Na sončno petkovo popoldne je bilo na osrednji zelenici kalifornijske univerze Berkeley nenavadno živahno. Študenti so postavili mreže za odbojko, pripravili prostor za družabne igre, razgrnili piknik odeje in na improviziranem odru iz vezanih plošč pripravili prostor za glasbene nastope. Na prvi pogled je šlo za povsem običajno študentsko druženje. Toda tokrat je veljalo posebno pravilo: telefoni naj ostanejo ob strani, poročajo lokalni mediji.
Dogodek je bil namreč zabava brez telefonov, ki so jo pripravili študenti, povezani s pobudo Project Reboot. Namesto da bi obiskovalci večino časa fotografirali dogajanje, preverjali obvestila ali objavljali utrinke na družbenih omrežjih, so se družili v živo. Ob vhodu so lahko svoje telefone celo prostovoljno spravili v plastične vrečke in jih zapečatili.
Po zelenici so bili razobešeni ročno napisani plakati z gesli, kot sta »Najljubša aplikacija? Izbriši jo.« in »Vzemi svoj um nazaj.« Kot simbolični opomin so študenti pripravili tudi kartonaste nagrobnike z logotipi različnih družbenih omrežij.
Poseben študijski projekt
Project Reboot je pobuda, ki se je rodila prav na Berkeleyju in želi mladim pomagati pri ponovnem premisleku o njihovih tehnoloških navadah. Njeno izhodišče je precej preprosto: pametni telefoni in družbena omrežja niso več samo priročna orodja, temveč so postali stalni spremljevalci našega vsakdana, ki pomembno vplivajo na to, kako preživljamo prosti čas, kako komuniciramo in kam usmerjamo svojo pozornost. Projekt se je začel kot enosemestrski študijski predmet, pri katerem so študenti poskušali zmanjšati čas, ki ga preživijo pred zasloni, in ugotoviti, kaj se zgodi, ko del tega časa namenijo drugim dejavnostim.
View this post on Instagram
Dawson Kelly, študent tretjega letnika in eden od organizatorjev dogodka, meni, da je njegova generacija odraščala v okolju, v katerem je stalna povezanost z digitalnim svetom postala nekaj samoumevnega. »Zdi se mi, da je zasvojenost z zasloni skoraj postala naša rojstna pravica,« pravi. Kelly se pri svojem raziskovalnem delu ukvarja z digitalno odvisnostjo in opozarja, da mladi potrebujejo več podpore, če želijo ponovno pridobiti nadzor nad svojim časom in pozornostjo. Po njegovem mnenju je treba pogledati, kaj vse je bilo zaradi nenehne povezanosti izgubljeno, in preprečiti, da bi mladi postali generacija, ki jo zaznamujeta predvsem tesnoba in občutek, da morajo biti ves čas dosegljivi.
Sahar Yousef, nevroznanstvenica in predavateljica na Berkeleyju, ki sodeluje tudi v raziskovalnem svetu Project Reboot, opaža podobne spremembe pri svojih študentih. Pravi, da se vse več mladih sprašuje, zakaj bi moralo biti nenehno brskanje po telefonu privzeto stanje njihovega vsakdana. Po njenem mnenju dogodek na kampusu predstavlja predvsem poskus študentov, da bi pokazali, kaj jim je življenje, v katerem je telefon ves čas v središču pozornosti, pravzaprav odvzelo.
Študenti pogosto nezadovoljni
Raziskava med dodiplomskimi študenti Berkeleyja kaže, da je občutek nezadovoljstva precej razširjen. Kar 78 odstotkov anketiranih študentov je povedalo, da menijo, da jih uporaba telefona ovira pri globokem razmišljanju, ustvarjalnosti in polnem ukvarjanju z idejami. To je precej zgovoren podatek za generacijo, ki je odraščala skupaj s pametnimi telefoni in družbenimi omrežji ter je nenehno digitalno povezavo dolgo dojemala predvsem kot prednost.
Ashlyn Torres in Izzy Newman, obe študentki tretjega letnika, sta za dogodek izvedeli iz navadnega letaka. To je bilo zanju že samo po sebi nekoliko nenavadno, saj bi za podobno študentsko prireditev običajno izvedeli prek družbenih omrežij. Torres je tistega dne telefon celo pustila doma.
»Danes zjutraj je bilo drugače, ker sem lahko opazila, da je okoli mene življenje,« je povedala. »Verjetno bi se morali več pogovarjati drug z drugim in preprosto prisluhniti temu, kar nam ponuja svet, namesto da poslušamo samo to, kar nam ponujajo telefoni.«
View this post on Instagram
Podobno izkušnjo ima tudi Jonny Vasquez, študent tretjega letnika in eden od zagovornikov zmanjšanja uporabe telefonov na kampusu. Ker je želel doseči študente, ki jih ne more nagovoriti prek družbenih omrežij, je izbral nekoliko nenavadno metodo. Postavil se je na prometen del kampusa in v rokah držal napis »Tekmovanje v najkrajšem času pred zaslonom«. Nekateri so šli mimo, ne da bi se zanj zmenili, drugi pa so se ustavili in mu povedali, da si želijo pomoči pri zmanjšanju uporabe telefona.
Slabo mnenje o lastnem življenju
Vasquez pravi, da je sam po izbrisu profilov na družbenih omrežjih opazil pomembno spremembo. Manj se primerja z drugimi in pravi, da je zaradi tega na splošno bolj zadovoljen s svojim življenjem. Prav primerjanje z drugimi je eden od vidikov družbenih omrežij, ki ga želi gibanje Project Reboot postaviti pod vprašaj. Ko ljudje vsak dan spremljajo skrbno izbrane fotografije, dosežke in življenjske trenutke drugih, lahko hitro dobijo občutek, da je njihovo življenje manj zanimivo, manj uspešno ali manj izpolnjeno.
Študenti na Berkeleyju zato ne govorijo nujno o popolni odpovedi tehnologiji. Njihov cilj je predvsem vzpostaviti več distance in zavestneje odločati o tem, kdaj in zakaj uporabljajo telefon. Nekateri ga čez noč polnijo zunaj dosega postelje, drugi ga med druženjem popolnoma izklopijo. Pomemben del njihovega pristopa je tudi skupnost: če si več ljudi prizadeva za podobno spremembo, je lažje vztrajati in drug drugega opominjati, zakaj so se za to sploh odločili.
V ozadju vsega pa je širše vprašanje: kdo pravzaprav odloča o naši pozornosti? Za Kellyja je odgovor povezan tudi z velikimi tehnološkimi podjetji, katerih poslovni modeli temeljijo na tem, da uporabniki na njihovih platformah preživijo čim več časa. Več pozornosti pomeni več časa na platformi, več ogledov vsebin in oglasov ter posledično več prihodkov. Zato po njegovem mnenju problem ni zgolj v tem, da posameznik »preveč uporablja telefon«, ampak tudi v okolju, ki je zasnovano tako, da uporabnika čim dlje zadrži pred zaslonom.