Večina nasvetov o sreči temelji na preprosti predpostavki: da je cilj počutiti se bolje in da pot do tega vodi prek bolj pozitivnega razmišljanja, drugačnega pogleda na neuspeh ali iskanja svetle plati.
Vendar pa obsežne raziskave o čustvih kažejo na nekaj bolj nenavadnega in, na svoj način, osvobajajočega. Način razmišljanja, ki je najbolj dosledno povezan z dobrim počutjem, ima zelo malo opraviti z ustvarjanjem dobrih občutkov, veliko več pa s tem, kako se odzivamo na negativne občutke.
Psihologi vedno znova odkrivajo, da niso srečni tisti, ki ne čutijo negativnih čustev. Najbolj srečni so tisti, ki negativna čustva znajo sprejeti in z njimi obstajati.
Psiholog Mark Travers to opisuje kot čustveno sprejemanje: soočanje z jezo, žalostjo ali tesnobo z neke vrste radovednostjo in brez sodb, namesto da bi vsako čustvo obravnavali kot dokaz, da je nekaj šlo narobe.
Sreča pride, ko se jo najmanj trudiš najti
»Ljudje, ki prakticirajo čustveno sprejemanje, sčasoma poročajo o boljšem psihološkem zdravju, vključno z manj negativnih čustev na splošno, kot ljudje, ki si močno prizadevajo potlačiti ali se izogniti svojim čustvom,« razlaga Travers.
Čustva si pogosto poskušamo utemeljiti, a ravno ta drugi sloj utemeljevanja, je običajno razlog, da nismo srečni. »Občutek tesnobe je že sam po sebi dovolj neprijetna izkušnja; občutek tesnobe, ki mu sledi razočaranje nad samim seboj zaradi te tesnobe, je še precej hujši. In prav ta drugi sloj, ne pa prvotno čustvo, se ponavadi spremeni v nekaj, kar je težje obvladati.«
Številne raziskave tudi kažejo, da je ravno naš odpor do negativnih čustev to, kar poganja naše nelagodje.
Prisiljena pozitivnost ne pomaga
Vsiljevanje pozitivnosti v resnično težkih trenutkih redko izniči naša prava čustva. Pogosteje le doda še plast sramu, ko se pozitivnost ne obnese.
»Ljudje, ki se počutijo dolžni biti srečni, so bolj nagnjeni k stiski, ko neizogibno zaostanejo za tem standardom, kot pa ljudje, ki si že od začetka ne postavljajo tako visokih meril,« še pravi Travers,
Čutiti moramo vsa čustva
Mark razlaga, da je eden izmed ključnih vidikov prave sreče, naša spodobnost »emodiverzitete« – raznolikosto čustev, ki jih posameznik doživlja, in ne le razmerja med dobrimi in slabimi čustvi. »Študije kažejo, da ljudje z bogatejšo čustveno paleto – ki prehajajo skozi širok spekter čustvenih stanj, vključno z neprijetnimi, namesto da bi se gibali med prisiljenim veseljem in popolno otopelostjo – poročajo o boljših rezultatih tako na področju duševnega kot telesnega zdravja.«
Cilj torej ni življenje brez slabih dni, ampak življenje z bogatejšo paleto čustev, v katerem se žalost, dolgčas in razdraženost lahko izrazijo, namesto da bi jih potlačili, še preden jih lahko razumemo.
Miselnost, o kateri tu govorimo, ni vdaja, ampak potrpežljivost – dopustiti, da čustvo obstaja dovolj dolgo, da spoznamo, na kaj kaže. Namesto da njegovo prisotnost obravnavamo kot nekaj, proti čemur se je treba načeloma boriti.
Sreča v praksi
V vsakdanjem življenju se ta način razmišljanja ponavadi kaže kot majhna, a dosledna navada: poimenovanje občutka, namesto da bi ga takoj poskušali potlačiti. To pomeni preprosto opaziti: »To je razočaranje«, namesto da bi takoj iskali načina za boljše počutje. Prav tako to ponavadi zmanjša pritisk v nas, saj je manj prisile, da bi igrali zadovoljstvo.
Nič od tega ne pomeni obljube življenja brez težav. Raziskave pa dokaj dosledno kažejo, da ljudje, ki prenehajo obravnavati težave v življenju, kot veliko napako, doživljajo bolj stabilno in iskreno dobro počutje.
