Predstavljajte si, da nova tehnologija povsem spremeni vaše delo, podjetje, ki jo razvija, pa z njo obogati. Nato prav to podjetje odloča, komu bo pomagalo pri prilagajanju na spremembe, ki jih je samo povzročilo. Takšno pomoč lahko razumemo kot izraz družbene odgovornosti. A zakaj imamo tisti, ki nas te spremembe neposredno zadevajo, pri odločanju o njej tako malo besede?
Prav takšna vprašanja odpira epizoda The AI Wealth Problem podkasta The AI Daily Brief, ki jo vodi Nathaniel Whittemore. Izhodišče je Anthropicov načrt namenjanja dela svojega premoženja javni koristi. V ospredju razprave je povezava med bogastvom, ki ga lahko ustvari umetna inteligenca, zasebno močjo in demokratičnim odločanjem. Obljuba velikih donacij namreč še ne odgovori na vprašanje, kdo bo določil njihove prejemnike.
Na prvi pogled se zdi kritiziranje takšne pobude skoraj nehvaležno. Če podjetje želi del svojega bogastva nameniti družbi, zakaj bi mu očitali še to? Toda mogoče je hkrati pozdraviti denar za koristne projekte in podvomiti o sistemu, v katerem imajo nekateri možnost sami odločati o tako velikem delu naše skupne prihodnosti.
Kaj je Anthropic pravzaprav napovedal?
Anthropic, podjetje za umetno inteligenco Claude, je v objavi napovedal, da bo ob odobritvi delničarjev pet odstotkov svojih delnic namenil novemu skladu Anthropic Public Benefit Fund. Predvidel je tudi možnost dodatnih prispevkov ob rasti vrednosti podjetja. Skupaj s prejšnjimi zavezami soustanoviteljev in zaposlenih naj bi bilo po njegovih navedbah javni koristi namenjenih približno 20 odstotkov delnic. To torej ni delež, ki bi ga v celoti predstavljal novi sklad.
Med možnimi oblikami podpore podjetje omenja donacije neprofitnim organizacijam in neposredna izplačila določenim skupinam prebivalstva. Kot primer področja, na katerem bi lahko ukrepalo, navaja posledice umetne inteligence za trg dela. V objavi je podrobnejša pojasnila o upravljanju sklada napovedalo za prihodnje mesece. Gre za napovedane zaveze in možnosti uporabe sredstev, ne za že razdeljen denar.
Kdo določi, kaj je dobro za vse?
Javna korist zveni kot nekaj, o čemer se lahko hitro strinjamo. Dokler ne začnemo razdeljevati denarja. Naj ima prednost raziskovanje bolezni ali dostopno stanovanje? Štipendije ali nadomestila ljudem, ki izgubijo delo? Razvoj novih tehnologij ali pomoč tistim, ki jih ne morejo uporabljati? Vse so lahko upravičene potrebe. Toda odločitev, kateri bomo namenili največ sredstev, izraža vrednote in določa prioritete.
Zato je pomembno razlikovati med sposobnostjo ustvariti uspešno podjetje in legitimnostjo odločati o potrebah družbe. Nekdo lahko izvrstno razvija tehnologijo, pa zaradi tega še ne ve najbolje, kaj potrebujejo študentka brez stanovanja, delavec pred upokojitvijo ali skupnost na drugem koncu sveta.
To ne pomeni, da imajo donatorji nujno slabe namene. Problem ostane tudi takrat, ko so njihovi nameni iskreni. Dobronamernost sama po sebi ne zagotavlja, da bodo ljudje, ki jih odločitev zadeva, pri njej tudi sodelovali.
Pomoč, pri kateri nimaš besede
Za študente in mlade, ki šele vstopajo na trg dela, lahko to dilemo približamo s preprostim miselnim poskusom. Predstavljajmo si diplomantko, katere začetno delovno mesto zaradi avtomatizacije izgine. Podjetje, ki razvija uporabljeno tehnologijo, financira program prekvalifikacij. To je lahko zanjo dragocena pomoč. Toda kdo je določil, za katero delo naj se usposobi? Ali program ustreza njenim potrebam? Lahko sodeluje pri njegovem oblikovanju ali lahko zgolj sprejme ponujeno?
Razlika je precejšnja. V enem primeru si sogovornica pri oblikovanju rešitve. V drugem si prejemnica pomoči, katere pogoje je določil nekdo drug. S tega vidika vprašanje ni samo, koliko denarja bodo tehnološka podjetja vrnila družbi. Pomembno je tudi, koliko odločanja so pripravljena prepustiti ljudem, ki naj bi jim ta denar koristil.
Tudi država nima vseh odgovorov
Seveda bi bilo prelahko zapisati, da mora ves denar razdeljevati država in da je s tem problem rešen. Javne institucije so lahko počasne, nepravične ali pod vplivom interesnih skupin. Zasebna podpora lahko omogoči projekt, ki bi sicer ostal brez sredstev, in odpre prostor zamislim, za katere v javnih razpisih ni posluha.
Toda iz pomanjkljivosti javnih institucij še ne sledi, da je najbolje odločanje prepustiti najbogatejšim. Smiselnejše vprašanje je, kako zagotoviti preglednost in sodelovanje javnosti pri obeh oblikah financiranja. Pri AI se zaplete še geografsko. Če posledice neke tehnologije občutijo ljudje v številnih državah, bi bilo težko upravičiti, da se razprava o pravični delitvi koristi konča na meji države, v kateri ima podjetje sedež.
Bogastvo lahko deliš, moč pa obdržiš
Osrednja poanta podkasta je, da sta vprašanje bogastva AI in vprašanje moči tesno povezana. Tudi ob razdeljevanju velikih sredstev lahko odločanje ostane skoncentrirano pri tistih, ki nadzorujejo tehnologijo. Zato donacije lahko pozdravimo, ne da bi jih sprejeli kot zadosten odgovor na družbene posledice umetne inteligence. Potrebujemo tudi razpravo o odgovornosti podjetij, financiranju javnih storitev in pravici prizadetih ljudi, da sodelujejo pri odločitvah. Pomoč po nastanku težave ne odpravi vprašanja, ali bi jo bilo mogoče preprečiti.
Ob vsaki veliki filantropski obljubi si lahko zastavimo preprost preizkus: bi nam bil takšen način odločanja še vedno všeč, če bi denar razdeljeval nekdo, s čigar vrednotami se popolnoma ne strinjamo? Če je odgovor ne, potem zaupamo predvsem trenutnemu donatorju. Za urejanje skupne prihodnosti pa potrebujemo več kot upanje, da bodo najbogatejši izbrali prav. O prihodnosti, ki jo bomo živeli vsi, bi morali imeti možnost odločati tudi vsi.