Glede na priznano lestvico univerz Times Higher Education je Tehniška univerza v Münchnu (TUM) na 26. mestu na svetu in prvem mestu v Evropski uniji. Univerza ima velik ugled v Nemčiji in po svetu, privlačna pa je tudi za slovenske študente.
Za razliko od prestižnih ameriških univerz namreč ni dragih šolnin, pa tudi logistično je selitev v pet ur oddaljen München dosti lažja. Ni pa dosti lažji sam študijski program – vsaj glede na podatke in komentarje na spletu. A kako zahteven je v resnici?
Kruta statistika: sprejmejo 8 % najboljših
Nekaj brskanja po spletu te lahko resnično odvrne od prijave na Tehniško univerzo v Münchnu. Glede na statistične podatke namreč sprejmejo le 8 odstotkov prijavljenih kandidatov – kar pomeni, da jih 92 odstotkov zavrnejo. A statistika včasih ne pokaže cele slike. V Nemčiji namreč nimajo enotnega sistema prijave, kjer navedeš prvo, drugo in tretjo izbiro. Prijava na vsako univerzo poteka neodvisno od prijav na druge univerze in tudi znotraj TUM-a se lahko prijaviš na več smeri hkrati. Če si sprejet, mesto lahko sprejmeš ali zavrneš.
Tudi sama sem se prijavila na dve smeri: kemijo in biokemijo. Že v naprej sem vedela, da na biokemijo skoraj zagotovo ne bom sprejeta, ker sem na dodiplomskem programu študirala kemijo (tudi pri nas brez diferencialnih izpitov ne bi bila sprejeta na magistrski študij biokemije). A ker je prijava brezplačna, sem poskusila.
Na program biokemije res nisem bila sprejeta, ker se je moj dodiplomski študij kemije preveč razlikoval od njihovega dodiplomskega študija biokemije – a to bi se zgodilo četudi bi imela povprečje ocen 10.0. In tako tudi sama prispevam k statistiki zavrnjenih prijav. Po drugi strani sem bila brez težav sprejeta na kemijo. Zaradi dobrih ocen sem bila sprejeta neposredno in mi ni bilo treba niti na sprejemni intervju.
To pomeni, da v splošnem ekvivalentne predmete na Univerzi v Ljubljani popolnoma priznavajo tudi na TUM. In da ti z dobrim povprečjem ter prijavo na primerno smer, za katero izpolnjuješ vse pogoje, ni potrebno skrbeti, če boš sprejet. Več o samem postopku izveš v posnetku – predvsem pa si za prijavo vzemi dovolj časa, da boš lahko priskrbel vsa potrebna dokazila.
V statistiki zavrnjenih prijav so verjetno tudi številni tuji študentje, ki ne izpolnjujejo jezikovnih (certifikat znanja angleščine oziroma nemščine) ali drugih pogojev.
Če pri nas nimaš težav, bo šlo tudi na TUM
Če od uradne statistike preideš na forume, so komentarji še bolj strašljivi. Študentje TUM-u očitajo slab sistem poučevanja in profesorje, ki se zanimajo le za lastno raziskovanje. Sama sploh nisem dobila takega občutka, je pa res, da je verjetno precejšnja razlika med dodiplomskim in magistrskim študijem.
Število študentov v predavalnici je na dodiplomskem študiju zares veliko in predavanja še vedno potekajo zelo frontalno: profesor predava, študentje poslušajo. To je predvsem tistim, ki so navajeni ameriškega sistema, majhnih skupin in individualnega pristopa, povsem nepredstavljivo. A ta sistem je identičen našemu. Zato kot slovenski študent razlike ne boš občutil in si na nemški sistem študija odlično pripravljen.
Na magistrskem študiju je pristop dosti bolj individualen, število študentov pri predmetih je manjše (5 do 30 študentov, zelo odvisno od predmeta, saj smo si te izbrali sami). Moja izkušnja s profesorji je tudi zelo pozitivna – dobila sem občutek, da jim je resnično mar, da osvojimo čim več znanja in snov razumemo. Pripravljeni so se bili tudi prilagoditi, da bi čim več študentov lahko obiskovalo predavanja in v nekaterih primerih poskrbeli celo za posnetke predavanj. Po mojem mnenju je poučevanje tako na nekoliko višjem nivoju kot pri nas.
Nemogoči izpiti
TUM je znan tudi po izpitih, ki so na meji rešljivega. Najtežji naj bi bili izpiti na inženirskih in znanstvenih študijskih programih. Ker študiram kemijo, sem bila torej pripravljena na najslabše. Moja izkušnja s prvim izpitom: zdel se mi je zares težak. Dosti težji, kot sem pričakovala. Rezultat: odlična ocena. Kako je to mogoče?
Glede na moje izkušnje izpiti na TUM ne vsebujejo lahkih ali osnovnih vprašanj in »podarjenih« točk. Vsako vprašanje zahteva ogromno razumevanja in pogosto moraš glede na podatke in znanje s predavanj sam predlagati nadaljnje hipoteze, razlage ali ideje. Torej ni dovolj, da si podatke le zapomniš, resnično moraš vključiti možgane in razmišljati (seveda brez naučenih predavanj ne gre).
A na koncu vendarle ocenjujejo pravično: iščejo znanje, ne neznanja.
Če vidijo, da razumeš, boš dobil točke, tudi če izražanje ni bilo optimalno ali si kak detajl nekoliko pozabil ali pomešal. Zdi se mi, da je izpit težje »narediti« kot pri nas, medtem ko za najboljše ocene ne potrebuješ nujno več znanja kot v Sloveniji. Glede na lastne izkušnje bi rekla, da je tudi sama distribucija ocen nekoliko drugačna: manj je »povprečnih ocen«, več je izredno dobrih (preostali pa izpita niso »komaj opravili«, ampak ga niso opravili).
Veliko dela
Da ti na TUM ni bo dolgčas, ne poskrbijo le različne študentske organizacije in aktivnosti za študente, ampak tudi veliko dela za sam študij. To ni mit. Samih predavanj je sicer nekoliko manj kot pri nas, oziroma imaš predmet, ki prinaša 5 ECTS točk, manj pogosto na urniku kot pri nas.
Pričakuje pa se, da boš predmetu več časa namenil doma. V obliki učenja, obveznih ali neobveznih domačih nalog, priprave seminarjev, projektov, poročil in podobnega. Posebnost nemškega sistema so tudi obvezne prakse, ki jih pri nas praktično ni na učnem programu. V mojem primeru so te v celoti nadomestile laboratorijske vaje.
Zaradi časovnega obsega (sama moram na primer opraviti tri različne prakse, pri čemer najdaljša obsega 300 ur dela) jih študentje pogosto opravljajo poleti, ko ni predavanj. Za eno izmed praks moram poleg tega pripraviti poročilo v obsegu 50 do 70 strani, na nivoju dipomskega dela – kar naj bi nas bolje pripravilo na pisanje magistrske naloge. In tako počitnice na lepem izginejo.
Študijsko leto je namreč dosti bolj »razvlečeno« kot pri nas in poletno izpitno obdobje se začne šele avgusta. Letos sem imela zadnji izpit šele sredi septembra, čeprav je šlo za prvi rok (prva možnost opravljanja tega izpita). Je pa treba dodati, da od sredine februarja do zadnjega tedna aprila ni bilo predavanj. Takrat smo imeli izpite in nekaj časa za oddih. Tudi med študijskim letom je več praznikov kot pri nas, ki pogosto poskrbijo za »podaljšani vikend«.
Glede na vse skupaj bi vendarle rekla, da je za 1 ECTS na TUM v povprečju treba vložiti več časa kot pri nas.
Toksično okolje
Mednarodni ugled TUM-a in dejstvo, da kljub vsemu sprejmejo le boljše študente, pomeni, da je povprečen študent te univerze močno nadpovprečen v mednarodnem merilu. V tujino, predvsem na ugledne univerze, se namreč v večini odpravijo najbolj perspektivni in ambiciozni študentje. Ti so potem tudi sprejeti na TUM, kjer še naprej stremijo k perfektnemu povprečju ocen in akademskem uspehu.
Kogar bolj zanimajo zabave in si želi faks opraviti s čim manj truda, se pač ne vpiše na TUM. Če se odločiš za študij na TUM, lahko pričakuješ, da se bodo tvoji sošolci z veseljem tudi po predavanju pogovarjali o ravnokar slišanem, bodo v prostem času brali članke v znanstvenih revijah in bodo prostovoljno prišli na predavanje gostujočega profesorja.
Pred knjižnico med izpitnim obdobjem zjutraj res čaka vrsta študentov, da si rezervirajo svoje mesto za učenje. Knjižnica je med izpitnim obdobjem res zasedena celo v nedeljo popoldan. Vse skupaj lahko dojemaš kot toksično ali pa motivacijsko.
Če si tudi sam bolj ambiciozne vrste (sicer verjetno ne bi razmišljal o študiju v tujini), se boš verjetno počutil odlično in ne boš čutil dodatnega pritiska, kvečjemu boš spoznal več študentov, ki jih področje študija resnično zanima. In na koncu so tudi študentje (in profesorji) na TUM zelo prijetni ljudje, ki se znajo tudi zabavati, radi spijejo pivo (predvsem na Oktoberfestu), se družijo v mestu ali parku.
Novinar
