Kaj če bi bilo mogoče globalno segrevanje začasno upočasniti tako, da bi v visoke plasti ozračja razpršili drobne delce, ki bi del sončne energije odbili nazaj v vesolje? Prav na tej zamisli temelji razvoj podjetja Stardust Solutions, ki verjame, da bi lahko solarno geo-inženirstvo postalo eno od orodij za spopadanje z vse hujšimi posledicami podnebnih sprememb.
Odbijanje sončne energije in zniževanje temperature Zemlje
Izraelsko-ameriško podjetje, ustanovljeno leta 2023, sta ustanovila nekdanja izraelska jedrska fizika Yanai Yedvab in Amyad Spector. Stardust se osredotoča na metodo, pri kateri bi letala ali baloni v stratosfero sproščali drobne delce. Ti bi odbijali del sončne energije in s tem znižali temperaturo na Zemlji.
Ideja ni povsem nova. Podoben pojav se dogaja po velikih vulkanskih izbruhih. Ko vulkan v ozračje izbrizga velike količine žveplovega dioksida, ta tvori delce, ki odbijajo sončno svetlobo. Po izbruhu filipinskega vulkana Pinatubo leta 1991 se je povprečna globalna temperatura začasno znižala za približno 0,5 stopinje Celzija.
Prav žveplov dioksid je danes ena najbolj preučevanih možnosti solarnega geo-inženirstva, vendar ima tudi pomembne slabosti, med drugim vpliv na kisli dež in ozonski plašč. Stardust zato razvija drugačen pristop. Podjetje je predstavilo dva tipa delcev: prvi temelji na amorfnem silicijevem dioksidu, ki se uporablja tudi v živilih, kozmetiki in zobnih pastah, drugi pa ima jedro iz kalcijevega karbonata, glavne sestavine jajčnih lupin, obdano s silicijevim dioksidom.
Po oceni podjetja bi lahko milijon ton teh delcev povzročilo približno 0,5 stopinje Celzija ohladitve. Takšno količino bi bilo treba v ozračje dodajati vsako leto, strošek posameznega vnosa pa bi znašal okoli 10 milijard dolarjev.
Kakšne so težave take ideje?
Toda prav tu se začnejo največje dileme. Znanstveniki opozarjajo, da še zdaleč ni jasno, kako bi se takšni delci obnašali v resničnem ozračju in kakšne bi bile posledice njihove množične uporabe. Spremembe v količini sončnega sevanja bi lahko vplivale na padavinske vzorce, monsune in s tem na kmetijsko proizvodnjo. Obstajajo tudi vprašanja glede vpliva delcev na zdravje ljudi.
David Keith z Univerze v Chicagu, eden bolj znanih raziskovalcev solarnega geo-inženirstva, opozarja, da Stardust preveč samozavestno trdi, da so njegovi delci varnejši od žvepla. Ena od skrbi je možnost, da bi delci v ozračju nase vezali kovine ali druge škodljive snovi, ki bi jih ljudje pozneje vdihavali.
Podjetje je doslej svoje delce preizkušalo le v laboratoriju. V naslednjih letih želi izvesti tudi prve zunanje poskuse, vendar naj bi ti potekali pod nadzorom vlad. Podobni načrti so se v preteklosti že soočili z močnim odporom javnosti. Leta 2021 so bili zaradi nasprotovanja odpovedani načrtovani poskusi raziskovalcev s Harvarda na Švedskem.
Poseben problem predstavlja dejstvo, da je Stardust zasebno podjetje, ki je od vlagateljev že zbralo 75 milijonov dolarjev. Kritiki menijo, da je dobiček težko združljiv s potrebo po popolni preglednosti pri tehnologiji, ki bi lahko vplivala na celoten planet.
Obstaja tudi tako imenovani »šok ob prekinitvi«. Če bi človeštvo začelo umetno ohlajati planet in bi nato takšno početje nenadoma ustavilo, bi lahko sledilo zelo hitro segrevanje. Stardust temu ugovarja, da bi bilo mogoče uporabo delcev postopoma zmanjševati in tako preprečiti nenaden temperaturni skok.
Kdo bo odločal o uporabi tehnologije?
Največje vprašanje zato ni, ali tehnologija načeloma deluje, temveč kdo bi smel odločati o njeni uporabi. Če bi nekaterim državam prinesla koristi, drugim pa povzročila škodo, bi lahko nastal nov vir globalnih konfliktov.
Solarno geo-inženirstvo tako ostaja ena najbolj kontroverznih zamisli v boju proti podnebnim spremembam. Njegovi zagovorniki menijo, da bi lahko človeštvu kupilo dragocen čas za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Kritiki pa opozarjajo, da lahko poskus uravnavanja globalnega podnebja ustvari nove in morda še težje obvladljive probleme.