem, kaj slava dejansko naredi z ljudmi, in o tem, da ne obstaja en sam ‘pravilen’ način, kako nositi status ene največjih zvezd svojega športa.
Tim Duncan: primer, ki ga malokdo pozna dovolj natančno
Tim Duncan, eden najuspešnejših košarkarjev v zgodovini lige NBA s petimi naslovi prvaka v dobrih 19 sezonah kariere, je znan po tem, da je skozi celotno kariero namenoma ostajal v ozadju medijske pozornosti. Ni imel vpadljivih oglaševalskih kampanj v slogu svojih sodobnikov, redko je dajal kontroverzne izjave, njegov vzdevek ‘The Big Fundamental’ pa je nastal prav zaradi tega, kako brez sijaja in učinkov je opravljal svoje delo na igrišču. Zanimivo je razmisliti, ali je prav ta tišina eden od razlogov, da o njem danes v splošni javnosti govorimo manj kot o sodobnikih s podobno ravnjo uspeha in ali je to sploh nekaj, kar bi ga skrbelo.
Dončić, Messi, Ronaldo: trije različni pristopi k isti slavi
Luka Dončić je od prihoda v ligo NBA gradil podobo igralca, ki kljub mladosti in izjemni priljubljenosti ostaja osredotočen predvsem na igro, ne na medijski cirkus okoli sebe. Čeprav je to zaradi obsega njegove slave vse težje vzdrževati, predvsem po glasnem prestopu iz Dallasa v Los Angeles. Lionel Messi je znan po podobni skromnosti v javnih nastopih, redkih intervjujih in izogibanju kontroverzam.
Na povsem drugem koncu spektra je Cristiano Ronaldo, ki je zgradil eno najbolj prepoznavnih osebnih znamk v celotnem svetovnem športu, z eksplicitnim in premišljenim poudarkom na samopromociji, fizični podobi in prisotnosti na družbenih omrežjih.
Ni nujno, da je ena pot boljša od druge
Tu se je vredno izogniti preprosti obsodbi enega pristopa kot ‘boljšega’ ali ‘bolj pristnega’. Ronaldova strategija samopromocije mu je prinesla ogromen komercialni uspeh in vpliv izven igrišča, ki ga bolj skromni pristopi, kot je Duncanov, redko dosežejo.
Ronaldo je danes eden najbolj sledenih ljudi na svetu na družbenih omrežjih, kar mu prinaša dohodke, ki daleč presegajo njegovo nogometno plačo. Po drugi strani skromnost igralcev, kot je Duncan ali Messi, pogosto pomeni, da ekipa okoli njih deluje bolj skladno, ker ni enega samega, dominantnega ega, ki bi zahteval vso pozornost medijev in navijačev.
Kaj to pove o naravi slave same
Morda največja razlika med temi pristopi ni v tem, kdo je boljši človek, ampak v tem, kaj vsak od njih ceni bolj. Nadzor nad lastno zgodbo in relativni mir zasebnega življenja, ali pa vpliv, prepoznavnost in poslovne priložnosti, ki prihajajo z bolj izpostavljeno javno podobo. Oboje je legitimna, premišljena izbira, le vodi v precej drugačno vsakdanje izkušnjo tega, kaj pomeni biti eden najboljših na svetu v svojem športu.
Kaj lahko od tega vzamemo mi, ki nismo profesionalni športniki
Zanimivo je, da isto vprašanje, koliko od sebe pokazati svetu in koliko obdržati zase, velja tudi za vsakogar od nas. Le v precej manjšem merilu in brez kamer. Razlika med Duncanovo tišino in Ronaldovo izpostavljenostjo ni nujno vprašanje karakterja ali moralne premoči enega nad drugim, ampak strategije, kako živeti z opazovanjem, ki ga prinaša vsak uspeh, naj bo ta športni, poklicni ali kakršenkoli drug. Vsak od nas se mora na svoji manjši ravni odločiti, koliko od tega opazovanja želi in koliko mu je odveč.
