Najboljša univerza v Evropski uniji glede na lestvico Times Higher Education, je Tehniška univerza v Münchnu (TUM). V Evropi (vključno z državami, ki niso članice EU) zaseda 6. mesto, medtem ko se Univerza v Ljubljani uvršča med 801. in 1000. mesto. Pri uvrstitvi posamezne univerze se upoštevajo različni kriteriji: poučevanje, raziskovalno okolje, kakovost raziskovanja, povezava z industrijo in mednarodni ugled.
Nekateri med njimi so za študenta bolj relevantni od drugih, in dobro uvrščena univerza še ne pomeni nujno najbolj kakovostnega poučevanja. V spodnjem prispevku iz prve roke izveš, kaj na Tehniški univerzi v Münchnu počnejo drugače kot pri nas – glede študija in drugih dejavnikov, ki dejansko vplivajo na študenta.
Na magistrskem študiju si urnik sestaviš sam
Na univerzi v Ljubljani so z izjemo nekaj izbirnih predmetov točno predpisani predmeti prvega, drugega, tretjega in četrtega semestra. Nekaj dni pred začetkom študijskega leta prejmeš tudi urnik, ki je za večino študentov zelo podoben.
Na Tehniški univerzi v Münchnu ima na magisteriju vsak nekoliko drugačen urnik. Najprej si namreč izmed 14 področij izbereš dve, v kateri se boš tekom študija bolj poglobil. Vsako obsega 30 ECTS točk ter vključuje nekaj obveznih (približno 10 ECTS točk) modulov, preostale si izbereš iz seznama modulov, ki spadajo v to področje.
Poleg teh si povsem prosto izbereš še izbirne predmete v skupni vrednosti 20 ECTS točk in raziskovalno prakso v vrednosti 10 ECTS točk (je pa tudi pri vsakem izmed izbranih področij obvezna praksa s tega področja). Sledi le še izdelava magistrskega dela v vrednosti 30 ECTS točk. Poleg tega ni predpisano, kdaj moraš določene predmete opraviti. Preprosto »nabiraš kredite«, napreduješ v lastnem tempu in si urnik krojiš po lastnih željah.
Glede na to, da smo pred magistrskim študijem vsi opravili že 3 leta obveznih vsebin (in ima večina med nami vsaj približno idejo, katero področje nas bolj zanima), se mi zdi usmeritev zelo smiselna. Predvsem ker potem izbirni predmeti poskrbijo za širino, ki lahko sega tudi izven tega, kar bi pričakovali na študiju kemije.
Več svobode in manj predmetov, ki se posamezniku zdijo nepotrebni, zagotovo pripomore tudi k višji motivaciji. Po mojem mnenju bi bilo smiselno nekaj podobnega uvesti tudi pri nas. Je pa res, da je to na večji univerzi dosti lažje, saj je več študentov in profesorjev. Pri manjšem številu študentov in zaposlenih je namreč tudi težje zagotoviti tako široko ponudbo predmetov, saj bi sicer kak predmet obiskoval le en študent.
Tak sistem zahteva tudi veliko samoiniciative in odgovornosti s strani študentov. Ker ni nič predpisano, moraš namreč sam poskrbeti, da pravočasno zbereš dovolj ECTS točk, da se ti predavanja na urniku ne prekrivajo (oziroma, če se ti, da se snov naučiš samostojno), da si ne naložiš v nekem semestru preveč dela (število predmetov, ki jih opravljaš namreč ni omejeno), ali da ne opraviš premalo in potem s študijem ne moreš zaključiti pravočasno.
Nismo Fakulteta za …, smo Univerza
Na vprašanje, kje študiraš, večina slovenskih študentov odgovori z: »Na Fakulteti za XY.« Identificiramo se s posamezno fakulteto, ne toliko z Univerzo v Ljubljani. Po svoje je to logično, saj nimamo toliko univerz v istem mestu. Jasna ločitev na posamezne univerze pa ni opazna le pri identiteti študentov, temveč žal tudi pri delovanju Univerze. Vsaka fakulteta bolj kot ne deluje kot ločena enota (seveda obstajajo tudi skupni projekti več fakultet). Če študiraš na eni fakulteti, imaš (skoraj) vse predmete tam, učijo te profesorji s te fakultete, z drugimi nimaš dosti stika. Poleg tega so različne fakultete raztresene po celotni Ljubljani.
Na Tehniški univerzi v Münchnu je prednost, da so fakultete s podobnih področij združene na skupnem kampusu. Kampus v Garchingu na primer združuje vse naravoslovno-tehnične fakultete, na primer za kemijo, fiziko, matematiko in informatiko, inženirstvo … Na istem prostoru se nahajajo tudi številni raziskovalni inštituti, zato so možnosti za opravljanje praks, zaključnih del, študentskega dela ali druge raziskovalne dejavnosti optimalne. Tudi predmeti niso tako strogo ločeni. Modul, ki ga imajo na primer fiziki kot obvezni del dodiplomskega programa, lahko kot študentka kemije izberem kot izbirni predmet (in obratno). Za študente to tudi pomeni zares široko ponudbo izbirnih predmetov. Tudi pri praksah nismo omejeni na našo fakulteto. Znanstveni problemi namreč potrebujejo strokovnjake z različnih področij.
Foto: Luisa Vallon Fumi iz iStock
Z dobrim sistemom (enoten sistem za prijave na predmete in vpisovanje ocen) bi tudi Univerza v Ljubljani lahko dosegla podobno in s tem ponudila študentom več možnosti, predvsem kar se tiče splošnih izbirnih predmetov. Poleg tega je okolje, kjer se različne znanstvene discipline dopolnjujejo med sabo, odlično izhodišče za raziskovalno dejavnost.
Laboratorijske vaje so vrtec, tu te čaka resna znanost
Študentje kemije v Ljubljani so navajeni, da tekom študijskega leta veliko ur preživijo v laboratoriju, in sicer na obveznih laboratorijskih vajah. Te so redni del urnika tako na dodiplomskem, kot tudi na magistrskem študiju. Običajno izgledajo tako, da študentje sami, v parih ali manjših skupinah izvedejo določene eksperimente po postopkih, ki so natančno opisani v za ta predmet pripravljeni skripti. Načeloma vsi dobijo zelo podobne rezultate, pogosto v obliki določenih meritev. Pogosto je doma treba pripraviti še poročilo z vsake vaje, ki obsega nekje to štiri strani in vsebuje grafe ter druge eksperimentalne rezultate.
Na TUM takih vaj praktično ne poznajo. Le na dodiplomskem programu jih čaka nekaj podobnega, a običajno potekajo vse vaje v strnjeni obliki, na primer v tednu po koncu predavanj. Na magistrskem študiju ni laboratorijskih vaj. So pa tri zelo obsežne raziskovalne prakse (240 do 300 ur praktičnega dela, ki mu v nekaterih primerih sledi še priprava poročila in/ali predstavitve). Študent se mora zanje individualno dogovoriti pri raziskovalni skupini profesorja, katerega delo se mu zdi zanimivo.
Običajno s svojim delom pomaga doktorskemu študentu – a samostojno prevzame del projekta, kar pomeni, da skripte z navodili ne obstajajo. Znajti se moraš sam, poiskati manjkajoče podatke v literaturi in ugotoviti, kako se boš lotil problema. Ko sem sošolcu na TUM povedala, da v Sloveniji vsi študentje izvajajo iste vaje in se držijo navodil, se je nasmejal in rekel, da je to kot v vrtcu. Mogoče ima prav?
Tak način dela je zagotovo precej učinkovit: namesto profesorjev in asistentov, ki morajo svoj čas investirati v nadzor študentov in razlago teoretičnega ozadja posamezne vaje, študentje pomagajo profesorjem oziroma doktorandom pri njihovem raziskovalnem delu. Namesto plačila prejmejo ECTS točke in na koncu so vsi veseli. Študentje se po drugi strani bolje seznanijo z dejanskim potekom znanstvenega raziskovanja in lažje ugotovijo, kakšno delo in katero področje jih najbolj zanima. Slabost je, da izkušnja prakse močno zavisi od izbrane raziskovalne skupine ter prijaznosti in sposobnosti doktoranda, kateremu pomagaš. Težje je tudi primerjati pridobljene ocene in pogosto se od študentov pričakuje velika stopnja samostojnosti in odgovornosti (tudi nesreče v laboratoriju se dogajajo …).
Novinar
