Po Balkanu: 2. Del – Naprej na jug

V prejšnji številki sva se z Nino posvečala Zadru in Splitu, slednjega kronala z obiskom koncerta G N’ R, sedaj pa so na vrsti Dubrovnik, obala Črne gore in Albanija.

 

5. dan:  Z zvonjenjem v ušesih kot posledico koncerta se odpraviva v prestolnico Dalmacije – Dubrovnik. Štiri ure vožnje hitro minejo, edino, kar malo pogrešim, je avtocesta. Po približno sto kilometrih namreč zmanjka avtoceste in sledijo ovinki, ki jim ni videti ne konca, ne kraja. Sicer pa je udobje avtoceste luksuz, ki se mu brez težav odpoveš v zameno za čudovit razgled, ki se odpira skozi celotno pot proti jugu. Po štirih urah prideva do Dubrovnika in mogoče takoj manjši nasvet – avto pustite že nad mestom, kjer je brezplačno parkiranje, saj je parkirnina v mestu ubijalsko draga … Sedaj pa sam Dubrovnik – če greste na jug Hrvaške, si ga obvezno oglejte, saj je res čudovito mesto. Najprej te prepriča pogled na staro obzidje, ki ga odlično dopolnjujejo srednjeveška vrata in če ne bi bilo trume turistov z Japonske z velikanskimi fotoaparati na čelu, bi človek lahko mirno pomislil, da je prišel v srednji vek. Mesto je praktično v celoti iz kamna in tlakovano, zato mu ne pravijo zaman belo mesto – sprehodiva se skozi mesto, se vmes malo izgubiva in predvsem uživava v pogledu na trge, majhne in velike ulice ter stare stavbe, ki so praktično iz vseh umetniških obdobij (klasicizem, barok, renesansa …).

Sledi meja in seveda obvezno enourno čakanje – zanimivo je, kako hitro smo se razvadili luksuza Evropske unije in praznih mejnih prehodov. Na meji je obvezna zelena karta in pregled prometnega dovoljenja, da ni avto ukraden (žalosten bo dan, ko bo kdo hotel ukrasti moj več kot desetletje star avto). Po meji se takoj ustaviva na Petrolu (cena nafte je nekoliko cenejša in pri polnem rezervoarju prihraniš slabih 10 evrov).

Čez mejo se pripeljeva v Kotorski zaliv – tu se obvezno ustavite za kakšen dan – saj je zaliv neverjeten – skoraj popolnoma zaprt deluje kot jezero, z gorami, ki se začnejo vzpenjati takoj ob obali. Kampi v Črni gori so po večini taki, da praktično bivaš na vrtu lastnika kampa. Najin kamp seveda ni bil izjema; je pa bil izredno blizu morja (5 metrov od vode), cena seveda smešna – manj kot 10 evrov na dan za 2 osebi in avto. Pojeva pozno kosilo in se proti večeru odpraviva nazaj proti mestu Herceg Novi, mimo katerega sva se peljala prej. Prikupno mestece z nekaj zanimivi stavbami za fotografirati (manjša stara trdnjava, cerkve, mestni trg …) in pestrim nočnim življenjem. Večerno pivo in spanje.

 

6. dan: Dopoldne preživiva v vodi, ki je precej bolj mrzla kot v Dalmaciji, saj ima številne dotoke rek iz bližnjih gora. Pojeva kosilo in ugotavljava, da sva s seboj ponovno vzela preveč hrane. Popoldne se ob obali odpraviva do mesta Kotor, po katerem je zaliv dobil tudi ime. V pristanišču, ob vhodu v stari del mesta, sta parkirani dve križarki Costa, ki očitno sem vozita turiste. Teh je seveda na tisoče tudi tukaj – vrhunec turistične sezone pač. Stari del mesta je ponovno čudovit, kamnit in poln ozkih ulic, po katerih se z veseljem izgubiš. Pridruživa se trumam turistov, v tem duhu tudi jaz fotografiram praktično vsak kamen v mestu. Nad mestom se dviga čudovita trdnjava (Stari grad), a do nje vodi preveč stopnic, midva pa v natikačih … Proti večeru se vrneva v kamp, se preoblečeva in greva do bližnjega bara ob plaži na dva koktajla in dve pivi.

 

7. dan: S trajektom se odpraviva na drugo stran Kotorskega zaliva (trajekt stane nekje okoli 5 EUR); sama vožnja pa ne traja dlje kot 15 minut. Peljeva se skozi Budvo, a brez postanka, saj je Budva postala sinonim za črnogorski masovni turizem – tudi kot samo mesto ne ponuja veliko (predstavljajte si Portorož – samo beton, previsoke cene in trume turistov). Takoj za Budvo se ustaviva še ob cesti ter se sprehodiva do vhoda na otoček Sveti Štefan – gre za javnosti zaprt zaseben otok, na katerem počitnikujejo le ljudje z globokimi denarnicami ali ameriški zvezdniki (npr. Angelina). Otok izgleda lep, narediva nekaj fotografij in greva dalje. Cilj je avtokamp Maslina v istoimenski vasici (13 EUR na dan za 2 osebi + avto + šotor). Kamp je od plaže oddaljen 5 minut hoje, tako da je idealen za malo lenarjenja na plaži, ki je precej polna turistov. Tudi nasploh naj bi bil to eden največjih in tudi najboljših kampov v tem delu Črne gore. Zvečer greva v bližnjo gostilno na pleskavico in čevapčiče (skupaj z dvema pivoma okoli 10 EUR – nekaterih stvari se ne da kupiti).

 

8. dan: Še drugi dan prebijeva v Maslini – dnevne aktivnosti so: lenarjenje, plavanje, ležanje na plaži, pivo, vino, ponovitev obiska včerajšnje gostilne, pivo, vino – ne nujno v tem vrstnem redu.

 

9. dan: Posloviva se od Masline in se ob obali odpraviva naprej proti jugu. Greva si ogledat mesto Stari Bar. Mesto z nekaj manj kot 2.000 prebivalci je locirano par kilometrov znotraj obale – ogledava si impresivne ruševine nekdanje utrdbe ter se ustaviva še v zanimivem lokalu ob ruševinah – tu spet pride do izraza pregovorna prijaznost Črnogorcev in njihovo spoštovanje do Slovencev (sicer menim, da si ga ne zaslužimo). Samo da omeniš, da si iz Slovenije, jim gredo ustnice v nasmeh do ušes in takoj si „njihov“. Hladno pivo in že sva naprej na poti proti Albaniji. Na poti si ogledava še „staro maslino“  – gre za eno izmed najstarejših olivnih dreves na svetu, in sicer naj bi bila stara okoli 2.000 let. Impresivno …

Z nekaj čakanja pred mejo, slednjo le uspešno prečkava, prideva v Albanijo – najjužnejšo državo najinega potovanja. Na tem mestu bi mogoče omenil, da sva čez obalni del Črne gore, od severne do južne meje, prevozila vse skupaj približno 120 km, a ker je veliko omejitev in nobene avtoceste, pot lahko kar traja … Sicer pa se nama tudi ni preveč mudilo.

Prihod v Albanijo je nekakšen kulturni šok. Če začnem s tem, da so nama vsi svetovali, naj se peljeva samo skozi in naj ne točiva nafte, saj naj bi bila zelo zalita z vodo – tega ne bom komentiral, ker nisem preverjal, a vseeno lahko povem, da Albanija pozitivno preseneti. Res je, da gre za najrevnejšo balkansko državo, a vseeno si jo morate ogledati – se splača. Peljeva se skozi mesto Shkodër, ki je 4. največje mesto v Albaniji. Predstavljajte si mesto, veliko kot Maribor (obe mesti imata približno 95.000 prebivalcev) in Garmin vam v njem najde samo eno ulico oz. eno cesto – ironija je, da je še ta cesta prekopana in neprevozna. Po polžje se prebijava skozi stranske ulice in samo po orientaciji peljem v približno smer, kjer je lociran naslednji kamp. Na cestah vlada zakon močnejšega oz. kar popolna džungla. Ceste so sicer polne lukenj, ki jih označijo tako, da jih pokrijejo z gumo, pogosto pa se tudi zgodi, da prehitevaš konjske vprege. Z veliko sreče se prebijeva do letovišča Lake Shkodra resort – najin cilj. Gre za posestvo neposredno ob Skadrskem jezeru (jezero je mimogrede največje na Balkanu). Cena za dnevno kampiranje je 9 EUR (2 osebi, šotor in avto). Letovišče oz. kamp vodi Angležinja, ki se je poročila z Albancem. Letos sta odprla kamp, ki je res na nivoju – pokošena trava, možnost nakupa hrane pri lastnici, barček na plaži, brezplačni ležalniki, mrežasta streha, ki varuje pred točo in daje senco pri kamp prostoru, pivo po 1 EUR … Namestiva se na plažo in odločim se za plavanje – ker je jezero, je voda sladka in zelo plitka – prehodim približno 100 metrov, pa mi je voda še vedno le do pasu, vržem se vanjo in začnem pešačiti nazaj proti obali. Problem je tudi, da je dno pokrito z muljem in mivko, tako da imaš občutek, kot da hodiš po živem pesku. V kampu smo trije pari – starejši nemški par, starejši avstrijski par in midva. Zvečer se praktično eden za drugim spravimo v gostilnico v Resortu na večerjo. Naročiva liter belega vina, dve vodi v steklenici, brancina zame in pico za Nino, zraven še eno mešano solato in eno baklavo za sladico – hrana je res vrhunska, porcije abnormalno velike. Za vse skupaj pa odštejeva manj kot 20 EUR, s tem da šef prinese še dve rakiji „na račun hiše“. Precej pijana se spraviva nazaj v šotor in na mrtvo zaspiva.

 

Mitja Urbanček

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.