Pred kratkim mi je na policah pozornost pritegnila knjiga (če temu sploh lahko tako rečemo) s temno modro naslovnico, na kateri je kraljevala temnordeča krava. Kontrast barv skupaj s kričečnostjo rdečega okvirja, ki zaobjema naslov je bil vsekakor dobro premišljena grafična poteza, ki privabi pogled potencialnega bralca. Kako pa drugače, saj za tem naslovom stoji izkušeni mojster oglaševanja in marketinga, dr. Peter Kamien.
Nemški priseljenec v svojem delu, ki obsega slabih sto strani popisanih z veliko pisavo in še večjimi razmaki med odstavki, predstavlja svoj »globok pogled v slovensko dušo«. Roman, ki je pravzaprav zgolj esej, razdrobljen na vrsto drobnih poglavij, se imenuje Sosedova krava. Vsako poglavje je namreč dolgo približno 2 strani. Včasih pa ne presega niti enega odstavka z nekaj vrsticami. Morda gre za neko novo literarno formo, ki se prilagaja bralcem z izjemno kratkim oknom pozornosti ali tako imenovani »tiktok generaciji«, morda pa gre za »nabijanje strani«, da se lahko to stvaritev prodaja za 20 mastnih evrov.
Blatenje Slovencev kot samoterapija
Kamien trdi, da predstavlja »malo drugačen« pogled na Slovenijo, ko piše o svoji vključenosti v predsedniško volilno kampanjo Pirc Musarjeve. Ob tem prizna, da gre zgolj za njegove empirične izkušnje in osebno mnenje, ki si ga je tekom različnih dogodkov oblikoval.
Ko se je zaradi žene preselil v Slovenijo, se je v obe popolnoma zaljubil. Druga ga je žal razočarala takoj, ko je stopil v politiko. Ob tem je očitno začutil potrebo, da se poglobi v ta občutek in skozi svoje »psihološke veščine« dodobra analizira, kaj se je zgodilo, v knjižni formi. Kar je nastalo, je žalosten prikaz stereotipizacije in hudega posploševanja.
Ljubezen do žene je izgleda ostala, saj ji je svoje delo zaupal v prevod kot tudi v lekturo, kar je porodilo ljubke slovnične zmazke, kalke oziroma dobesedne prevode in nerazumljive stavke. Pa ne bom preveč hudobna, saj je to v resnici naloga založbe.
Od ljubezni na prvi pogled do kravjega makovega sindroma
Kot sem že napisala, se je ob svojem prvem obisku Kamien navdušil nad Slovenijo. Tam je snemal neko reklamo in spoznal, da je to vendar divji Balkan, kjer se z alkoholom in cigareti lahko reši kakršno koli zagato. Ko se je pozneje sem priženil, je njegovo navdušenje še raslo, saj je postal goreč zagovornik nemško govorečega turistovanja v tej zeleni deželici in celo negovalec nemške diaspore v Sloveniji. Pisal je blog, v katerem je priporočal različne slovenske destinacije in organiziral srečanja nemških priseljencev.
Preko žene se je vključil v priprave in organizacijo predsedniške kampanje Pirc Musar in potem je šlo vse po gobe. Ubogega Petra so ljudje začeli napadati in javno blatiti. »Schwab, pojdi domov,« mu je odzvanjalo v ušesih, ko se je boril za boljšo prihodnost Slovenije. Preseneča me, da kot doktor psihologije takega odziva ni predvidel. Z vstopom v politiko se o figurah ljudem ustvari javno mnenje, bodisi pozitivno ali negativno. Napadanje in blatenje drugega »tabora« je vse prej kot slovenska posebnost, noviteta ali rariteta. Če ne bi bil Bavarec, bi se nanj morda spravili, ker svoje znanje psihologije izkorišča v namene oglaševanja in manipuliranja človeških možganov. Ali pa nekaj čisto tretjega, po možnosti iz trte izvitega.
Kljub temu je Kamien sklenil, da bo negativne odzive na svojo politično prezenco posplošil na vse Slovence. Tako je Slovencem »po psihološko strokovno« pripisal škodoželjnost in zavistnost. To je utemeljil z makovim sindromom (ang. poppy syndrom), ki je z njegovimi besedami »sociološki pojav, ki ga opažamo v nekaterih družbah, verjetno predvsem v tistih s socialističnim značajem. Nanaša se na nagnjenost h kritiziranju, neodobravanju do uspešnih ljudi, zlasti tistih, ki so dosegli javno priznanje«.
Razložil je, da gre pravzaprav za termin, ki ga uporablja vedenjska psihologija. Prevzela ga je od Aristotla, ki je priporočal rezanje višje rastočih makovih cvetov, da lahko vse rastline zrastejo do enake višine. Ali avtor namiguje, da družbe, ki so živele pod socialističnim režimom, niso navajene izstopanja in preseganja povprečnosti? Da jim je tovrstni kapitalistični nazor popolnoma tuj in nerazumevajoč, moral pa bi seveda biti njihov ideal? Gre za neke vrste orientalistični diskurz, ki državam Vzhodne Evrope pripisuje zaostalost in nerazvitost v primerjavi z »modernim svetom«, torej Nemčijo (v tovrstnem primeru).
Poleg tega se domače počuti ob elementih, ki jih Slovenija deli z njegovo domovino (alpska pokrajina in temu pripadajoča kultura, afiniteta do športa, ohranjanje narave etc.), medtem ko to kar doživlja kot negativno prepoznava kot neko socialistično ostalino, s čimer posredno, saj aludira na Jugoslavijo, uporablja balkanistični diskurz za sebi koristno reprodukcijo stereotipov.
Tovrstni drži se pridružujejo tudi drugače izražene misli. Tako je zapisal: »Kako močno je ta ideja še vedno zasidrana v glavah mojih Slovencev«. Mojih malih Slovenčkov? Ki so sicer ljubki, ampak popolnoma necivilizirani? V celotnem delu se močno prepletata eksotizacija in romantizacija Slovenije in Slovencev skupaj s prevzetnostjo in generalizacijami na podlagi osebnih izkušenj.
Pravljica, kjer se ljudje ne marajo
Ob vsem tem je bilo meni zanimivo, da nikoli ne omeni, kaj je pravzaprav počel v tej kampanji. Napiše le, da je bil svetovalec. Svetovalec za kaj? Katerim temam se je posvečal in kakšen je bil njegov doprinos kampanji? Zakaj se mu zdijo to popolnoma zanemarljivi podatki? Kar bralci dobimo, je nekakšen grob oris poteka kampanje, kjer opiše nekaj dogodkov pred izvolitvijo predsednice.
Njegovo pisanje se obrača proti političnim nasprotnikom stranke – Drugim. Kar je pričakovano in tudi normalno. A hkrati sam kritizira ravno tako držo. Na neki točki celo poskusi prepoznati to protislovje: »Zelo po slovensko in škodoželjno sem se odzval, ko se je Janša ob eni svojih kadrovskih akcij spotaknil in s tem naznanil konec premierskega mandata.« Njegov »globok (v)pogled v slovensko dušo« je tako ironično poln neskladij in protislovij.
Pa ko smo že pri tem. Ukvarjanje z »dušami narodov« je že davno preživeto obdobje fenomenologije, ki temelji na raznoraznih posploševanjih na celotno populacijo, osebnih prepričanjih in predvidevanjih in s tem tudi na Kamienu ljubi afektivni polarizaciji. Predstavlja enoznačen pogled na družbo, ki najbrž temelji zgolj na posameznih interakcijah znotraj družbenih skupin in prostorov, v katerih se avtor giba.
Slovenci so izumili jamranje
Poleg tega Kamien piše tudi, da je slovenski politični razkol na dva tabora drugi najgloblji na svetu. ‘Rednecks we are coming for you'.
»To obliko polarizacije lahko trenutno opazimo kot trend skoraj po vsem svetu. Toda v času predvolilne kampanje se, razen ZDA pod predsednikom Trumpom, nisem mogel spomniti nobene druge države na svetu, v kateri bi se »afektivna polarizacija« tako intenzivno odražala kor pri nas v Sloveniji.«
Za ta fenomen krivi nenaslavljanje teme že v osnovnih šolah. Do tovrstnega zaključka pride na podlagi pričevanja svoje sosede. Poleg tega otroci nazore podedujejo že od svojih staršev, kar se seveda drugod po svetu ne dogaja (?). Prav tako piše o razočaranju Slovencev nad politiko (kot, da to ni utemeljeno?) in o slovenskem manjvrednostnem kompleksu.
Ob tem poda svojo idejo, da so Slovenci pravzaprav izumili pritoževanje oziroma jamranje in, da se mu zdi zelo smešno: »da je bilo treba za to izvirno slovensko vedenje slovenizirati nemški izvor ‘Jammern'«. A hkrati dopušča možnost, da so to prevzeli iz Avstrije, saj tudi tam jamrajo. Pa vendarle: »od kod to prikrito nezadovoljstvo in nenehno pritoževanje, ko pa Slovenci živijo v svoji, skorajda božje lepi državi?«
Seveda pa ne pozabi na vse grlo hvaliti svoje predsednice, ki jo imenuje kar s kratico NPR. Tako na dveh straneh kar trikrat ponovi, da je ona predsednica vseh državljanov. Da slučajno ne pozabimo ali spregledamo. Pardon, zmotila sem se, »da si prizadeva biti«.
Ena mala kravica šla je na potep …
Njegovo opisovanje političnega dogajanja je primerljivo z otroško zgodbico. Poglejmo si primer:
»Zelo uspešen direktor […] Robert Golob je moral leta 2021 zapustiti svoje mesto v korist Janševega človeka, ker se je zapletel z njim. Golob se je maščeval. Ustanovil je svojo stranko […] in zmagal.«
In pozneje: »To je bila prava poslastica za naše nasprotnike.« Če je bil to le poskus poljudnega pisanja, da bi s tem temo približal širši publiki, je šlo pri simplifikaciji naratologije predaleč – izpade, kot da predvideva, da ima neumne bralce.
Morda gre sicer za »migrantsko« literaturo, ampak ne vemo ali je izvorno pisal v nemščini, slovenščini, mešanici obojega ali še kakšnem drugem jeziku. Kljub temu veliko mest v delu pušča sledi o direktnem prevodu iz drugega jezika skozi neobičajen slog, vrstni red besed ali ustaljenih fraz. Tako napiše na primer: »Bi kdo pozvonil na opozorilni zvonec na tej točki?«, kar je dobesedni prevod iz nemščine in v slovenščini ni v rabi. Slovenska narava ni neokrnjena, ampak »nedotaknjena«. Nataša se je »učila s svojo službo« in tako naprej.
Pravi, da v primerjavi z večino Slovencev ostaja optimist
Avtor večkrat razloži, zakaj se je lotil pisanja – ljuba Slovenija ga je razočarala. A to ni vse. Na koncu romana jasno izrazi svoje poslanstvo.
»Kar se tiče samozavesti, se osebno malo trudim biti psihoterapevt v Sloveniji. S svojimi pozitivnimi članki, reportažami in blogi o državi ter z občudujočimi očmi Nemca, se kljub vsemu trudim nekaj prispevati k njeni rasti.«
V poglavju Povzetek tako zapiše vrsto vprašanj, ki utelešajo prej naštete stereotipe o slovenski zavisti, netolerantnosti, fovšiji, njeni nepovezanosti in pritoževanju. Nato napiše, da na ta vprašanja noče odgovarjati, saj ga »skrbi, da bi Slovenijo s tem znova soočil s tovrstnimi vprašanji in z njimi povezanimi težavami«. A takoj v naslednjem odstavku napiše, da želi Slovencem z njimi držati ogledalo, da »se o teh temah spet razmišlja« – ljudstvo razsvetliti, da se bomo lahko končno spremenili.
Njegov prijatelj mu nasprotuje
V knjigi Peter zapiše, da je svoja opažanja delil s kolegom psihologom iz Ljubljane, ki se z njim ni najbolj strinjal. Ob tem ga je »tolažil« in »ganljivo skrbel, da ne bi povsem zavrgel svojega […] pozitivnega odnosa do Slovenije«. Kot alternativni odgovor na njegova vprašanja mu je predlagal iskanje izvora težave Slovencev v njihovem pomanjkanju urbane kulture.
Ta naj bi se slabo razvijala, saj je bila »del nekdanje socialistične Jugoslavije, ki je imela bolj ruralno kulturo«. Urbana kultura se po njegovem še po osamosvojitvi ni imela časa razvijati, ker so Slovenci morali graditi svojo nacionalno identiteto. Maribor torej ni bil eno najpomembnejših industrijskih središč celotne Jugoslavije? Ljubljana ni imela študentske skvoterske scene in punk subkulture? Kako omenjena psihologa sploh razumeta pojem »urbana kultura« ostaja skrivnost.
Drugi kolegov argument je bil, da Kamienova »opažanja nimajo veliko skupnega z normalnim življenjem v Sloveniji. Menil je, da so to stvari, ki morajo biti povezane s politiko.« Ta izjava je čudovito ilustrativna in osvetli avtorjevo zablodo enačenja političnih in medijskih diskurzov z vsakodnevno resničnostjo prebivalcev (celotne!) Slovenije. A Kamien trdi: »Dragi moji Slovenci, v tem času sem vas pač tako spoznal.«
Poleg tega avtor ignorira zaprtost v ozki mehurček, ki ga sestavlja njegovo delovno in interesno okolje. Iz prebranega lahko izvemo, da se druži s politiki, psihologi, svojo sosedo učiteljico in ostalimi nemškimi izseljenci. Za poznavanje celotne populacije in sklepanje trditev o njej, pa bi bilo najbrž treba kam dlje? In se z ljudmi pogovarjati tudi o drugih temah, ki se ne tičejo predsedniških volitev, preden jim rečemo, da sosedu želijo, da mu crkne krava.
Od tod namreč izhaja naslov njegovega dela. V predgovoru preberemo slovenski izrek:
Kaj je najboljša novica za slovenskega kmeta, ki mu je pravkar poginila krava?
Da sta njegovemu sosedu poginili dve kravi.
Morda je metaforo o sosedovi kravi prevzel ravno od žene, ki jo je pred leti uporabila v svojem blogu. Tam je pisala, da se časi spreminjajo. Da so Angleži in Američani sprva protestirali proti Brexitu in Trumpu, nato pa se umirili in proti svojim nasprotnikom »delovali konstruktivno«. Ker:
»Tam ne poznajo slovenskega načina razmišljanja, češ, naj bo sosed tako reven kot jaz, če že jaz nisem bogat kot on, ali tistega o sosedovi kravi. Tam razmišljajo drugače: če že zmaga sosed, kje je moja priložnost za pravo pot, za boljši posel, za dobro življenje? Tam v resnici vedo, da s pritiskanjem na bremzo ne prideš nikamor.«
Misliti moramo torej na svoj posel, ne pa protestirati proti diktatorjem, populistom in političnim odločitvam, s katerimi se ne strinjamo. Ne bodimo razdiralni, naučimo se živeti in okoristiti z ekstremističnimi blazneži, ki sovražijo sosednje narode in drugače misleče.
Roman izpade kot ena tistih res dolgih Facebook objav človeka, ki malo gleda poročila in se veliko krega v gostilni. Ki vzame to, kar prebere v nekem komentarju za sveto in to kar mu pove njegov sosed za neizpodbitno. Za doktorja psihologije je tovrstno pisanje preveč nagnjeno k pretiravanju in senzacionalističnosti brez nikakršne dejanske raziskave.
Občasna uporaba znanstveno teoretskih okvirjev brez raziskovalne podlage tako izpade neprofesionalno. Tak primer je na primer kategorizacija osebnosti »dveh velikih skupin v Sloveniji« po Reimannovem modelu, kjer v eno po Kamienovem sodijo ljudje, ki si želijo sprememb in drugo tisti, ki se sprememb bojijo in izogibajo. Tja avtor brez razlage ali nekega vira »uvršča skoraj pol Slovenije«.
Bralci ne vemo, na kakšni podlagi pride do teh zaključkov ali gre po drugi strani le za preproste hitre ocene. Avtor sicer večkrat omeni, da je pisanje te knjige raziskava slovenske duše, a ne navede nobenih metodoloških okvirjev. Najbrž namiguje torej zgolj na proces pisanja in razmišljanja o vsebini, ne na dejansko raziskavo med ljudmi. Navaja tudi, da ne opravlja terapevtske prakse in da dela v svoji stroki le v oglaševanju in politiki.
In zakaj se jaz vžigam?
Kamien napiše, da bo odgovor na knjigo najbrž buren, da se Slovenci ne bodo strinjali in ga označili kot norega, saj niso taki. Sem torej Slovenka, ki ji je pohodil ego? Bo rekel, da sem njegova nasprotnica, ker ne maram Pirc Musar (pardon NPR)?
»Kot skrbno opazujoči tujec se težko uprem komentarju: ‘Tipična Slovenija.'« Pa saj se tudi ne upre. Ta komentar pravzaprav vse skozi ponavlja. In to me je ob branju resnično razjezilo. Avtorjeva nestrokovnost in navdušenje založnikov, ki so te nebuloze objavili. Kar me skrbi je, kako knjigo berejo (in jo bodo brali) Slovenci (in drugi).
Tudi če so Slovenci najbolj razklan, zavisten, jamrajoč in zavisten naroden na svetu, tovrstnega mišljenja ni primerno objavljati pod pretvezo psihološke globoke analize.
Sama v medijih in med ljudmi pogosto zasledim ponavljanje tovrstnih stereotipov. Smo res zavistni in sovražimo še svoje uspešneže? Mar ne kupujemo izdelkov mladih podjetnikov (Štartaj Slovenija, SWY itd.) in podpiramo lokalne obrtnike in kmete? Kaj pa če so primeri zavisti pokazatelj socialnih neenakosti in oblika opozarjanja nanjo? Smo zavistni in neprivoščljivi (in nezaupni) do oseb, ki si na sumljive načine nakopičijo premoženje? In se v javnosti predstavljajo kot bele ovčice?
V zadnjem desetletju je na knjižnjem trgu zacvetela industrija knjig z »lahko prebavljivo psihologijo«, self-help sekcija in razno razne avtobiografije o življenjskih transformacijah in dosežkih v dobi nasičeni z »digitalnim, stresnim in kapitalističnim življenjem«. Gre za dela, ki frivolno raztresajo poljudna spoznanja in jih oglašujejo kot strokovna ali znanstvena dognanja. Njihovi bralci pogosto širijo njihovo vsebino (in v njej pogosto napačno interpretirane vire) v svojih podkastih ali v vsakodnevnem življenju -zopet kot svete resnice.
Na tak način pride v nekaterih bralnih krogih do širjenja »mitov« in opuščanja kritičnega mišljenja. Z branjem knjig, kot je Sosedova krava, in ponotranjanjem njene vsebine kot realističnega vpogleda v slovensko dušo, pa do lastne stereotipizacije. Je to potrebno? Ali s tem iz samih sebe delamo bedake?
Če ste ob branju postali radovedni in si želite še več, prosim, posezite po knjigi ali prisluhnite podkastu, kjer se z njim pogovarja Korab Jorgacieski.
