Sredi generacije, ki je odraščala s telefonom v roki, se dogaja nekaj na videz nasprotujočega. Vse več mladih znova sega po pisalu in navadnem zvezku, da bi vanj zapisali misli, ki bi jih prej morda zaupali le zaslonu ali sploh nikomur.
Od kje ta preporod
Pisanje dnevnika ni novo, obstaja že stoletja, od osebnih zapiskov do literarnih dnevnikov znanih avtorjev. Kar je novo, je kontekst, v katerem se navada vrača. Kot zavestna izbira sredi sveta, kjer je skoraj vsaka misel, vsako razpoloženje, vsak trenutek že nekako digitaliziran, deljen ali vsaj potencialno viden drugim prek družbenih omrežij.
Za razliko od objave na Instagramu ali zapisa v beležko telefona je pisanje na roko fizično počasnejše. Kar se izkaže za del privlačnosti, ne oviro. Počasnost prisili misli, da se organizirajo drugače, kot bi se pri hitrem tipkanju, kjer lahko misel zapišeš skoraj tako hitro, kot se pojavi, brez pravega premisleka o tem, kaj dejansko hočeš povedati.
Kaj dnevnik ponuja, česar aplikacija ne more?
Psihologi, ki raziskujejo tako imenovano izrazno pisanje (expressive writing), že desetletja opozarjajo na koristi pisanja o lastnih čustvih in izkušnjah. Od zmanjšanja stresa do boljše obdelave težkih izkušenj. Kar je pri fizičnem dnevniku drugače od digitalnega zapisovanja, je odsotnost kakršnekoli funkcije deljenja, komentiranja ali všečkanja. Zapis je resnično samo zate, brez možnosti, da bi ga nekdo videl, komentiral ali da bi se ti zdelo, da moraš pisati na način, ki bi bil primeren za objavo.
Ta odsotnost publike je verjetno ključna razlika, ki dnevnik na roko razlikuje od skoraj vsake druge oblike pisanja, ki jo mlajše generacije prakticirajo danes. Tudi zasebne beležke v telefonu nezavedno nosijo možnost, da bodo nekoč deljene ali prebrane. Fizičen zvezek, spravljen v predalu, te možnosti praktično nima.
Estetika kot del privlačnosti
Ni mogoče prezreti, da je del preporoda tudi estetski. Lepi zvezki, kaligrafska pisala, barvni markerji za tako imenovani ‘bullet journaling’ so postali svoja lastna kategorija izdelkov, pogosto promovirana prav prek istih družbenih omrežij, ki naj bi jim dnevnik na roko predstavljal protiutež. Gre za zanimiv paradoks, trend, ki se predstavlja kot beg od zaslonov, se v veliki meri širi in ohranja prav prek zaslonov.
Kljub temu ironičnemu vidiku ostaja dejstvo, da samo dejanje pisanja, ko enkrat sedeš z zvezkom, ne vključuje zaslona. Kar pomeni vsaj nekaj minut ali ur dnevno brez modre svetlobe in brez tveganja, da boš med pisanjem zdrsnil v scrollanje po družbenih omrežjih, kot se lahko zgodi pri digitalnem zapisovanju.
Je vredno poskusiti, tudi če nisi dnevniški tip?
Ni treba, da vsak dan zapolniš cele strani ali da pišeš literarno izpiljene misli. Že nekaj minut zapisovanj (kaj te je tisti dan razjezilo, razveselilo ali zmedlo) lahko prinese podobne koristi kot bolj strukturirano pisanje. Za nekoga, ki je ves dan obkrožen z zasloni, je fizičen zvezek morda ena redkih stvari, ki resnično ne zahteva nobene povezave, baterije ali interneta, da opravi svojo funkcijo.