Leta 2017 je bila najlepši jezik na svetu francoščina. Nekaj let pozneje jo je prehitela italijanščina. Anketo je izvedlo isto podjetje, jeziki pa se vmes seveda niso čudežno spremenili. Spremenili so se ljudje, ki so odgovarjali. In pravzaprav je že v tem skoraj celoten odgovor na vprašanje, zakaj nam nekateri jeziki zvenijo lepše kot drugi.
Vprašanje je sicer skoraj tako staro kot potovanja: kateri jezik je najlepše poslušati? Če pogledaš lestvice na spletu, so odgovori precej predvidljivi. Italijanščina, francoščina, portugalščina in španščina se ves čas vrtijo nekje pri vrhu.
Babbel je leta 2017 o tem vprašal več kot petnajst tisoč ljudi in takrat je zmagala francoščina. Ko so podobno raziskavo ponovili konec leta 2023, je prvo mesto zasedla italijanščina, francoščina pa je pristala na drugem. Lahko bi rekli, da je italijanščina v sedmih letih postala lepša. Lahko pa se vprašamo nekaj precej bolj zanimivega: kako lahko lepota jezika sploh niha kot cena delnice?
Najlepši jezik po izboru Evropejcev
Pri takšnih raziskavah je dobro najprej pogledati, kdo je sploh odgovarjal. V novejši Babblovi raziskavi je sodelovalo približno šest tisoč ljudi iz ZDA, Velike Britanije, Nemčije, Španije, Italije in Francije. To pomeni, da smo v veliki meri ljudi iz zahodnega sveta vprašali, kateri njim znani jeziki se jim zdijo najlepši.
Zato rezultat, pri katerem visoko pristanejo predvsem romanski jeziki, niti ni posebno presenečenje. Na okus ne vpliva samo zvok, ampak tudi to, s čim nek jezik povezujemo. Francoščina pride skupaj s Parizom, filmi, modo in idejo romantike, italijanščina pa z Rimom, poletjem, hrano, morjem in nekom, ki z rokami razlaga, zakaj je carbonara brez smetane.
Še bolj zabaven primer je eksperiment, ki je po spletu krožil kot dokaz, da je italijanščina »najbolj seksi jezik na svetu«. Za platformo Preply so prostovoljcem merili srčni utrip, medtem ko so poslušali zapeljive stavke v trinajstih jezikih. Ob italijanščini naj bi se srčni utrip povečal najbolj, za približno 23 odstotkov. Zveni precej znanstveno, dokler ne prideš do podatka, koliko ljudi je sodelovalo.
Bilo jih je deset. Kar je sicer dovolj za večerjo ali nekoliko preglasno skupino na Ryanairu, precej manj pa za razglasitev najbolj seksi jezika človeštva. Pomembno je tudi, da takšne raziskave pogosto naročajo jezikovne platforme, ki prodajajo jezikovne tečaje. Novica, da je italijanščina najbolj zapeljiva na svetu, je pač nekoliko boljši oglas kot »italijanščina ima veliko odprtih zlogov«.
Morda sploh ne poslušamo jezika
Sociolingvisti se s tem vprašanjem ukvarjajo že desetletja. Ena razlaga pravi, da nam določeni jeziki zvenijo lepše zaradi svojih glasov, ritma in melodije. Druga pa je precej manj romantična: jezika pravzaprav ne ocenjujemo samo po tem, kako zveni, ampak po tem, kaj si mislimo o ljudeh, ki ga govorijo.
Raziskovalci okoli Howarda Gilesa so to preverjali tudi z različnimi različicami francoščine. Poslušalcem, ki francoščine niso znali, so predvajali različice jezika, ki imajo med domačimi govorci različen družbeni ugled. Če bi bila ena različica že sama po sebi objektivno lepša, bi jo morali kot lepšo prepoznati tudi ljudje, ki ne vedo ničesar o njenem ozadju.
Pa je niso. Brez poznavanja družbenega konteksta se hierarhija, ki je bila domačinom precej jasna, ni preprosto prenesla na poslušalce od zunaj. Kar nekoliko pokvari idejo, da imajo nekateri jeziki v sebi nek skrivnostni gen za lepoto. Ko rečemo, da je nek jezik lep, pogosto vsaj deloma govorimo o tem, kakšno predstavo imamo o njegovih govorcih.
Ampak italijanščina res zveni precej pevsko
To še ne pomeni, da je zvok popolnoma nepomemben. Jeziki se med sabo res razlikujejo po ritmu, samoglasnikih, poudarkih in po tem, koliko soglasnikov lahko stlačijo skupaj. In nekatere od teh razlik naše uho zazna kot bolj mehke, tekoče ali melodične.
Italijanščina in španščina imata veliko zlogov, ki so sestavljeni precej preprosto: soglasnik, samoglasnik, konec. Besede se pogosto končajo na samoglasnik, zaradi česar govor teče brez večjih prekinitev. Ritem je precej enakomeren in ravno zato italijanščina hitro dobi tisti občutek, da nekdo ne govori, ampak skoraj poje.
Potem imaš jezike, v katerih se soglasniki nekoliko bolj radi stiskajo drug ob drugega. Slovenščina je pri tem pravzaprav precej dober primer. Poskusi na glas izgovoriti »vzdrhtel« ali »vztrajnost«, potem pa »ciao bella«. Ni težko razumeti, zakaj bo drugo marsikomu zvenelo bolj kot dopust in prvo bolj kot navodilo na upravni enoti.
Tudi zato se za telugujščino, jezik z juga Indije, včasih uporablja vzdevek »italijanščina vzhoda«. Eden od razlogov je prav v tem, da se veliko besed končuje na samoglasnik, zaradi česar ima jezik tekoč in ritmičen zven. Naše uho to očitno precej hitro poveže z nečim prijetnim.
Zakaj je nemščina vedno dežurni negativec
Če obstaja jezik, ki ima težave z odnosi z javnostmi, je to verjetno nemščina. Pogosto jo opisujemo kot trdo, agresivno ali ukazovalno, čeprav za to ne obstaja nek preprost fonetični razlog. Veliko njenih glasov najdemo tudi v nizozemščini ali angleščini, pa teh dveh jezikov skoraj nihče ne opisuje, kot da bosta vsak trenutek začela vojaško povelje.
Del odgovora je skoraj gotovo zgodovinski in kulturni. Generacije ljudi so nemščino v filmih prvič zares slišale v prizorih druge svetovne vojne, kjer je bila pogosto izgovorjena zelo glasno, jezno in ukazovalno. Če isti jezik desetletja poslušaš predvsem iz ust filmskih častnikov, si o njem precej hitro ustvariš določen vtis.
Najlepši jezik je pogosto tisti, ki ga še ne razumeš
Obstaja pa še en razlog, zaradi katerega nam tuji jeziki lahko zvenijo tako lepo. Ko jezika ne razumeš, ne poslušaš pomena besed, ampak predvsem ritem, melodijo in barvo glasu. Jezik je takrat skoraj glasba, ker možgani še nimajo dovolj informacij, da bi iz njega naredili običajen pogovor.
Potem se ga naučiš. Nenadoma tisti čudoviti francoski glasovi niso več skrivnostna pariška melodija, ampak nekdo pred tabo razlaga, da avtomat za vozovnice spet ne dela. Italijanščina ni več filmski prizor ob morju, ampak sosed, ki že deset minut govori po telefonu pod tvojim oknom.
Verjetno zato jeziki pogosto najbolj očarajo ravno v obdobju, ko jih že malo prepoznavamo, ne razumemo pa še čisto vsega. Dovolj so nam domači, da slišimo njihov ritem, in dovolj tuji, da jih še vedno poslušamo kot zvok. Nekje vmes nastane občutek, da je nek jezik lepši od drugega.
In kaj potem naredimo s slovenščino?
Slovenščina ima pri vseh teh svetovnih lestvicah precej osnovno težavo: ogromno ljudi je preprosto nikoli ni slišalo. Težko glasuješ za jezik, za katerega niti ne veš, kako zveni. Ko ga tujci prvič slišijo, jih pogosto preseneti predvsem to, da ne zveni nujno tako »trdo«, kot so pričakovali od slovanskega jezika.
Še bolj kot zvok pa jih hitro preseneti dvojina. Slovenščina ima namreč nekaj, kar veliko večji in veliko bolj »romantični« jeziki nimajo: posebno slovnično obliko za dva. Ne samo jaz in ti kot množica ljudi, ampak dobesedno midva. Dva človeka dobita svojo slovnično kategorijo.
Morda je to primernejši konec članka kot še ena lestvica najlepših jezikov. Italijanščina lahko zmaga po melodiji, francoščina po romantiki in portugalščina po ritmu. Slovenščina pa ima slovnico, ki se je odločila, da sta dva človeka dovolj pomembna, da zanju obstaja posebna oblika. Če lepoto jezika merimo tako, se lestvica precej hitro spremeni.