September je deveti mesec leta. Njegovo ime pa pomeni sedmi. In tako ga imenujemo že več kot dva tisoč let. Ne zato, ker bi se nekdo zmotil. Pravzaprav je ravno obratno: ime je bilo nekoč popolnoma pravilno. Spremenil se je koledar. Beseda pa je preživela.
Beseda september prihaja iz latinskega septem – sedem
V najstarejši rimski tradiciji se je zaporedje mesecev začelo z marcem. September je bil zato res sedmi mesec. Za njim so prišli oktober iz octo, osem, november iz novem, devet, in december iz decem, deset.
Pravzaprav so bila imena zadnjih mesecev precej manj poetična, kot se danes zdijo. Rimljani so jih preprosto oštevilčili. Marec je bil prvi. September sedmi. December deseti. Stari rimski koledar je bil skozi stoletja večkrat spremenjen, zgodnja zgodovina pa ni tako urejena, kot jo radi prikazujejo sodobni koledarji. Toda ostanek starega zaporedja je še danes v štirih besedah, ki jih uporabljamo vsak dan.
Marec kot začetek leta niti ni bil tako nenavadna ideja. Martius je dobil ime po Marsu, rimskem bogu vojne. S prihodom pomladi so se začeli poljedelski cikli, potovanja in vojaški pohodi. Zima je popustila, dnevi so postajali daljši in svet se je spet začel premikati.
Novo leto je torej nekoč prišlo z zemljo, ki se je ponovno odprla. Ne sredi januarja, ko je zunaj tema ob petih popoldne in si ljudje obljubljamo nova življenja predvsem zato, ker smo obrnili eno stran koledarja.
Tudi julij in avgust nekoč nista bila julij in avgust
Če pogledamo stara rimska imena mesecev, postane sistem še bolj očiten. Mesec, ki mu danes pravimo julij, se je nekoč imenoval Quintilis – peti. Avgust pa Sextilis – šesti. Šele pozneje so ju preimenovali. Quintilis je postal Julius oziroma julij v čast Juliju Cezarju, Sextilis pa Augustus oziroma avgust po cesarju Avgustu.
September, oktober, november in december takšne promocije niso dobili. Ostali so številke. Samo da njihove številke danes ne držijo več.
Kako je januar prišel na prvo mesto?
Do pomembnega premika je prišlo že v času rimske republike. Leta 153 pred našim štetjem so rimski konzuli začeli mandat 1. januarja. Sprememba je bila povezana z uporom v Hispaniji: Rim je novega konzula in njegove legije potreboval prej, kot bi mu to dopuščal začetek mandata marca.
Politična nuja je premaknila začetek civilnega leta. Kar je precej rimsko. In precej sodobno. Sčasoma sta januar in februar pristala pred marcem, stari oštevilčeni meseci pa so se pomaknili za dve mesti. September je postal deveti. Oktober deseti. November enajsti. December dvanajsti. Nihče pa jih ni preimenoval.
Ko je Julij Cezar ugotovil, da tudi čas potrebuje reformo
Težava rimskega koledarja ni bila samo v imenih. Bil je tudi precej slab pri merjenju časa. Koledar se je oddaljeval od letnih časov, zato so morali občasno dodajati dneve in mesece. Ker so z njim upravljali duhovniki, je imel koledar tudi politično moč: z dodatnimi dnevi je bilo mogoče vplivati celo na dolžino mandatov.
Čas ni bil samo astronomija. Bil je politika. Ko se je Julij Cezar lotil reforme, je bilo stanje že tako zmedeno, da je leto 46 pred našim štetjem trajalo kar 445 dni, da so koledar ponovno uskladili z letnimi časi.
Nato je začel veljati julijanski koledar s 365 dnevi in prestopnim dnevom vsaka štiri leta. Čas je bil nekoliko bolj urejen. September pa je ostal september. Kot da je bilo lažje popraviti leto kot štiri besede.
Potem je bilo treba popraviti še Cezarja
Tudi julijanski koledar ni bil popoln. Njegovo leto je bilo za nekaj minut predolgo. Nekaj minut ni veliko, dokler jih ne seštevaš več kot tisoč let. Do 16. stoletja je nastal približno desetdnevni zamik.
Leta 1582 je papež Gregor XIII. uvedel gregorijanski koledar, popravil sistem prestopnih let in odstranil nabrani zamik. Ponovno smo popravljali čas. Imena mesecev so ostala.
Koledar je majhno arheološko najdišče
Naš koledar zato ni posebno racionalen sistem. Je bolj arheološko najdišče. V njem so ostanki bogov, cesarjev in političnih odločitev.
Marec še vedno nosi Marsa. Julij Julija Cezarja. Avgust Avgusta. September, oktober, november in december pa še vedno štejejo mesece iz nekega drugega reda sveta. Zgodovina se tako skriva tudi tam, kjer je skoraj ne opazimo. V datumu na računu. V besedi na vrhu lista. V sporočilu: »Se vidimo septembra.« Pri septembru pa je vse skupaj še nekoliko ironično. Ni prvi mesec leta. Pa vendar se v njem marsikaj začne znova. Novi urniki. Novi zvezki. Novi semestri. Vrnitev v mesta, pisarne in predavalnice.
Januar ima monopol nad novoletnimi zaobljubami. September ima prednost, da od nas ne zahteva, da jim tako rečemo. Mogoče zato niti ni pomembno, da njegovo ime že dva tisoč let šteje narobe. Če potrebujemo nov začetek, nam ni treba čakati na januar. September je čisto dober mesec, da začnemo znova.