Pri 18 letih narediš vozniški izpit, morda prvič voliš, in – po pričakovanjih sistem – moraš vedeti, kaj boš počel naslednjih 45 let svojega delovnega življenja. Zveni absurdno, ko to zapišeš na papir, pa je natanko to, kar od najstnikov zahtevamo, ko jih pošljemo izbirat študij, ki naj bi določil njihovo kariero.
Odločitev, ki je nikoli nismo tako imenovali
Nihče na vpisnem dnevu ne reče ‘zdaj izbereš svojo poklicno usodo za naslednjih pet desetletij’. Formulacija je vedno milejša: ‘izberi, kaj te zanima’, ‘sledi svoji strasti’. A realnost je, da izbira študija v marsičem usmeri, kje boš delal, koga boš spoznal in kakšne priložnosti se ti bodo odprle v naslednjih desetletjih. Za nekoga, ki komaj dojema, kako deluje najem stanovanja ali plačevanje položnic, je to ogromna teža odgovornosti.
Problem se poglobi, ker 18-letnik v resnici še nima dovolj izkušenj, da bi vedel, kaj mu bo v službi dejansko všeč. Predmeti v šoli so poenostavljena, teoretična različica poklicev.
Dijak, ki mu je všeč biologija, si ne more predstavljati, kakšen je vsakdan raziskovalca v laboratoriju, z birokracijo, prijavami na razpise in leti čakanja na rezultate. Podobno velja za skoraj vsak poklic; realnost dela se od šolske slike pogosto precej razlikuje.
Možgani še niso povsem gotovi
Nevroznanost pri tem ponuja zanimiv kontekst. Predfrontalni korteks, del možganov, odgovoren za dolgoročno načrtovanje in presojo tveganj, se pri ljudeh razvija vse do zgodnjih dvajsetih ali celo do sredine dvajsetih let. To ne pomeni, da 18-letniki niso sposobni sprejemati odločitev, pomeni pa, da jim manjka del nevrološke opreme, ki jo odrasli uporabljajo za presojo dolgoročnih posledic. Kar je ravno tisto, kar zahteva izbira poklica.
Sistemi izobraževanja v mnogih državah so zasnovani tako, kot da je izbira študija dokončna in nepovratna, čeprav v praksi to redko drži. Vse več ljudi menja poklicno pot vsaj enkrat v življenju, nekateri tudi večkrat. Bodisi zaradi spremenjenih interesov, bodisi zaradi tega, ker trg dela zahteva drugačna znanja, kot jih je zahteval, ko so bili stari 18 let.
Kaj bi lahko bilo drugače?
Nekateri izobraževalni sistemi, predvsem v skandinavskih državah, mladim omogočajo tako imenovani gap year. Leto premora med srednjo šolo in fakulteto, namenjeno delu, potovanju ali prostovoljstvu, preden se odločijo za smer študija. Ideja je, da dodatna izkušnja in zrelost pomagata pri bolj informirani odločitvi, namesto da bi izbiro sprejeli neposredno iz šolske klopi, brez realne izkušnje sveta odraslih.
V Sloveniji tak sistem ni razširjen, kar pomeni, da večina dijakov med majem in septembrom po maturi sprejme odločitev, ki naj bi trajala vsaj tri do pet let študija, pogosto pa vpliva na desetletja kariere po tem. Nekateri fakultete omogočajo menjavo smeri po prvem letniku brez velike izgube časa, drugi sistemi so bolj toga in menjava pomeni začeti popolnoma znova. Imamo pa pri nas absolventsko leto, ki ga je mogoče koristiti tekom študija.
Kar je morda najbolj pomirjujoče?
Če si pri 18 letih izbral nekaj, kar se je kasneje izkazalo za napačno odločitev, nisi izjema, si pravilo. Statistike o menjavi kariere skozi življenje kažejo, da je to precej pogosteje pravilo kot izjema, ne glede na to, kako prepričljivo je videti, da imajo vsi ostali že vse razčiščeno. Morda bi bilo koristneje izbiro pri 18 letih razumeti kot prvi poskus, ne kot dokončno odločitev, ki določa vse naslednje desetletje.