Nejc Glušič je novi prodorni glas slovenske rap scene. Mladi glasbenik iz Žalca prepleta besedne igre, pomene v jeziku in se ne boji zoperstaviti pričakovanjem poslušalcev. Svet opazuje pronicljivo, s kančkom humorja in ironije, razkriva osebne borbe in navdihe iz širšega sveta. Letos je nase opozoril z zmago na rap »battlu« Rap in Prešeren, vmes pa pridno polnil svojo diskografijo. Z njim smo se pogovarjali o ustvarjanju, življenju in o tem, zakaj je včasih nekaj lažje povedati skozi rime, kot pa čisto zares. Povedal nam je tudi, kaj ga povezuje s košarkarjem Alenom Omićem in zakaj mu je posvetil najnovejši singel.
Kdo je Nejc?
Verjetno sem sam najslabši naslov za ta odgovor, saj sem precej samorefleksiven in se rad opazujem iz tretje osebe, tudi če si kdaj tega ne bi želel. Trudim se biti dober do vseh. Pridejo pa obdobja, ko imam več energije, sem boljše volje in seveda obdobja, ko mi te pozitivne energije nekoliko primanjkuje. Mislim, da se ta široki spekter odraža tudi v raznolikosti »komadov«, ki so zaenkrat objavljeni.
Kakšno glasbo ustvarjaš?
V osnovi gre za rap, pri katerem dajem večino poudarka na besedila, predvsem dvojne pomene, bistroumne besedne igre, najave ipd. … Glavni cilj napredka mi je združiti to tehničnost z občutki in predvsem poslušljivostjo te celote.
Kako se je sploh zgodilo, da si iz pisanja in igranja z besedami prišel do tega, da si začel svojo poezijo spreminjati v rap?
Tega premika se v resnici niti ne spomnim dobro. Preden sem začel ustvarjati, sem predvsem ogromno poslušal rap, tako slovenski kot tudi ameriški. V srednji šoli sem imel obdobje, ko sem poslušal Eminema in gledal »Breakdown channels« na Youtubu. Ti so razbili vsak verz, rimo in dvojne pomene. To me je toliko pritegnilo, da sem tudi sam začel ves čas razmišljati o tem in zapisovati ideje. Ko sem nabral že veliko materiala in ideje povezoval, sem počasi začenjal verjeti v to in se pred nekaj leti podal tudi v glasbene aspekte vsega tega, čeprav nisem imel pred tem niti najmanjših izkušenj s tega področja. Ne bi pa rekel, da sem pred tem ustvarjal poezijo, če že bi rekel, da mi je odprla nove poglede in dodala neko težo samemu ustvarjanju.
Kaj te najbolj navdihuje pri pisanju?
Predvsem občutki, ki jih doživljam ob raznih življenjskih dogodkih (tako kot verjetno veliko večino), in pa tudi drugi ustvarjalci. Včasih preprosto začutim neko »lakoto« ali zagon za ustvarjanje, ko slišim nov dober »komad« ali verz in me inspirira bodisi tekst bodisi energija raperja, instrumental ali sam občutek, ki ga pesem vzbudi v meni.
Ali najprej pride ideja, zgodba in sporočilo ali najprej kakšna dobra rima, okoli katere potem zgradiš skladbo?
Čisto odvisno, tu se lahko vrnem na to, ko sem razlagal o širini »komadov« … Včasih mi paše narediti kakšnega bolj tehničnega, kjer se samo igram z besedami. Navadno takšne vodi predvsem dobra rima in kakšna besedna igra. Se pa zavoljo lastnega izziva skušam čim bolj preizkušati v tem, da najprej razvijem idejo ali sporočilo in se te rdeče niti držim skozi celoten »komad«. Večkrat povem, da je moj ideal za izdelek kompleksna ideja, ki jo avtor zapakira v enostavno sporočilo in poda z zapletenimi tehničnimi prvinami svoje umetnosti.
Kakšen se ti zdi rap kot glasbena forma? Kaj ponuja, kar morda ne moreš sporočiti preko ostalih glasbenih oblik?
Zdi se mi, da omogoča še večjo direktnost oziroma dobesednost, saj lahko na trenutke zveni že kot govor in mislim, da lahko zato sporočilo dobro prenesemo do poslušalcev. Bodisi je to sporočilo zelo udarno ali pa poslušalcu v oporo. Dobro zapisani rap verzi lahko prebijejo osebno ali družbeno steno. Zame je res dober rap tudi tak, da skoraj ne opazimo, da je rap in da so rime tako prikrite in tako tečejo, da imamo občutek, da poslušamo govorca. Takrat sporočilo res zadene, pa tudi bolj prijetno se sliši, ker človeško uho podzavestno uživa v skritih rimah.
Kdaj si prvič začutil, da ustvarjaš nekaj, kar bi rad delil s širšim občinstvom?
Iskreno imam še zdaj nekaj težav, ko pride do deljenja nečesa s širšim občinstvom. Po naravi sem precej zadržan, sploh kar se tiče nekih osebnih stvari pred tujci, a sem si to pot vzel predvsem kot življenjsko izkušnjo in možnost za rast. Najbolj me žene rek: »Bolje poskusiti, kot obžalovati!«, počasi ugotavljam, da to zelo drži.
Koliko sebe dejansko skrivaš v svojih besedilih? Je Nejc v pesmih isti Nejc kot v zasebnem življenju?
Mislim da kar veliko, sploh v nekaterih »komadih«, ki še prihajajo in so veliko bolj introspektivni kot nekateri do sedaj izdani. Morda v pesmih kot sta Tirada in Bari nekoliko zapakiram sebe v neki povečan egotrip predvsem za voljo tehničnosti besedil in kakšnih besednih iger. Gre pa tudi za »raperski ego«, saj moraš verjeti vase in seveda, da delaš dobro. Bi pa vseeno opozoril, da zelo spoštujem ostale raperje in se jih trudim, kar se da podpirati. Bodisi pod odrom bodisi s poslušanjem izdanih »komadov« (tu mislim predvsem na tiste, ki so na podobnih stopnjah kot jaz). Obstajajo pa tudi moja besedila, ki se poglobijo precej v dno mene, in mislim, da so to moja najboljša dela.
Študiraš psihologijo, ki se pogosto ukvarja z vprašanjem, zakaj ljudje delujemo na določene načine, zakaj se tako odzovemo. Rap pa je pogosto zelo neposreden način izražanja. Najdeš kakšne vzporednice med obema svetovoma, ju povezuješ?
Mislim, da dober raper oziroma ustvarjalec tudi dobro opazuje druge, družbo, sebe in svoje odnose ter počutja. Navsezadnje se s tem lahko poveže poslušalec in res začuti glasbo. Lažje, kot da potegnem vzporednice, bi našel prelivanje oziroma vpliv enega sveta na drugega. Se mi zdi, da ker sem psiholog, sem dosti bolj dovzeten za te vidike pisanja in zato tudi dosti več pišem o takih tematikah. Težko bi se recimo dotikal ulice, če nisem odraščal na njej. Mislim vseeno, da je to pozitivno in potrebno v rapu, čeprav se izogibam nekemu pozitivizmu in ozaveščanju o mentalnem zdravju na silo, ker mi gre zelo na živce, če kdo to dela zaradi priljubljenosti in pozornosti.
V slovenski rap vstopaš kot relativno mlad ustvarjalec. Kakšna se ti zdi trenutna slovenska scena, kako se znajdeš v njej?
Mislim, da so tisti, ki so nam vzorniki zelo, zelo dobro postavili odskočne deske in da je pred mladimi raperji zahtevna naloga predvsem pri ohranjanju te kulture, ikoničnosti in unikatnosti slovenske rap scene. A vseeno moram omeniti, da opažam, sicer subjektivno, a tudi to nekaj šteje, med mladimi ogromno talenta, ki lahko dobro pelje sceno dalje, če bo dobro izbrušen. Pa še to prednost imamo, da je dosti digitalizacije, tako da lahko dober producent postane potencialno vsak, ki ima samo »laptop« in gleda videe na Youtubu ter se sam nauči stvari. Tudi za nas raperje je prednost digitalizacije v tem, da lahko črpamo iz veliko več vplivov in tako kujemo svoj stil, je pa res, da je lahko to na trenutke paralizirajoče. Ker se lahko hitro izgubiš med vsemi vplivi, ter tako izgubiš sebe in svojo rdečo nit. Na koncu pa ne nastane nič od tega.
Si imel kakšne vzornike, tako med slovenskimi, kot tujimi glasbeniki?
Med tujimi dolgo časa Eminema, med slovenskimi je bilo veliko predvsem vplivov. Denimo Emkej, Skova, Mrigo in Ghet. Bi pa izpostavil Drilla, ki ga jemljem kot standard, kako delati dobro glasbo in hkrati graditi izjemen »brand« kot celoto. Zdi se mi, da vedno potisne stvari ali celo sceno na višji nivo.
Beseda avtentičnost se danes skorajda generično uporablja pri opisih vsakega izvajalca. Kaj zate pomeni avtentičnost v rapu?
Hm, da si drzneš iti tudi malce iz meja rapa ali klasičnih matric.
Kaj skušaš ponuditi občinstvu? Zdi se, da je danes v poplavi glasbe in izvajalcev, včasih težko biti zares »poseben«?
Ja, mislim, da je prevelik trend danes biti poseben in izstopati, morda eni celo preveč silijo s tem. Sam skušam občinstvu ponuditi občutek skupnosti, kot da so del neke večje povezane enote s tem, da jih spodbujam v razne odzive, krike, zvoke, besede itd. … Najlepši občutek je, ko iz občinstva izvabim to, da vsi zakričijo v en glas. To mi je najbolj všeč tudi, ko sem pod odrom v vlogi poslušalca.
Februarja si zmagal na rap »dvoboju« Rap in Prešeren. Kakšna izkušnja je bila to?
Ta rap tekmovanja se mi zdijo precej po vetru in čeprav dobro zveni to, da zmagaš, se nisem nič kaj počutil tako, kot da bi zmagal nogometno tekmo. Dejstvo je, da sem imel edini domače občinstvo in da so bili ob meni res dobri raperji, ki mogoče niso dobili odziva, kot bi si ga zaslužili. Prijavil sem se predvsem iz odgovora na to, da sem teden pred tem tudi sodeloval na podobnem tekmovanju v Mariboru in sem bil tako razočaran sam nad seboj, da sem se prijavil, da bi si dokazal, da to zmorem. Do zdaj sem se naučil, da si lahko enkrat med prvimi, drugič med zadnjimi, zato sam velike teže na ta tekmovanja ne dajem. Lahko imaš slab dan, dober dan odvisno je tudi od tega, kaj iščejo ocenjevalci, v rapu pa je ogromno prostora za subjektivno ceno. Sem pa zelo zadovoljen nad odzivi žirije, ki jih tudi kot ustvarjalce zelo cenim.
Kako se pripraviš na situacijo, ko moraš nekaj ustvariti praktično v trenutku? Kaj je težje: napisati dobro skladbo ali v nekaj sekundah najti dobro repliko?
Meni je težje napisati dobro skladbo. Že zaradi tega, ker čutim pritisk, da mora biti dobra in potem dostikrat odlašam, popravljam, čečkam, premišljujem. Pri repliki pa se samo vržeš v vodo in upaš, da splavaš, če ne – skušam to reševati naprej s humorjem.
Letos si izdal več singlov – med drugim Tirada, Čistina in Bari. Kaj sporočaš z njimi?
Pri Tiradi in Bari gre za egotrip, kot sem že prej povedal, saj sta me »beata«, ki ju je naredil moj producent Jakob Vehovec Pondelak (JVP) tako prevzela in inspirirala, da sem moral napisati nekaj v tem smislu. Bi pa spet poudaril, da je to tehnično dovršen egotrip, torej se najde veliko dobrih »punchlajnov«. Čistina pa se mi zdi malce spregledana, čeprav sem ravno za ta »komad« dobil najbolj močne in pristne odzive. V pesmi izražam močno družbeno kritiko tako odnosov, politične situacije kot tudi psihološke stiske posameznikov, ki se rade pometejo pod preprogo.
Posebna je verjetno tudi Sublima iz leta 2025, tvoj »singlski« prvenec?
Ja, tako je. Že zaradi podlage precej odstopa od drugih, naslov pa sem si izmislil sam in v resnici ne vem, ali obstaja ta beseda. Sem jo nekoliko prilagodil iz latinske besede sublimus. Pomeni največji dosežek oziroma presežek, nekaj v tem smislu, če se ne motim, saj se mi je takrat zdelo, da bo to moje najboljše delo kar jih bom naredil (smeh). No do neke mere se še vedno strinjam s tem, je pa stvar v tem, da sem združil vse najboljše verze iz zvezka, ki sem jih imel do takrat in napisal »ultimativni« komad.
Kako pa je prišlo do sodelovanja pri skladbi Tinder?
S Primožem Butom sva se spoznala na rap dogodku v Kopru, se spoprijateljila. On mi je tudi predstavil producenta JVP, s katerim sva do sedaj sodelovala na vseh prej omenjenih skladbah. Naredil je tudi podlago za Tinder, ki mi je bila tako všeč, da sem privolil v sodelovanje. Tudi proces je bil zelo zabaven, saj Tinderja nikoli nisem uporabljal, zato sem si ga naložil za dva dni, da sem videl, kako deluje, potem pa sem se tudi ob pisanju precej zabaval. Mi pa je bil zelo všeč Butov pristop h »komadu« in ideja, ki jo je sporočal v ozadju.
httpv://www.youtube.com/watch?v=7WKQHT–LD4
Letos si nastopal tudi ob boku uveljavljenih slovenskih izvajalcev, meddrugim z Masayah. Kako je stati na istem odru z izvajalci, ki jih poslušaš tudi sam?
Ja, praktično v štirih mesecih se mi je zgodilo toliko norih stvari, da sam sebi kdaj rečem, da naj se malo ustavim, da se zavem, kaj se sploh dogaja. Noro mi je, da lahko odpiram za ljudi, ki sem jih prej toliko časa spremljal, poslušal, gledal na Youtubu, zdaj pa skupaj v zaodrju pijemo »kratke« (smeh). Se mi zdi, da šele, ko si v takšnih situacijah, ko ti odpiraš, in jih potem vidiš nastopati, da res vidiš, kakšni mojstri so in kako dobro ter dovršeno to delajo. Mislim, da je tako pri vsaki stvari na svetu.
Tudi tvoj najnovejši singel nosi naslov znanega Slovenca, košarkarja Alena Omića. Kako se je Nejc znašel ob boku slovenskega reprezentanta?
Inspiracijo za nov »komad« sem dobil na Eurobasketu 2025, ko je Alen Omić na eni izmed tekem dosegel koš in proslavljal v stilu, da »prekine telefonsko linijo«. Meni se je to zdelo zelo ikonično in zabavno, in sem vse pretvoril v verze. Prvi del »komada« sem imel spisan že od prej, potem pa je prišlo zelo naravno, da drugi del govori prav o tem. Nisem verjel, da bo dejansko pripravljen sodelovati, a sem mu pisal kar preko Instagrama in je bil zelo za. Veliko smo se lovili glede datuma snemanja, a se je izšlo. V vse skupaj je bilo vloženega veliko truda, a ko gledam končni produkt, se mi zdi, da se je res izplačalo.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Uf, jih je kar veliko, a hkrati grem korak po korak. Naučil sem se, da se vedno odpre nekaj novega, česar ne planiraš, in ti to lahko povsem spremeni celoten potek. V kratkem planiram izdati nov videospot in potem še enega, ki bo dosti bolj pomenljiv. Potem pa po tihem sanjam o albumu, vendar bi rad, da bo dosti bolj dodelan tudi kot celota pa še s kakšnim novim »komadom« in sodelovanjem. In pa čim več nastopati, kjer bo priložnost, da ohranjam ali potenciram ta neki »momentum«, ki sem ga pridelal v minulem letu.
Za konec, kaj želiš, da človek odnese s sabo, ko posluša tvojo glasbo?
Najglasnejši zvočnik, da jo slišijo še drugi!
Novinar