Obstajajo filmi, pri katerih že sama omemba naslova sproži zelo natančen vizualni spomin. Cape Fear je eden takšnih. Robert Mitchum in Gregory Peck leta 1962, nato Robert De Niro in Nick Nolte leta 1991 pod režiserskim vodstvom Martina Scorseseja. Zgodba o maščevalnem Maxu Cadyju je preživela dve filmski različici, zdaj pa se je preselila še na televizijo. Apple TV+ je iz nje naredil desetdelno serijo, v kateri sta glavni vlogi prevzela Javier Bardem in Amy Adams, izvršna producenta pa sta med drugim Scorsese in Steven Spielberg.
Na papirju je to skoraj nehvaležna naloga. Kako znova pripovedovati zgodbo, ki jo je Scorsese pred več kot tremi desetletji že spremenil v enega najbolj prepoznavnih psiholoških trilerjev devetdesetih? Odgovor nove Cape Fear je precej preprost: ne poskuša premagati starega filma, temveč zgodbo prestavi v svet, v katerem je strah dobil nova orodja.
Max Cady se zato ne vrača samo kot človek iz preteklosti. Vrača se v svet pametnih telefonov, družbenih omrežij, dronov, spletnih iger, umetne inteligence in lažnih posnetkov. Če je bil Cady nekoč človek, ki je lahko družino preganjal s telesno prisotnostjo, je danes dovolj, da prodre v njen digitalni prostor. In prav tukaj serija najde svoj najboljši razlog za obstoj.
Osnovna zgodba je znana. Cady, ki je odslužil dolgoletno zaporno kazen, se vrne v življenje odvetnice Anne Bowden in njenega moža Toma. Prepričan je, da sta odgovorna za njegovo preteklost, zato se začne počasi, sistematično in z očitnim užitkom vpletati v življenje njune družine. Toda nova serija zgodbo razširi in jo naredi bolj zapleteno. Anna in Tom nista več tako preprosto nedolžni žrtvi, Cady pa ni samo pošast, ki je prišla iz zapora. Med njimi obstaja zgodovina, polna moralnih sivin, zamolčanih resnic in vprašanja, koliko človeka lahko določi tisto, kar je storil v preteklosti.
Največji razlog za ogled je vendarle Javier Bardem
Njegov Max Cady je verjetno najboljša stvar, ki se je lahko zgodila tej seriji. Bardem ima za seboj vlogo Antona Chigurha v filmu No Country for Old Men, zaradi katere bi bilo zelo lahko pričakovati še eno različico hladnega, skoraj nadnaravno zlobnega morilca. Toda igralec se temu presenetljivo izogne. Njegov Cady je bolj živčen, teatralen, nepredvidljiv in celo zabaven. Zna biti šarmanten, nato pa v naslednjem trenutku postane grozljiv. Kot je poudaril Richard Roeper, Bardem svojega lika ne gradi kot ponovitve Chigurha, ampak kot povsem drugačno mešanico karizme, nasilja in nepredvidljivosti.
Prav ta nepredvidljivost je tisto, kar serijo drži pokonci
Cady je namreč najbolj zanimiv takrat, ko ne vemo, kaj bo storil. Ko stoji pred družino, ko se pojavi na nepričakovanem mestu, ko nekoga pokliče ali ko se samo nasmehne, je v zraku občutek, da se lahko vsak trenutek zgodi nekaj slabega. Bardem razume, da za strašljivega negativca ni potrebno nenehno kričanje ali nasilje. Včasih je dovolj pogled.
Amy Adams ima težjo nalogo. Anna Bowden mora biti hkrati verodostojna mati, žena, pravnica in ženska, ki jo počasi razjeda občutek, da je izgubila nadzor nad lastnim življenjem. Adams liku prinese dovolj ranljivosti, vendar tudi trdnosti. Patrick Wilson kot Tom ji dobro sledi in med njima nastane odnos, ki je bolj zapleten od običajnega televizijskega zakonskega para, ki ga zlobnež prisili, da se ponovno poveže. Kritiki so prav dinamiko med Adams in Wilsonom pogosto izpostavili kot eno od prednosti serije.
Toda Cape Fear postane zares zanimiv šele, ko začne govoriti o tehnologiji
Današnji človek je navajen, da je ves čas dosegljiv. Telefon je hkrati denarnica, fotoaparat, koledar, televizor, arhiv spominov in ključ do zasebnega življenja. Serija to odvisnost obrne proti gledalcu. Cady lahko uporablja tehnologijo kot orožje, družina pa nikoli več ne ve, ali jo nekdo opazuje, posluša ali manipulira z informacijami, ki jih vidi na zaslonu.
To je pomembna posodobitev zgodbe. V Scorsesejevem filmu je bil strah predvsem fizičen. Cady je lahko stal pred hišo ali se pojavil tam, kjer ga družina ni pričakovala. V novi seriji je meja med varnim in nevarnim prostorom praktično izbrisana. Cady lahko vstopi v družinsko življenje, ne da bi stopil skozi vrata. Družbeni mediji, lažni posnetki, klonirani glasovi in nadzorna tehnologija ustvarijo občutek, da resničnosti ni več mogoče povsem preveriti.
To je hkrati tudi trenutek, ko Cape Fear pokaže svojo drugo plat. Serija je namreč predolga.
Deset epizod je veliko prostora za zgodbo, ki ima v svojem jedru precej preprost konflikt. Kritiki so na to opozarjali že pred zaključkom sezone: serija zna biti napeta, vizualno dovršena in zelo dobro odigrana, vendar se ji občasno pozna, da mora relativno omejeno zgodbo raztegniti čez deset ur.
In res je. Ko Cape Fear sledi Cadyju, je pogosto izvrstna. Ko se mora ukvarjati z dodatnimi zapleti, razlagami in stranskimi linijami, napetost začne popuščati. Nekateri preobrati delujejo bolj kot scenaristični poskus ohranjanja šoka kot pa kot organski razvoj zgodbe. Serija zna biti včasih tako pretirana, da se približa meji med psihološkim trilerjem in skoraj pulpovsko televizijsko melodramo. Tudi najbolj naklonjeni kritiki so opozarjali na njeno namerno pretiranost in nekatere precej neverjetne zaplete.
Toda tu je zanimiv paradoks: tudi ko Cape Fear pretirava, ni dolgočasna
To je precej pomembna lastnost. Serija lahko gledalca pripravi do tega, da zavije z očmi, vendar ga praviloma ne pripravi do tega, da bi odnehal. Vedno obstaja občutek, da bo naslednji prizor morda ponudil nekaj dovolj neprijetnega, nenavadnega ali absurdnega, da bomo želeli pogledati še naprej. In Bardem je pri tem ključnega pomena.
