Google Zemljevide vsakodnevno uporablja ogromno ljudi, številni pa ne vedo, da lahko tudi sami pomagajo pri izboljševanju zemljevidov. S pomočjo programa Local Guides lahko uporabniki prijavljajo napake, dodajajo fotografije, pišejo ocene in popravljajo podatke o lokacijah.
Neposrednega zaslužka s takšnimi prispevki ni. Kot piše Fenix, Google uporabnikom ne plačuje za popravke, ocene ali dodajanje fotografij. Kljub temu aktivni sodelujoči zbirajo točke, napredujejo po stopnjah in lahko pridobijo določene ugodnosti, denimo posebne značke, večjo vidnost svojega profila ali občasna povabila na dogodke in preizkušanje novih funkcij.
Program deluje preprosto
Uporabnik se prijavi v Google Zemljevide, poišče mesto, ki ga želi urediti, in izbere možnost »Predlagaj spremembo«. Tam lahko spremeni ime, kategorijo, lokacijo, delovni čas ali označi, da je objekt zaprt. Dodajanje fotografije pogosto pomaga, da je predlog lažje preveriti.
Točke uporabniki pridobivajo za različne prispevke. Ocene, fotografije, odgovori na vprašanja, dodajanje novih mest in popravljanje podatkov povečujejo uporabnikovo raven v programu Local Guides. Bolj ko je uporabnik dejaven in kakovostnejši ko so njegovi prispevki, bolj opazen postaja njegov profil.
Lažne ocene, manipuliranje z ocenami in navajanje netočnih podatkov niso dovoljeni
Čeprav Google za sodelovanje ne izplačuje denarja, lahko pridobljene izkušnje odprejo tudi posredne možnosti za zaslužek. Uporabniki, ki dobro poznajo Google Zemljevide in profile Google Business, lahko lokalnim podjetjem ponudijo različne storitve, na primer urejanje poslovnih profilov, dodajanje fotografij, optimizacijo podatkov ali pomoč pri upravljanju ocen.
Nekateri uporabniki lahko pripravijo tudi lastne vodnike, bloge ali priporočila, ki temeljijo na Google Zemljevidih, ter vključijo partnerske povezave za hotele, restavracije ali turistične storitve. Pomembno pa je poudariti, da lažne ocene, manipuliranje z ocenami in navajanje netočnih podatkov niso dovoljeni. Takšno ravnanje lahko privede do odstranitve vsebine ali prepovedi uporabe storitve.
Vse več raziskav kaže na povezavo med uživanjem mesa in povečanim tveganjem za nekatere vrste raka. Rezultati prejšnjih raziskav niso bili vedno enotni, zato so raziskovalci v novi obsežni študiji podrobneje preučili, kako je uživanje različnih vrst mesa povezano z adenokarcinomom želodca in požiralnika, vrstama raka, ki se razvijeta iz žleznih celic. Študija, objavljena v reviji International Journal of Cancer, je vključevala podatke 450.112 ljudi, katerih zdravstveno stanje in prehranske navade so spremljali povprečno 14 let.
Predelano meso predstavlja največje tveganje
Rezultati so pokazali precej jasno povezavo med večjim uživanjem mesnih izdelkov in pogostostjo nekaterih vrst raka. Raziskovalci so ugotovili, da je večji vnos predelanega mesa povezan z večjim tveganjem za raka želodca in adenokarcinom požiralnika. Po izračunih raziskovalcev je bilo vsakih dodatnih 30 gramov predelanega mesa na dan povezanih z devet odstotkov večjim tveganjem za raka želodca in 13 odstotkov večjim tveganjem za adenokarcinom požiralnika. Adenokarcinom požiralnika je v zadnjih letih v porastu in je po podatkih, navedenih v študiji, trenutno 11. najpogostejši rak na svetu. Rak želodca je medtem na petem mestu.
Raziskovalci so ločeno preučili tudi uživanje nepredelanega rdečega in belega mesa. Pri rdečem mesu niso odkrili statistično značilne povezave z omenjenima vrstama raka. Presenetljiv pa je bil rezultat pri belem mesu. Pri ženskah so ugotovili povezavo med večjim uživanjem belega mesa in rakom želodca. Vsakih dodatnih 20 gramov belega mesa na dan je bilo povezanih z 20 odstotkov večjim tveganjem za raka želodca. Podobne povezave pri moških niso odkrili.
Kaj bi lahko bil vzrok?
Možni mehanizmi, zaradi katerih bi predelano meso lahko prispevalo k razvoju raka, so že precej dobro raziskani. Med prebavo rdečega mesa nastajajo določene kemične spojine, ki lahko poškodujejo DNK in povečajo oksidativni stres v celicah. Pomembno vlogo bi lahko imeli tudi postopki predelave in shranjevanja mesa. Raziskovalci opozarjajo tudi na večji vnos soli, ki je pogosto povezan z uživanjem mesnih izdelkov. Sol lahko poškoduje želodčno sluznico ter povzroči draženje in vnetje.
Povezava med belim mesom in rakom želodca pri ženskah ostaja precej manj jasna. Ena od možnih razlag so rakotvorne snovi, ki nastajajo med pripravo hrane, pa tudi produkti razgradnje beljakovin. Avtorji poudarjajo, da bo treba morebitni vpliv belega mesa na tveganje za nastanek raka podrobneje raziskati.
Kljub velikemu številu sodelujočih in dolgemu obdobju spremljanja ima študija tudi pomembne omejitve. Prehranske navade sodelujočih so ocenili le na začetku študije, zato ni mogoče izključiti možnosti, da so se njihove prehranske navade pozneje spremenile. Rezultati sami po sebi ne dokazujejo vzročno-posledične povezave med uživanjem mesa in rakom. Raziskovalci pa menijo, da je glede na ugotovitve prejšnjih študij vse več dokazov o morebitnih tveganjih, predvsem tistih, povezanih s predelanim mesom.
Po njihovih navedbah bi morale prihodnje raziskave pojasniti biološke mehanizme, ki se skrivajo za temi povezavami. Takšne ugotovitve bi lahko pomagale tudi pri oblikovanju prehranskih priporočil, katerih cilj bi bil zmanjšati tveganje za nastanek raka.
Sebastien Vaniček je po izjemnem prvencu Golazen (Infested, 2023) sedel na režiserski stolček franšize, ki jo je ustvaril Sam Raimi, nato od mrtvih obudil Fede Alvarez, ob robu pandemije pa na novo zarisal Lee Cronin. Odločitev, da enega od filmov prevzame mladi up (francoskega) filma, je bila prava. Med ljubitelji franšize bi se lahko enostavno zavihtel k vrhu najboljših, brez dvoma pa je potrdil, da gre za tisto franšizo, ki ne more umreti. To jo naredi še boljšo.
Zlobni mrtveci se ne dajo
Ko Alice (Souheila Yacoub) izgubi moža, Willa Prica, se pri pogrebu pridruži njegovi družini – mlajšemu bratu Josephu (Hunter Doohan), njegovi punci Tyhyji (Luciane Buchanan) in Willovima staršema, Edgarju (Erroll Shand) in Polly (Maude Davey) ter dementni babici. Nihče od njih pa ne ve, da je Will umrl, ker je pred njegov avto stopila mrtva Jessica, ki smo jo spoznali v predhodnem filmu. Ko se družina odpravi v oddaljeno, se začne boj za življenje in smrt. Jim bo uspelo najti skrivno bodalo preden jih preplavijo mrtvi (deadites)?
Vaniček zgodbo sicer nadaljuje po predhodnikih, a jo premakne nazaj v oddaljeno hišo sredi ničesar. Dogajanje je morbidno, kar v franšizi sicer ni noviteta, a razlog, da se je družina sestala, je smrt družinskega člana. Posamezniki so zaradi tega bolj ranljivi, bolj razdražljivi in podvrženi norostim. To prinese nekaj zlobnomrtvevčskih trenutkov.
Družino sicer sestavlja nadarjena igralska zasedba, ki jo vodi Souheila Yacoub. Na tak ali drugačen način pa se ji v prizorih in dogodkih pridružijo še Hunter Doohan, Erroll Shand in Tandi Wright. Vaniček se v prizorih gravža spusti z vajeti in predstavi nekaj najbolj nagnusnih in obenem prepričljivih trenutkov franšize. Skupaj z direktorjem fotografije Philipom Lozanom se že v uvodnih prizorih pokloni Raimijevemu plavanju skozi pokrajino in scene.
Povprečno zgodbo obkroži z vrtoglavimi prizori gravža
Četudi se zdi zgodba povprečna in ne ponudi veliko novitet, se vseeno zdi, da ekipa franšizi vnese novega življenja in zagona. Za to poskrbi tudi francoski glasbeni dvojec Double Danger, ki je z Vaničkom sodeloval že pri Golazni, tokrat pa franšizi vnese nekaj melanholične elektronike.
Franšiza se že desetletja otepa očitkov, da je preveč brutalna, krvava in grozljiva. A jasno je, da ima zvesto bazo oboževalcev, ki lahko novemu filmu očita le to, da gre za že drugi zaporedni film francoskega režiserja, kjer nastrada prikupni kuža.
Leta 2017 je bila najlepši jezik na svetu francoščina. Nekaj let pozneje jo je prehitela italijanščina. Anketo je izvedlo isto podjetje, jeziki pa se vmes seveda niso čudežno spremenili. Spremenili so se ljudje, ki so odgovarjali. In pravzaprav je že v tem skoraj celoten odgovor na vprašanje, zakaj nam nekateri jeziki zvenijo lepše kot drugi.
Vprašanje je sicer skoraj tako staro kot potovanja: kateri jezik je najlepše poslušati? Če pogledaš lestvice na spletu, so odgovori precej predvidljivi. Italijanščina, francoščina, portugalščina in španščina se ves čas vrtijo nekje pri vrhu.
Babbel je leta 2017 o tem vprašal več kot petnajst tisoč ljudi in takrat je zmagala francoščina. Ko so podobno raziskavo ponovili konec leta 2023, je prvo mesto zasedla italijanščina, francoščina pa je pristala na drugem. Lahko bi rekli, da je italijanščina v sedmih letih postala lepša. Lahko pa se vprašamo nekaj precej bolj zanimivega: kako lahko lepota jezika sploh niha kot cena delnice?
Najlepši jezik po izboru Evropejcev
Pri takšnih raziskavah je dobro najprej pogledati, kdo je sploh odgovarjal. V novejši Babblovi raziskavi je sodelovalo približno šest tisoč ljudi iz ZDA, Velike Britanije, Nemčije, Španije, Italije in Francije. To pomeni, da smo v veliki meri ljudi iz zahodnega sveta vprašali, kateri njim znani jeziki se jim zdijo najlepši.
Zato rezultat, pri katerem visoko pristanejo predvsem romanski jeziki, niti ni posebno presenečenje. Na okus ne vpliva samo zvok, ampak tudi to, s čim nek jezik povezujemo. Francoščina pride skupaj s Parizom, filmi, modo in idejo romantike, italijanščina pa z Rimom, poletjem, hrano, morjem in nekom, ki z rokami razlaga, zakaj je carbonara brez smetane.
Še bolj zabaven primer je eksperiment, ki je po spletu krožil kot dokaz, da je italijanščina »najbolj seksi jezik na svetu«. Za platformo Preply so prostovoljcem merili srčni utrip, medtem ko so poslušali zapeljive stavke v trinajstih jezikih. Ob italijanščini naj bi se srčni utrip povečal najbolj, za približno 23 odstotkov. Zveni precej znanstveno, dokler ne prideš do podatka, koliko ljudi je sodelovalo.
Bilo jih je deset. Kar je sicer dovolj za večerjo ali nekoliko preglasno skupino na Ryanairu, precej manj pa za razglasitev najbolj seksi jezika človeštva. Pomembno je tudi, da takšne raziskave pogosto naročajo jezikovne platforme, ki prodajajo jezikovne tečaje. Novica, da je italijanščina najbolj zapeljiva na svetu, je pač nekoliko boljši oglas kot »italijanščina ima veliko odprtih zlogov«.
Morda sploh ne poslušamo jezika
Sociolingvisti se s tem vprašanjem ukvarjajo že desetletja. Ena razlaga pravi, da nam določeni jeziki zvenijo lepše zaradi svojih glasov, ritma in melodije. Druga pa je precej manj romantična: jezika pravzaprav ne ocenjujemo samo po tem, kako zveni, ampak po tem, kaj si mislimo o ljudeh, ki ga govorijo.
Raziskovalci okoli Howarda Gilesa so to preverjali tudi z različnimi različicami francoščine. Poslušalcem, ki francoščine niso znali, so predvajali različice jezika, ki imajo med domačimi govorci različen družbeni ugled. Če bi bila ena različica že sama po sebi objektivno lepša, bi jo morali kot lepšo prepoznati tudi ljudje, ki ne vedo ničesar o njenem ozadju.
Pa je niso. Brez poznavanja družbenega konteksta se hierarhija, ki je bila domačinom precej jasna, ni preprosto prenesla na poslušalce od zunaj. Kar nekoliko pokvari idejo, da imajo nekateri jeziki v sebi nek skrivnostni gen za lepoto. Ko rečemo, da je nek jezik lep, pogosto vsaj deloma govorimo o tem, kakšno predstavo imamo o njegovih govorcih.
To še ne pomeni, da je zvok popolnoma nepomemben. Jeziki se med sabo res razlikujejo po ritmu, samoglasnikih, poudarkih in po tem, koliko soglasnikov lahko stlačijo skupaj. In nekatere od teh razlik naše uho zazna kot bolj mehke, tekoče ali melodične.
Italijanščina in španščina imata veliko zlogov, ki so sestavljeni precej preprosto: soglasnik, samoglasnik, konec. Besede se pogosto končajo na samoglasnik, zaradi česar govor teče brez večjih prekinitev. Ritem je precej enakomeren in ravno zato italijanščina hitro dobi tisti občutek, da nekdo ne govori, ampak skoraj poje.
Potem imaš jezike, v katerih se soglasniki nekoliko bolj radi stiskajo drug ob drugega. Slovenščina je pri tem pravzaprav precej dober primer. Poskusi na glas izgovoriti »vzdrhtel« ali »vztrajnost«, potem pa »ciao bella«. Ni težko razumeti, zakaj bo drugo marsikomu zvenelo bolj kot dopust in prvo bolj kot navodilo na upravni enoti.
Tudi zato se za telugujščino, jezik z juga Indije, včasih uporablja vzdevek »italijanščina vzhoda«. Eden od razlogov je prav v tem, da se veliko besed končuje na samoglasnik, zaradi česar ima jezik tekoč in ritmičen zven. Naše uho to očitno precej hitro poveže z nečim prijetnim.
Zakaj je nemščina vedno dežurni negativec
Če obstaja jezik, ki ima težave z odnosi z javnostmi, je to verjetno nemščina. Pogosto jo opisujemo kot trdo, agresivno ali ukazovalno, čeprav za to ne obstaja nek preprost fonetični razlog. Veliko njenih glasov najdemo tudi v nizozemščini ali angleščini, pa teh dveh jezikov skoraj nihče ne opisuje, kot da bosta vsak trenutek začela vojaško povelje.
Del odgovora je skoraj gotovo zgodovinski in kulturni. Generacije ljudi so nemščino v filmih prvič zares slišale v prizorih druge svetovne vojne, kjer je bila pogosto izgovorjena zelo glasno, jezno in ukazovalno. Če isti jezik desetletja poslušaš predvsem iz ust filmskih častnikov, si o njem precej hitro ustvariš določen vtis.
Najlepši jezik je pogosto tisti, ki ga še ne razumeš
Obstaja pa še en razlog, zaradi katerega nam tuji jeziki lahko zvenijo tako lepo. Ko jezika ne razumeš, ne poslušaš pomena besed, ampak predvsem ritem, melodijo in barvo glasu. Jezik je takrat skoraj glasba, ker možgani še nimajo dovolj informacij, da bi iz njega naredili običajen pogovor.
Potem se ga naučiš. Nenadoma tisti čudoviti francoski glasovi niso več skrivnostna pariška melodija, ampak nekdo pred tabo razlaga, da avtomat za vozovnice spet ne dela. Italijanščina ni več filmski prizor ob morju, ampak sosed, ki že deset minut govori po telefonu pod tvojim oknom.
Verjetno zato jeziki pogosto najbolj očarajo ravno v obdobju, ko jih že malo prepoznavamo, ne razumemo pa še čisto vsega. Dovolj so nam domači, da slišimo njihov ritem, in dovolj tuji, da jih še vedno poslušamo kot zvok. Nekje vmes nastane občutek, da je nek jezik lepši od drugega.
In kaj potem naredimo s slovenščino?
Slovenščina ima pri vseh teh svetovnih lestvicah precej osnovno težavo: ogromno ljudi je preprosto nikoli ni slišalo. Težko glasuješ za jezik, za katerega niti ne veš, kako zveni. Ko ga tujci prvič slišijo, jih pogosto preseneti predvsem to, da ne zveni nujno tako »trdo«, kot so pričakovali od slovanskega jezika.
Še bolj kot zvok pa jih hitro preseneti dvojina. Slovenščina ima namreč nekaj, kar veliko večji in veliko bolj »romantični« jeziki nimajo: posebno slovnično obliko za dva. Ne samo jaz in ti kot množica ljudi, ampak dobesedno midva. Dva človeka dobita svojo slovnično kategorijo.
Morda je to primernejši konec članka kot še ena lestvica najlepših jezikov. Italijanščina lahko zmaga po melodiji, francoščina po romantiki in portugalščina po ritmu. Slovenščina pa ima slovnico, ki se je odločila, da sta dva človeka dovolj pomembna, da zanju obstaja posebna oblika. Če lepoto jezika merimo tako, se lestvica precej hitro spremeni.
Zimski čas se bo leta 2026 začel zadnji konec tedna v oktobru, natančneje v noči s sobote, 24. oktobra, na nedeljo, 25. oktobra. Takrat bomo ob treh zjutraj kazalce premaknili za eno uro nazaj, na drugo uro. S tem se bo končal poletni čas, ki se je začel konec marca.
Pametni telefoni, računalniki in večina drugih sodobnih naprav, povezanih z internetom, bodo čas prestavili samodejno, ročne ure ter ure v starejših avtomobilih pa bomo morali nastaviti sami. Prehod na zimski čas pomeni zgodnejši sončni vzhod, hkrati pa tudi zgodnejši sončni zahod, zato se bo popoldne hitreje stemnilo. Praksa premikanja ure je bila uvedena v prejšnjem stoletju z namenom boljšega izkoriščanja dnevne svetlobe. Zamisel sega v leto 1784 in je povezana z ameriškim politikom in znanstvenikom Benjaminom Franklinom, medtem ko je poletni čas med prvo svetovno vojno prva uradno uvedla Nemčija, da bi zmanjšala porabo premoga.
V Sloveniji je premikanje ure urejeno v skladu s pravili Evropske unije, ki določajo enoten prehod za vse države članice. Namen takšne ureditve je med drugim preprečevanje motenj v prometu, trgovini in delovanju skupnega evropskega trga.
EU je želela premikanje ure ukiniti
Evropska komisija je predlagala popolno ukinitev sezonskega premikanja ure, Evropski parlament pa je predlog tudi podprl. Kljub temu končni zavezujoči dogovor še ni bil sprejet. Države članice se namreč še niso uskladile glede tega, ali bi trajno uporabljale poletni ali standardni oziroma zimski čas. Za dokončno odločitev je potrebno soglasje na ravni Sveta Evropske unije oziroma ustrezna kvalificirana večina. Postopek zato ostaja nedokončan, premikanje ure dvakrat na leto pa se za zdaj nadaljuje.
Raziskave opozarjajo na možne negativne posledice spremembe časa za človekov bioritem. Nenadna sprememba spalnega ritma lahko povzroči težave s spanjem, zmanjšano zbranost in povečano utrujenost. Nekatere raziskave so zaznale tudi povečano tveganje za določene srčno-žilne zaplete neposredno po spomladanskem premiku ure, ko izgubimo eno uro spanja. Jesenski prehod na zimski čas prinaša drugačne težave. Zaradi zgodnejšega sončnega zahoda in krajših zimskih dni se pri nekaterih ljudeh lahko pojavijo slabše razpoloženje, pomanjkanje energije in zmanjšana motivacija.
Pri delu prebivalstva se lahko v jesenskih in zimskih mesecih pojavi tudi sezonska razpoloženjska motnja, ki je povezana predvsem z manjšo izpostavljenostjo dnevni svetlobi. Manj sončne svetlobe lahko vpliva tudi na nastajanje vitamina D v telesu. Sprememba časa lahko vpliva tudi na razmere v prometu. Zaradi zgodnejšega mraka in slabše vidljivosti je predvsem v prvih dneh po prehodu na zimski čas priporočljiva dodatna previdnost na cestah.
Prvih pet minut po budilki je lahko čista zmeda: telefon, neprespana glava, odeja na tleh in tista klasična misel, da bo postelja pač počakala. Potem jo postelješ. Traja nekaj minut in soba je takoj videti drugače.
A ali ta majhna navada res pomeni, da boš čez dan bolj produktiven in imel bolj urejene misli? Tu je treba nekoliko stopiti na zavoro. Neposrednih dokazov, da samo postiljanje postelje povzroči večjo produktivnost, nimamo. Obstaja pa precej dober razlog, zakaj se ljudem ta navada zdi koristna.
Majhna naloga, ki jo zaključiš takoj
Postiljanje je zanimivo predvsem kot zelo majhen jutranji ritual. Naloga je jasna, njen konec pa je viden: prej je odeja zmečkana, potem je postelja urejena.
Raziskovalci, ki preučujejo jutranje vedenje, ugotavljajo, da ljudje pogosto želijo jutranje ure izkoristiti bolj produktivno. V eni manjši raziskavi je 35 od 40 sodelujočih oziroma 87,5 odstotka povedalo, da bi zjutraj želeli početi več produktivnih stvari. Med običajnimi jutranjimi aktivnostmi so udeleženci omenjali tudi postiljanje, raztezanje in pitje vode.
To še ni dokaz, da postelja povzroči boljši delovni dan. Je pa dober prikaz tega, kako lahko majhno, konkretno opravilo postane sprožilec jutranje rutine. In ravno tu je trik. Če po vstajanju najprej narediš eno stvar do konca, je naslednja odločitev nekoliko lažja: obleči se, odpri računalnik, pripravi zajtrk ali pojdi na sprehod. Postelja sama po sebi ne bo napisala poročila namesto tebe. Škoda, vem.
Kaj pa urejene misli?
Pri tem je zgodba nekoliko bolj posredna. Raziskave o spanju precej bolj prepričljivo povezujejo kakovost in rednost spanja z duševnim počutjem kot pa samo pospravljeno posteljo.
Meta-analiza 65 randomiziranih raziskav, ki je skupaj zajela 8608 ljudi, je pokazala, da izboljšanje kakovosti spanja spremljajo izboljšanja duševnega zdravja. Učinki so bili zaznani pri depresivnosti, tesnobi, stresu in ruminaciji oziroma pretiranem premlevanju.
Še novejši pregled raziskav, objavljen konec leta 2025, je analiziral 59 primarnih študij in ugotovil, da je bolj neredno časovno razporejanje spanja povezano z več depresivnimi in anksioznimi simptomi ter nekaterimi drugimi slabšimi zdravstvenimi izidi.
To je pomembno, ker je pri jutranji rutini verjetno bolj pomembno, kdaj vstaneš in kako redno spiš, kot pa ali je odeja zložena pod pravim kotom.
Tudi raziskava iz leta 2026, v kateri je sodelovalo 948 odraslih, je našla povezavo med boljšo spalno higieno in manjšim psihološkim stresom. Avtorji so posebej opozorili na pomen zdravih spalnih navad. Torej: če želiš bolj urejeno glavo, začni pri spanju. Postelja je lahko prijeten bonus.
Zakaj potem postiljanje vseeno deluje?
Ker je okolje, v katerem se zjutraj znajdeš, precej konkretno. Urejena postelja pomeni manj vizualnega nereda v spalnici. Nekaterim to preprosto da občutek, da je dan že dobil prvo kljukico.
Obstaja tudi zanimiv podatek iz raziskave o jutranjem vedenju: 24 od 40 sodelujočih oziroma 60 odstotkov jih je povedalo, da po prebujanju običajno preverijo telefon. Med njimi jih je 10 od 24 uporabljalo družbena omrežja ali aplikacije za sporočanje.
V praksi lahko zato postiljanje deluje kot zelo preprost kontrast telefonu. Namesto da prvi dve minuti dneva izginejo v drsenju po zaslonu, narediš nekaj fizičnega in zaključljivega. To ni čarovnija in tudi ne pomeni, da boš nenadoma postal stroj za produktivnost. Je pa precej bolj oprijemljiv začetek dneva.
Recimo takole: vstaneš ob 7.00, odpreš zavese, postelješ posteljo in šele nato vzameš telefon. Če ti ta vrstni red pomaga, da ne obtičiš na Instagramu do 7.20, je navada že opravila svoje delo.
Kaj pa, če postelješ ne?
Nič katastrofalnega. Res. Če zjutraj ne postelješ postelje, to samo po sebi ne pomeni, da bo tvoj dan kaotičen. Prav tako ni razloga, da bi iz nekaj minut pospravljanja naredili test značaja. Za nekatere bo bolj koristno, da zjutraj najprej popijejo kozarec vode. Drugi bodo potrebovali pet minut tišine, tretji pa bodo najbolj produktivni šele po kavi. Jutranja rutina ni tekmovanje.
Bolj smiselno je opazovati, kaj se zgodi po nekaj dneh. Če ti urejena postelja daje občutek zaključene prve naloge in pomaga, da začneš dan brez takojšnjega poseganja po telefonu, jo obdrži. Če ti predstavlja samo še eno nadležno opravilo, zaradi katerega zamujaš, pa pač ne boš dobil medalje za najbolj napeto zloženo odejo.
Najbolj realen odgovor
Postiljanje postelje zjutraj ni dokazano kot neposreden vzrok večje produktivnosti ali bolj urejenih misli. Za takšno trditev nimamo dovolj kakovostnih dokazov.
Lahko pa je koristna navada, ker ustvari jasen začetek jutra in se lepo vključi v širšo rutino. Še pomembnejše je, da imajo dobre spalne navade precej močnejšo raziskovalno podporo.
Če torej zjutraj postelješ posteljo, ne pričakuj, da bo do kosila vse čudežno pod nadzorom. Pričakuj pa eno majhno, dokončano stvar. Včasih je to čisto dovolj dober začetek.
Mladi pri vstopu na trg dela potrebujejo več kot nasvet, kako napisati boljši življenjepis. Pomembni so jim dostojni pogoji dela, možnosti razvoja in dostopna podpora, ki jim pomaga razumeti njihove pravice ter prepoznati tveganja na trgu dela. Ob tem se z različnimi strukturnimi ovirami soočajo tudi mladinski delavci.
Na to so opozorili ob zaključku dveletnega projekta DD – dostojno delo, ki je povezoval mladinski sektor, strokovnjake in druge deležnike. Projekt je bil namenjen predvsem opolnomočenju mladinskih delavcev, da bi lahko mladim pomagali pri razumevanju njihovih pravic, prepoznavanju prekarnosti in sprejemanju bolj informiranih odločitev.
»Delovna mesta izginjajo hitreje, kot nastajajo nova, mladi pa imajo vse več izzivov pri pridobivanju izkušenj in osnovnih veščin, ki jih bodo potrebovali za zahtevnejša delovna mesta,« je poudarila psihologinja Eva Boštjančič.
Po njenih besedah so pričakovanja mladih do dela povezana s tremi ključnimi elementi: finančno neodvisnostjo, smislom in blagostanjem. Dostojno delo zato ni zgolj vprašanje višine plačila, temveč ravnovesja med različnimi vidiki dela in življenja.
Kakšno delo si želijo mladi, kažejo tudi rezultati ankete Mladi in trg dela 2026, ki jo je izvedel e-Študentski servis. V raziskavi je sodelovalo 5780 mladih.
Pri izbiri delovnega mesta je bila najpomembnejša možnost napredovanja, ki jo je izpostavilo 60,5 odstotka sodelujočih. Sledijo varnost zaposlitve (59,2 odstotka), dobri odnosi na delovnem mestu (50,4 odstotka), možnost usklajevanja dela in zasebnega življenja (44,2 odstotka) ter možnost učenja in razvoja (43,6 odstotka).
Med dodatnimi dejavniki so mladi najpogosteje izpostavili svobodo pri načinu dela (31,9 odstotka) in višino plače (30,4 odstotka). Pomembni so jim tudi možnost dela na daljavo (24,3 odstotka), zanimiva vsebina dela (23,9 odstotka) in fleksibilni delovni čas (20,7 odstotka).
Nekoliko manj pogosto so kot pomembne navedli ugodnosti, kot sta fitnes oziroma team building (16,5 odstotka), ter možnost daljših odsotnosti (15,2 odstotka).
Rezultati tako kažejo, da mladi pri izbiri zaposlitve ne gledajo zgolj na višino plače. Pomembno vlogo imajo tudi varnost, odnosi, možnosti napredovanja, razvoj in usklajevanje poklicnega ter zasebnega življenja.
Pri tem pa se s svojimi težavami soočajo tudi mladinski delavci, ki so pogosto med prvimi, na katere se mladi obrnejo, ko naletijo na težave pri delu.
Zaključno poročilo projekta med strukturnimi ovirami izpostavlja negotove zaposlitvene pogoje, projektno financiranje, administrativne obremenitve, pomanjkanje stabilnih podpornih mehanizmov ter omejen vpliv na odločitve, ki oblikujejo delo na terenu.
Partnerstvo projekta zato poziva k trem spremembam: jedrnemu večletnemu financiranju in dostojnim zaposlitvam v sektorju, kontinuiranim in administrativno enostavnejšim ukrepom Evropskega socialnega sklada plus ter formalnemu vključevanju organizacij mladinskega sektorja v načrtovanje in spremljanje javnih sredstev.
V dveh letih projekta je bilo izvedenih 35 usposabljanj, na katerih je sodelovalo več kot 400 mladinskih delavcev. Ti imajo pri obravnavi težav mladih posebno vlogo, saj pogosto prvi izvedo za kršitve ali stiske, povezane z zaposlitvijo.
»Ti so pogosto prva zaupanja vredna oseba, ki sliši za kršitev ali stisko mladih na področju trga dela. Njihova naloga ni nadomeščati pravnikov, inšpektorata ali sindikatov, temveč odpreti prostor za pogovor, postaviti prava vprašanja, prepoznati tveganje, posredovati osnovno informacijo ter mlade pravočasno usmeriti do strokovne pomoči,« so zapisali v Mreži MaMa.
Projekt je mlade nagovarjal tudi neposredno. Video vsebine so dosegle 23.530 ogledov, zabeležili so 41.230 interakcij uporabnikov, več kot 600 prejemnikov pa je projektne vsebine spremljalo prek e-novic.
Projekt DD – dostojno delo je izvajal konzorcij partnerjev, ki so ga poleg Zavoda Mladinska Mreža MaMa sestavljali še vodilni konzorcijski partner Zavod Nefiks, Socialna akademija, Zavod PIP in Inštitut za mladinsko politiko. Projekt je sofinancirala Evropska unija.
Biografski film o Michaelu Jacksonu je bil v pripravi od leta 2019, ko je producent Graham King prvič pridobil pravice za zgodbo, scenarij pa je prevzel John Logan. Po večkratnih prestavitvah izida, najprej z aprila 2025 na jesen istega leta, nato še na april 2026, je film Michael v režiji Antoina Fuque v kina naposled prišel 24. aprila 2026, po evropski premieri v Berlinu dva tedna prej.
V naslovni vlogi nastopa Jaafar Jackson, pravi nečak Michaela Jacksona, za katerega gre za celo filmski prvenec. Zraven mu družbo delajo Colman Domingo kot oče Joe Jackson, Nia Long kot mati Katherine, ter Miles Teller in Laura Harrier v podpornih vlogah. Film pokriva del Jacksonovega življenja vse do koncerta na štadionu Wembley leta 1988, konča pa se z napisom ‘His story continues'. Precej jasnim namigom, da je nadaljevanje že v pripravi.
Zaplet okoli tretjega dejanja
Zanimiv, a manj znan del zgodbe se skriva za kulisami. Po poročanju revije Puck je moral biti prvotno načrtovani tretji del filma predelan, potem ko so producenti odkrili klavzulo v pravni poravnavi iz devetdesetih, ki jim je preprečevala dramatizacijo osebe, povezane z obtožbami o zlorabi otrok proti Jacksonu iz leta 1993. Zaradi tega so morali junija 2025 posneti dodatnih 22 dni snemanja, kar je proračun filma povišalo na med 155 in 200 milijonov dolarjev.
Tu se zgodba razcepi na dva povsem različna toka. Kritiška sprejemnost je bila po poročanju več virov mešana do negativna, recenzenti so film pogosto opisovali kot preveč previden in ‘omehčan' prikaz Jacksonovega življenja. Variety je film označil za nekaj podobnega televizijskemu filmu iz osemdesetih, le z ostrejšo igro in bolj dovršeno fotografijo.
Kljub temu je bila igra Jaafarja Jacksona deležna skoraj enoglasnih pohval, kritiki so izpostavljali, da njegova podobnost s stricem presega zgolj fizično posnemanje. Publika je bila do filma bistveno prijaznejša kot kritiki, kar se odraža tudi v poslovnem uspehu. Film je do zdaj po podatkih spletnega mesta Blockbusters Reviewed zaslužil že več kot 1,021 milijarde dolarjev, kar ga uvršča med štiri najbolje zaslužene filme leta 2026.
Moje osebno mnenje
In tu pridem jaz. Film me je dodobra navdušil. Tisti dve uri (natančneje 127 minut) sem bil popolnoma vpet vase, brez preverjanja telefona, brez razmišljanja o čem drugem. Zgodba je res zanimiva, koncept, ki ga je Fuqua zastavil s tem, kako prepleta glasbene sekvence z osebno dramo, pa deluje precej bolj premišljeno, kot bi pričakoval od klasičnega biografskega filma.
Razumem, od kod prihajajo kritike o ‘omehčani' zgodbi, glede na to, kar se je dogajalo za kulisami s tretjim dejanjem, verjetno niti ni moglo biti drugače. Ampak kot gledalska izkušnja, predvsem če imaš rad glasbo Michaela Jacksona, je film naredil natanko to, kar mora. Potegne te noter in te ne izpusti do konca.
Če greš v kino pričakovati poglobljeno, neizprosno analizo vseh plati Jacksonovega življenja, boš verjetno razočaran — kritike na to opozarjajo upravičeno. Če pa greš gledat film zaradi glasbe, energije koncertnih prizorov in Jaafarjeve izjemne interpretacije, dobiš natanko to, kar obljublja naslov. In glede na to, koliko denarja je film do zdaj zaslužil, se zdi, da to večini gledalcev povsem zadostuje.
Marsikdo od nas je že slišal opozorilo, da ne smemo iti spat z mokrimi lasmi, saj naj bi zaradi tega zboleli, se prehladili ali celo poškodovali lase. Toda koliko resnice se skriva za tem nasvetom? Čeprav spanje z mokrimi lasmi ni najboljša navada, razlogi niso nujno takšni, kot smo jih poslušali v mladosti.
Zaradi mokrih las ne boste zboleli
Eden najpogostejših mitov je, da lahko zaradi spanja z mokrimi lasmi dobimo prehlad. To ne drži. Prehlad povzročajo virusi, ne mokri lasje ali hladna glava.
Če greste spat z mokrimi lasmi, torej zaradi tega sami po sebi ne boste dobili virusne okužbe. Lahko pa se zjutraj zbudite z neprijetnim občutkom, saj lahko mokri lasje in hladnejše okolje povečajo občutek mraza.
Ko so lasje mokri, so bolj občutljivi in se lažje raztegnejo ter poškodujejo. Med spanjem se nenehno premikamo, zato lahko drgnjenje mokrih las ob vzglavnik povzroči več mehanskih poškodb. To lahko pomeni več lomljenja, cepljenja konic in razmršenih las. Še posebej občutljivi so lasje, ki so že suhi, beljeni, barvani ali kako drugače poškodovani.
Zato ni toliko problem v tem, da bi mokri lasje škodovali zdravju, temveč v tem, da lahko zaradi ponavljajočega se trenja trpijo lasna vlakna.
Pri nekaterih ljudeh lahko dolgotrajno vlažno okolje na lasišču predstavlja ugodnejše pogoje za razmnoževanje nekaterih mikroorganizmov. To je pomembnejše predvsem pri ljudeh, ki so že nagnjeni k prhljaju ali drugim težavam z lasiščem. Vendar pa enkratno spanje z mokrimi lasmi praviloma ni razlog za skrb. Večja težava je lahko redna navada, še posebej če lasišče ostaja vlažno več ur.
Ali je sušenje las pred spanjem boljša izbira?
Da, je boljša izbira. Ni jih treba nujno sušiti z zelo vročim zrakom do popolne suhosti. Če uporabljate sušilnik, izberite zmerno temperaturo in ga ne držite predolgo na enem mestu. Pretirana toplota lahko namreč lase poškoduje tudi sama.
Če so lasje le rahlo vlažni, je tveganje za mehanske poškodbe manjše kot pri popolnoma mokrih laseh.
Kaj pa spanje z mokrimi lasmi in glavobol?
Nekateri ljudje po spanju z mokrimi lasmi poročajo o občutku hladne glave, nelagodju ali glavobolu. Vendar mokri lasje sami po sebi niso dokazano neposreden vzrok za glavobol.
Občutek hladu, neudoben položaj med spanjem ali drugi dejavniki lahko prispevajo k jutranjemu nelagodju. Zato tudi pri tem ni razloga za trditev, da so mokri lasje neposredno odgovorni za glavobol.
Če ste po tuširanju preutrujeni, da bi si posušili lase, in se enkrat odpravite spat z mokrimi lasmi, zaradi tega najverjetneje ne bo nič posebnega. Bolj smiselno je, da na to gledate kot na navado, ki je za lase in lasišče lahko manj ugodna, ne pa kot na nevarnost za zdravje.
Najboljši kompromis? Pred spanjem lase nežno osušite, predvsem pri koreninah in lasišču. Tako zmanjšate čas, ko so lasje mokri, hkrati pa se izognete pretiranemu izpostavljanju las vročini.
Kaj če bi bilo mogoče globalno segrevanje začasno upočasniti tako, da bi v visoke plasti ozračja razpršili drobne delce, ki bi del sončne energije odbili nazaj v vesolje? Prav na tej zamisli temelji razvoj podjetja Stardust Solutions, ki verjame, da bi lahko solarno geo-inženirstvo postalo eno od orodij za spopadanje z vse hujšimi posledicami podnebnih sprememb.
Odbijanje sončne energije in zniževanje temperature Zemlje
Izraelsko-ameriško podjetje, ustanovljeno leta 2023, sta ustanovila nekdanja izraelska jedrska fizika Yanai Yedvab in Amyad Spector. Stardust se osredotoča na metodo, pri kateri bi letala ali baloni v stratosfero sproščali drobne delce. Ti bi odbijali del sončne energije in s tem znižali temperaturo na Zemlji.
Ideja ni povsem nova. Podoben pojav se dogaja po velikih vulkanskih izbruhih. Ko vulkan v ozračje izbrizga velike količine žveplovega dioksida, ta tvori delce, ki odbijajo sončno svetlobo. Po izbruhu filipinskega vulkana Pinatubo leta 1991 se je povprečna globalna temperatura začasno znižala za približno 0,5 stopinje Celzija.
Prav žveplov dioksid je danes ena najbolj preučevanih možnosti solarnega geo-inženirstva, vendar ima tudi pomembne slabosti, med drugim vpliv na kisli dež in ozonski plašč. Stardust zato razvija drugačen pristop. Podjetje je predstavilo dva tipa delcev: prvi temelji na amorfnem silicijevem dioksidu, ki se uporablja tudi v živilih, kozmetiki in zobnih pastah, drugi pa ima jedro iz kalcijevega karbonata, glavne sestavine jajčnih lupin, obdano s silicijevim dioksidom.
Po oceni podjetja bi lahko milijon ton teh delcev povzročilo približno 0,5 stopinje Celzija ohladitve. Takšno količino bi bilo treba v ozračje dodajati vsako leto, strošek posameznega vnosa pa bi znašal okoli 10 milijard dolarjev.
Toda prav tu se začnejo največje dileme. Znanstveniki opozarjajo, da še zdaleč ni jasno, kako bi se takšni delci obnašali v resničnem ozračju in kakšne bi bile posledice njihove množične uporabe. Spremembe v količini sončnega sevanja bi lahko vplivale na padavinske vzorce, monsune in s tem na kmetijsko proizvodnjo. Obstajajo tudi vprašanja glede vpliva delcev na zdravje ljudi.
David Keith z Univerze v Chicagu, eden bolj znanih raziskovalcev solarnega geo-inženirstva, opozarja, da Stardust preveč samozavestno trdi, da so njegovi delci varnejši od žvepla. Ena od skrbi je možnost, da bi delci v ozračju nase vezali kovine ali druge škodljive snovi, ki bi jih ljudje pozneje vdihavali.
Podjetje je doslej svoje delce preizkušalo le v laboratoriju. V naslednjih letih želi izvesti tudi prve zunanje poskuse, vendar naj bi ti potekali pod nadzorom vlad. Podobni načrti so se v preteklosti že soočili z močnim odporom javnosti. Leta 2021 so bili zaradi nasprotovanja odpovedani načrtovani poskusi raziskovalcev s Harvarda na Švedskem.
Poseben problem predstavlja dejstvo, da je Stardust zasebno podjetje, ki je od vlagateljev že zbralo 75 milijonov dolarjev. Kritiki menijo, da je dobiček težko združljiv s potrebo po popolni preglednosti pri tehnologiji, ki bi lahko vplivala na celoten planet.
Obstaja tudi tako imenovani »šok ob prekinitvi«. Če bi človeštvo začelo umetno ohlajati planet in bi nato takšno početje nenadoma ustavilo, bi lahko sledilo zelo hitro segrevanje. Stardust temu ugovarja, da bi bilo mogoče uporabo delcev postopoma zmanjševati in tako preprečiti nenaden temperaturni skok.
Kdo bo odločal o uporabi tehnologije?
Največje vprašanje zato ni, ali tehnologija načeloma deluje, temveč kdo bi smel odločati o njeni uporabi. Če bi nekaterim državam prinesla koristi, drugim pa povzročila škodo, bi lahko nastal nov vir globalnih konfliktov.
Solarno geo-inženirstvo tako ostaja ena najbolj kontroverznih zamisli v boju proti podnebnim spremembam. Njegovi zagovorniki menijo, da bi lahko človeštvu kupilo dragocen čas za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Kritiki pa opozarjajo, da lahko poskus uravnavanja globalnega podnebja ustvari nove in morda še težje obvladljive probleme.
