Skoraj vsak, ki študira, se prej ali slej znajde pred isto dilemo. Vzeti dodatno izmeno prek študentskega servisa in imeti več denarja, ali reči ne in imeti več časa za učenje. Vprašanje, kje je dejanska meja, preden delo začne ogrožati sam študij, je manj enoznačno, kot bi si mislil.
Kaj pravi zakon?
Za začetek osnovni okvir. Po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki veljajo enako za študente kot za redno zaposlene, poln delovni čas ne sme presegati 40 ur na teden. To v praksi pomeni največ 174 ur na mesec oziroma približno 2.000 ur na leto, če odštejemo praznike. Malokdo od študentov seveda dela s polnim delovnim časom, je pa zanimivo, da zakonska meja sploh ne razlikuje med študentskim in rednim delovnim razmerjem glede maksimalnega obsega ur.
Kaj pa dejanski vpliv na uspeh pri študiju?
Tu se stvari zapletejo bolj, kot bi pričakoval. Raziskava, objavljena v reviji Obzornik zdravstvene nege in izvedena med študenti štirih visokošolskih zavodov v Sloveniji, je prišla do presenetljive ugotovitve. Obseg študentskega dela nima statistično pomembne povezave s časom, ki ga študent nameni študiju (p = 0,776), prav tako mesečni obseg ur študentskega dela ni vplival na uspešnost študentov pri študiju.
Zanimivo je, da so študenti enega od zavodov v povprečju delali 19,9 ur mesečno, na drugem pa kar 48,5 ur, pri čemer razlika v urah dela med njima ni bila statistično povezana z uspešnostjo.
To ne pomeni, da delo ob študiju nikoli ni problem. Pomeni predvsem, da число ur samo po sebi ni najboljši pokazatelj, kdaj postane problematično. Bolj pomembno je, kako je delo razporejeno glede na izpitna obdobja in koliko fleksibilnosti ponuja delodajalec.
Kdaj se stvari dejansko podrejo?
Iz izkušenj svetovalcev za študij in iz širše literature o tej temi se izloči nekaj bolj konkretnih opozorilnih znakov. Prvi je delo neposredno pred izpitnim obdobjem ali med njim. Tudi če gre le za nekaj ur na teden, lahko izpitno obdobje, ko je vsaka ura učenja dragocena, naredi bistveno razliko. Drugi znak je delo, ki zahteva nočne izmene ali nepredvidljiv urnik. To poruši spalni ritem, kar posredno vpliva na koncentracijo pri predavanjih bolj kot samo število delovnih ur.
Tretji, morda najbolj zahrbten znak je psihološki. Občutek, da si vedno za nekaj, bodisi za delom bodisi za študijem, ne da bi kdajkoli imel občutek, da si na tekočem z enim ali drugim. To kronično pomanjkanje občutka nadzora je pogosto tisto, kar dejansko vodi v izgorelost, ne golo število ur na tedenskem urniku.
Začenja se novo študijsko leto: na fakultete prihaja več kot 69.000 študentov
Kdaj je delo ob študiju dejansko koristno?
Po drugi strani ne gre zanemariti, da delo ob študiju za marsikoga ni le finančna nujnost, ampak tudi vir strukture, discipline in prvih delovnih izkušenj, ki jih fakulteta sama ne ponuja. Statistika dolgotrajno visokega osipa v slovenskem visokošolskem sistemu (v Sloveniji terciarno izobraževanje uspešno zaključi približno dve tretjini vpisanih študentov) kaže, da je dokončanje študija samo po sebi zahtevno tudi brez dodatnega dela. Kar pomeni, da krivda za osip redko leži izključno na delu ob študiju.
Kako najti ravnovesje v praksi?
Nekaj konkretnih pristopov, ki jih svetovalci pogosto priporočajo: dogovor z delodajalcem za zmanjšan obseg ur v tednih pred izpiti, izbira dela, ki dopušča fleksibilno razporejanje ur (namesto fiksnega urnika), in realen razmislek o tem, ali je zaslužek res nujen, ali gre le za dodaten, a ne bistven vir denarja. Če opaziš, da si zadnja tri izpitna obdobja zapored slabše pripravljen kot prej, je to konkretnejši signal kot katerokoli abstraktno pravilo o priporočenem številu ur.
Kaj torej vzeti iz vsega tega?
Ni ene same magične številke ur, po kateri delo ob študiju postane nevarno. Raziskave to precej jasno kažejo. Bolj pomembno je vprašanje, ali delo posega v ključna obdobja študija in ali ti pušča dovolj psihičnega prostora, da se dejansko lahko posvetiš snovi, ko jo rabiš. Če odgovor na drugo vprašanje postane ne, je to bolj zanesljiv signal kot katerokoli število ur na urniku.