Jed pride na mizo in preden se kdorkoli dotakne pribora, sledi skoraj univerzalen ritual: telefon se dvigne, fotografija je posneta, morda iz dveh ali treh kotov, šele nato se obrok dejansko začne. Včasih mora kdo počakati, da se krožnik ohladi, ker je prijatelj še iskal pravo svetlobo. Zanimivo vprašanje ni, zakaj to počnemo, ampak zakaj teh fotografij skoraj nikoli več ne pogledamo.
Zakaj fotografiramo hrano, tudi ko te fotografije ne delimo z javnostjo?
Fotografiranje hrane pred jedjo je postalo tako razširjeno, da si marsikdo sploh ne predstavlja obroka v restavraciji brez tega koraka. Del razlage je povezan z vzponom Instagrama po letu 2010 in kasneje drugih vizualnih družbenih omrežij, kjer je deljenje fotografij hrane postalo svoj lasten žanr. Restavracije so se temu celo prilagodile z bolj vizualno privlačno postrežbo, zasnovano tako, da dobro izpade na fotografiji, ne le da dobro okusi. Nekateri lokali so uvedli posebne osvetlitve ali pa celo prepovedi fotografiranja, ker so jih motile gostje, ki so pred obrokom dolgo kadrirali.
A navada se je razširila precej dlje od tistih, ki fotografije dejansko delijo. Marsikdo fotografira obrok, ne da bi imel namen objaviti sliko kjerkoli. Kar postavlja vprašanje: zakaj se ritual ohranja, tudi ko izgubi svoj prvotni, socialni namen?
Psihologi predlagajo, da fotografiranje hrane deloma služi kot način dokumentiranja izkušnje, podoben impulzu, ki nas žene, da fotografiramo lepe razglede ali posebne trenutke na potovanju, tudi če teh fotografij nikoli več ne pogledamo. Gre za nekakšno potrditev, da se je dogodek zgodil in da je bil trenutek dovolj poseben, da si ga zabeležil.
Del razlage je tudi preprosto navada brez zavestnega premisleka: dejanje, ki se je toliko ponovilo, da se izvede avtomatsko. Podobno kot marsikdo avtomatsko preveri telefon takoj po prebujanju, ne da bi se vprašal, zakaj, se je fotografiranje hrane pri mnogih vgnezdilo kot refleks, ne premišljena odločitev.
K temu se pridruži še socialni vidik. Ko vsi pri mizi fotografirajo, je težko biti tisti, ki tega ne počne. Fotografiranje postane del skupnega rituala, ki ustvari občutek skupnosti, še posebej če si fotografije potem izmenjate.
Kaj raziskave pravijo o užitku
Zanimive so raziskave Kristin Diehl, Gal Zauberman in Alixa Barascha iz leta 2016. V več poskusih so ugotovili, da fotografiranje lahko poveča užitek v izkušnji, ker zaposli pozornost in pripelje do večje vključenosti v trenutek. Tudi pri hrani so udeleženci, ki so fotografirali, poročali o večjem užitku, kot tisti, ki niso. Fotografiranje v tem primeru deluje podobno kot kratek ritual, ki nas prisili, da jed opazujemo.
Nasprotni učinek pa je opisala psihologinja Linda Henkel, ki je leta 2014 pokazala, da si udeleženci, ki so v muzeju fotografirali predmete, te predmete pozneje slabše zapomnijo kot tisti, ki so jih le opazovali. Imenuje se »učinek oslabitve spomina zaradi fotografiranja« (photo-taking impairment effect). Če fotoaparat opravi delo namesto nas, si manj zapomnimo.
Skupna lekcija je, da fotografiranje ni nujno ne dobro ne slabo. Zadeva je odvisna od tega, kako ga uporabljamo: hitra fotografija, ki jo narediš, preden se posvetiš obroku, je lahko prijetna pavza, medtem ko dolgo kadriranje in urejanje obrok pretvori v nalogo.
Kaj se izgubi, ko najprej fotografiramo?
Prva stvar je čas: jed se ohladi, sladoled se stopi, prijatelji čakajo. Druga je pozornost, ki gre v kakovost fotografije, ne v okus. Tretja je pritisk. Če čutimo, da mora biti vsak obrok »vreden fotografiranja«, lahko to vpliva na izbiro, kaj bomo naročili, in na to, ali bomo uživali v preprostih obrokih.
Fotografiranje lahko obrok pretvori v performans za morebitno občinstvo (tudi če to občinstvo nikoli ne vidi fotografije), namesto da bi ostal preprost, intimen trenutek uživanja v hrani.
Fotografija je lep spomin, a obrok je tisti, ki ga doživiš
Ni nič narobe s fotografiranjem hrane, tudi če teh fotografij nikoli več ne pogledaš. Gre za neškodljiv ritual, ki za marsikoga postane del izkušnje obroka. Če pa opaziš, da ti ritual jemlje več pozornosti, kot bi si želel, je morda vredno preizkusiti nekaj sprememb:
- Ena fotografija, ne deset. Posnemi in odloži telefon.
- Telefon na mizo z zaslonom navzdol, da te ne zmotijo obvestila.
- Prvi grižljaj brez telefona. Počakaj in opazuj okus.
- Občasen obrok brez fotografije, samo da vidiš, kako se počutiš.
- Občasno poglej stare fotografije. Če ti ne pomenijo ničesar, jih lahko izbrišeš in sprostiš prostor.