Kostarika – naravni biser

Nekateri ji pravijo raj med oceanoma, nekateri biser Srednje Amerike. Nekateri ji pravijo oaza miru, drugi država ekoturizma. Za nekatere je mala Švica, za druge država najsrečnejših ljudi.
V Kostariko smo se odpravili iz Paname, natančneje iz mesteca Boquete. To je bil zagotovo najdaljši premik tega potovanja. Ker smo bili utrujeni, smo večji del poti prespali, razen na meji, ki jo je bilo potrebno prečkati peš. Sam pregled je bil dokaj strog, saj je vseboval tudi pregled s psi, vsa procedura je trajala več ur. V glavno mesto San Jose smo prispeli ob 18. uri. Čas smo prestavili za urico nazaj ter tako na hitrico pridobili eno uro.

Cerkve, parki in muzeji…
Za razliko od sosednjih severnih držav je glavno mesto zelo moderno, kar velja tudi za večji del celotne države, ki zrcali povsem drugačno sliko od preostale severne Centralne Amerike. Lepo, urejeno mesto, kjer je veliko kolonialnih stavb, ogromnih cerkva, parkov ter muzejev. Mesto leži na planoti na nadmorski višini 1200 metrov nadmorske višine, zato je ob večerih dokaj hladno. Ni pretirano veliko, zato smo si ga večji del ogledali kar peš. Strogi center mesta je zaprt za promet, na glavnem trgu ob narodnem muzeju se vedno zadržuje veliko domačinov, ki so zelo vljudni in prijazni ter iz radovednosti vedno pripravljeni na pogovor s tujcem. Čeprav se po statistiki stopnja kriminala povečuje, smo se v mestu počutili varno. Po ulicah se sprehaja veliko policistov, ki skrbijo za red in mir. Ulični sistem samega mesta se sprva zdi zelo enostaven, pa vendarle te podobnost zelo hitro zmede. V mestu ni večjih stavb, po katerih bi se lahko orientiral. V San Joseju smo vsega skupaj preživeli kar nekaj dni, kar sprva ni bilo planirano. Kamorkoli po državi se namreč podaš, na karibsko obalo ali na Pacifik, sever ali jug, vse poti vodijo prav iz San Joseja.

Svojevrstne bikoborbe
V kraju Zapote v bližini San Joseja je potekal od 25. decembra do novega leta festival, kjer so se odvijali rodeo ter svojevrstne bikoborbe. V središče arene namreč vstopi več 100 ljudi, ki tekajo pred bikom ter ga dražijo in izzivajo. Prijatelj Žan je bil zelo zagret, da bi šli v areno izzivat bika tudi mi, vendar smo ga uspeli prepričati ter smo si zadevo ogledali iz varne razdalje. Še sreča, saj so jih nekateri udeleženci v krogu arene pošteno skupili in kasneje smo izvedeli, da kdaj pa kdaj bik tudi koga pokonča.
Iz San Joseja smo se odpravili proti obali Pacifika. Po dobrih petih urah vožnje smo prispeli v surfarsko mestece Tamarindo, ki je precej razvito po zaslugi ameriških turistov, temu primerne so pa tudi cene. Dejstvo je, da Kostariko vsako leto obišče 1,5 milijona ljudi, ki pa v najbogatejšo državo Srednje Amerike ne pride več samo zaradi narodnih parkov, pač pa tudi zaradi peščenih plaž, surfanja in nepremičnin. Vzdolž pacifiške obale in v dostopnejših nacionalnih parkih so relativno visoke cene in množice turistov (predvsem iz Amerike), ki povzročajo danes državnim institucijam preglavice, saj se povečuje prisotnost prostitucije in prepovedanih drog. Država je omejila prodajo zemlje in nepremičnin tujcem, vendar prepozno. Ogromno nepremičnin se danes tam prodaja po astronomsko visokih cenah. Zdi se, da so tujci v zadnjih letih potisnili cene na vrhove in zdaj same odvračajo od njih. To pa pušča za seboj nezadovoljne domačine. Kakorkoli, sami nismo imeli namena tam kupiti kakšne vile, zato smo za tistih nekaj dni sprejeli višje cene ter uživali. Tam smo praznovali moj rojstni dan in božič ter veselo zapravljali njihove colone.

Temni biser
Iz Tamarinda smo se podali v Monteverde in obiskali istoimenski nacionalni park. Pravijo mu temni biser, saj se, tudi kadar ni oblakov, sončni žarki težko prebijejo skozi bujno rastje. Posebnost parka so različne »Canopy ture«, pragozdni tramvaji, ki te v visečem vagonu popeljejo med krošnje pragozda. Po parku so napeljane sprehajalne poti po visečih mostovih, imenovane »sky walk«, od koder lahko opazujete bujno naravo. Džungla med krošnjami dreves pa ponuja še nekaj veliko bolj adrenalinskega, kar smo preizkusili tudi sami. Tako imenovani »Zip lines« žični sistem ponuja najlepše poglede na pragozd, na koncu strahoviti spust (Superman) z glavo naprej, kjer nad deževnim gozdom po nekaj manj kot kilometer dolgi jekleni vrvi, lahko dosežeš hitrost tudi do 90 km/h. Posebno doživetje je tudi »Tarzan swing«, 20 metrov visoka gugalnica, ki da adrenalinu piko na i.

Ekoturizem
Kostarika je res izjemna v ponudbi dobro delujočega ekoturizma. Na tem področju res ponuja veliko. Zaradi neverjetno raznolike topografije lahko v enem dnevu prehodite deževni gozd, naslednji dan obiščete vulkan, tretji dan pa že poležavate na rajski peščeni plaži. Nikjer drugje na svetu ni tolikšne biološke raznolikosti na tako majhnem prostoru. Ni čudno, da se država uvršča v sam vrh držav po številu različnih živalskih in rastlinskih vrst.
Iz Monteverde smo šli z »jeep-boat-jeep« turo, za 20 dolarjev, do mesta La Fortuna oz. do vulkana Arenal. Vožnja je vse skupaj trajala kakšne 3 urice. S čolnom smo prečkali umetno jezero Lago de Arenal, pod katerim je poplavljeno staro mesto Arenal. S čolna se je lepo videl vulkan Arenal, imeli smo precej sreče z vremenom, saj je vulkan po večini zakrit z oblaki iz obdan z meglo. Vulkan je aktiven že od leta 1968. Iz njega se neprestano valita dim in para. Med obiskovalci je prava atrakcija predvsem zaradi nenehnih erupcij. Kadar ob večerih ni oblačnosti, lahko ponoči opazuješ, kako vulkan bruha v manjših sunkih lavo, ki se spušča po strmem pobočju. Vendar pa so taki dnevi zelo redki, saj se okoli vulkana nenehno zadržujejo oblaki. Agencije in domačini v vasi sicer dnevno ponujajo večerni ogled vulkana od blizu, pri katerem se lahko med potjo ustavite tudi v pravih termalnih vrelcih. Vendar pa je potrebno veliko sreče, da resnično vidite lavo ter ravno naletite na dan, ko vulkan ni v oblaku. Tudi mi smo si želeli na nočni ogled, vendar smo si zaradi pooblačitve premislili. Iz La Fortune smo se odpravili proti karibski obali in, ker smo ponovno morali prečkati San Jose, smo tam prenočili še eno noč. Ponovno smo se nastanili v nam že znanem hostlu Pangea. Po prežurani noči smo se zjutraj s težavo skobacali na avtobus, Karibom naproti. Surfarsko mestece po imenu Puerto Viejo de Talamanca, ki pa je mnogo več kot to. Lahko bi mu rekli tudi mini Amsterdam, kjer se vse giblje v reggae vzdušju. Mesto je bilo kot nalašč primerno za počitek in celjenje ran od napornih noči. Zanimiva vasica s čudnimi prepovedmi. Na prvi pogled se zdi, da nekateri jointe prižigajo kar v barih in to nobenega ne moti, prepovedano pa se je recimo po ulici sprehajati brez majice oz. zgoraj brez. Tako kot večina obiskovalcev smo si izposodili kolesa ter se odpravili do 13 kilometrov oddaljenega kraja Manzanillo, kjer smo med potjo opazovali opice, tukane ter druge ptice, velike metulje in druge živali.
Med potovanjem po tej državi velikokrat slišiš geslo Kostarike »Pura Vida«, ki v dobesednem prevodu pomeni čisto življenje, vendar ga Tico-ti (Kostaričani) uporabljajo kot pozdrav, kot slovo, kot izraz zadovoljstva. Skriti pomen pa nosi sporočilo uživanja življenja. Brez dvoma je Kostarika ena izmed najbolj biološko raznolikih delov sveta. Njen največji ponos so zaščiteni naravni parki, ki obsegajo kar tretjino države. Država zna zelo spretno poudariti svojo biološko raznovrstnost, ki presega skoraj vse države sveta. Tam se nahaja več kot pol milijona živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na različnih ekoloških območjih in to na površini dveh Slovenij. Država premore izjemen nabor dejavnosti, od divjih in pustolovskih do umirjenih in sproščujočih. Če želite doživeti tropski svet Srednje Amerike, obiskati naravne rezervate, se srečati z opicami, lenivci, krokodili in občudovati tropske metulje, številne ptice, velike želve, male žabice, … ali pa ste ljubitelj surfanja in čudovitih plaž, potem je Kostarika kot nalašč za vas. Vendar se pripravite na visoke cene, Kostarika ni več poceni država.

Drain Geržina 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.