Vsi poznamo tistega, ki se ne uči, pa mu vse uspe. Na vsakem faksu obstaja vsaj en tak primer. Med izpitnim obdobjem hodi na kavo, spi svojih osem ur, na izpitu pa vseeno pobere 9 ali 10. Medtem ostali trije dni pred izpitom živijo na kavi in energijskih pijačah, ne zaspijo do treh zjutraj in upajo, da bo dovolj za prehodno oceno.
Razlika ni v tem, da bi bil eden pametnejši od drugega. Razlika je v sistemu, ki ga uporablja. In ta sistem se da, presenetljivo, precej natančno razčleniti.
Že dve ali tri od teh navad lahko spremenita izpitno obdobje iz preživetvenega režima v nekaj precej bolj obvladljivega. Ostalo je vaja in malo trme, da telefon res ostane v drugi sobi.
1Aktivni priklic namesto podčrtovanja
Podčrtovanje teksta z markerjem je verjetno najbolj precenjena študijska tehnika, kar jih poznamo. Daje občutek, da snov obvladaš, ker ti je vizualno znana. Vresnici pa si samo prepoznal besede, ne pa jih dejansko priklical iz spomina.
Bolj učinkovito je, da zapiske zapreš in poskusiš definicijo povedati na glas, iz glave. Aplikacije kot je Anki delujejo po podobnem principu. Kartončki ti kažejo vprašanje, odgovor pa moraš priklicati sam, brez pomoči.
2Blokovno učenje, ne maratonsko
Pet ur neprekinjenega učenja zveni impresivno, v praksi pa tako skoraj nihče ne dela — vsaj ne zares. Tisti, ki to trdijo, imajo v resnici polovico časa telefon v roki.
Bolje deluje prilagojena Pomodoro tehnika: 50 minut popolne osredotočenosti (telefon fizično v drugem prostoru), nato 10 minut pravega odklopa — sprehod, raztezanje, karkoli, kar ni scrollanje. Po treh ali štirih takšnih blokih je dnevna kvota izčrpana in dodatno silanje snovi v glavo večinoma nima smisla.
3Zapiski, ki nastanejo med predavanjem, ne po njem
Prepisovanje profesorja od besede do besede je izguba časa, ki jo večina odkrije šele na izpitu, ko ugotovi, da ima deset strani teksta, ki ga ne razume. Bolje je zapisati koncepte, povezave in vprašanja, ki se med predavanjem porodijo sama od sebe.
Ta vprašanja na robu zvezka postanejo kasneje odlična osnova za učenje — večinoma so namreč natanko to, česar se boš v izpitnem obdobju spomnil, da ne razumeš.
4Razporejeno ponavljanje namesto enkratnega branja
Nemški psiholog Hermann Ebbinghaus je že v 19. stoletju pokazal, da človek brez ponavljanja pozabi velik del na novo naučene snovi že v prvih 24 urah. Ta tako imenovana krivulja pozabljanja je razlog, zakaj enkratno branje dan pred izpitom preprosto ne deluje dovolj dobro.
Rešitev je razporejeno ponavljanje. Snov pregledaš enkrat, čez dva dni znova, čez teden dni še enkrat. Zveni bolj zamudno, kot je v resnici; gre bolj za disciplino kot za dodaten čas.
5Razlaganje snovi nekomu drugemu
Če znaš nekaj razložiti sošolcu, punci, fantu ali celo psu. Pomeni, da si to res razumel. Če se pri razlagi zatakneš, si ravno našel luknjo v znanju, ki bi te na izpitu stala točke.
Ta tehnika, po fiziku Richardu Feynmanu poimenovana tudi Feynmanova metoda, je ena redkih, kjer je “učenje na glas” dejansko bolj koristno kot tiho branje.
6Spanje ni luksuz, je del učenja
Nevroznanstvenik Matthew Walker z Univerze Kalifornija v Berkeleyju je v svojih raziskavah spanja večkrat pokazal, da možgani med spanjem utrjujejo spomine, ki smo jih čez dan pridobili. Vseh-nočno učenje torej ni le neprijetno. Dejansko je kontraproduktivno, ker novo naučeni snovi ne pustiš, da se v glavi usede. Zato uspešni študenti izpitno noč prej raje prespijo, kot presedijo.
7Reševanje starih izpitov pod časovnim pritiskom
Zadnji korak, ki ga marsikdo preskoči: simulacija dejanskega izpita. Star izpitni test rešiš v enakem časovnem okviru, kot ga boš imel na dan D – brez zapiskov, brez googlanja, z uro pred sabo.
Tako odkriješ, kje ti primanjkuje časa in kje snov obvladaš le na papirju, ne pa tudi pod pritiskom. In pritisk je, priznajmo si, tisto, kar na izpitu dejansko odloča.