»Smo kot nek konglomerat glasbe, ki se je združil v nekaj novega, in to nas naredi Madison« – intervju z mladim bendom

Skupina Madison.
Nedavno so igrali v Orto Baru v Ljubjani, 22. oktobra pa jih lahko ujamete v Prulčku.

Iz njih kar iskri mladostna energija. Madison so Lina Pitka Bensa na vokalu, Vid Boršič na basu, Jaka Podgornik na bobnih ter kitarista Maj Špacapan in Jure Ipavec. Mladi novogoriški band, ki je izšel kot eden izmed pozitivnih produktov koronskega obdobja. Debitantski koncert so imeli avgusta 2021 v KC Mostovna (Nova Gorica), lani pa postali zmagovalci natečaja CMK vol.2 (Center mladih Koper). Trenutno se osredotočajo na izdajo novega singla in albuma »Square«, pri njem so sodelovali z glasbenim producentom Andreo F. Letos se jim je pridružila tudi nova članica Ana Šuligoj, ki deluje predvsem kot menedžerka.

Kje ste se našli?

Jure: Prej smo že imeli eno skupino, ampak je bilo malo neresno vse skupaj. Člani smo se bolj poklopili kot »klapa«, ne pa toliko kot band. Stvar ni delovala, jaz in Jaka pa sva ostala, kot relikt tistega projekta. Počasi sva videla, da stvar ne gre nikamor, in sva se odločila, da povsem reformirava skupino. Jaka je pripeljal v band svojega prijatelja in »wunderkinda« na kitari Maja. Sam sem na gimnaziji spoznal Lino in jo pripeljal kot vokalistko. Potem smo našli še Vida na basu. Nastali smo tik po drugi karanteni, v pomladnem času, ko se je začelo spet vse odpirati, to je bilo nekje aprila 2021.

Lina: Najprej smo potrebovali nekaj časa, da smo postali Madison, prej smo bili še Vivid Mind (op. stara skupina).

Jaka: Preden smo bili Madison, smo bili nekaj časa celo brez pevke.

Maj: Avgusta 2021 smo imeli prvi špil kot Madison!

Zakaj ravno Madison?

Jaka: Pisalo se je poletje 2021, poletje ljubezni. Igrali smo na Mostovni (op. KC Mostovna; kulturni center v Novi Gorici) in delali smo na novem komadu. Vse skupaj je zvenelo zelo funky in vsakič, ko smo res dobro odigrali, sem na koncu vzkliknil »Thank you, Madison Square Garden!«. Rekli smo, da ne bomo »fejkali«, temveč samo »rip off-ali« in smo postali Madison.

Jure: V resnici so Madison Square Garden poimenovali po nas (smeh).

Jaka: Naša prva plata pa bo Square. Morda sem že preveč hitro to izdal, pa vendar, ne more biti tri ure predigre (smeh).

Zanimivo je, da ste zelo hitro začeli z ustvarjanjem avtorskega repertoarja, veliko bendov sprva ostaja na priredbah?

Jaka: Z Juretom sva se lotila vsega skupaj zelo resno. Hotela sva postaviti neko dobro podlago, trdno ogrodje, tako za glasbo, kot sam band. Dobili smo se in se postopoma spoznavali, nismo zares veliko vedeli en o drugem na samem začetku. Najprej smo bili band, potem »frendi«, ne najprej »frendi« in potem band.

Vid: Jaz nisem nobenega poznal. Oziroma smo se poznali samo na videz iz gimnazijskega pevskega zbora (op. Pevski zbor Gimnazije Nova Gorica).

Kako je z avtorstvom, kdo piše pesmi, kako ustvarjate glasbo?

Jure: V Vivid Mind sem pisal glasbo samo jaz in nekako smo to vzdušje vsaj na začetku prenesli v Madison. Po par mesecih vaj smo ugotovili, da imamo zelo dober »sound« (op. zvok) skupaj. Vsak prihaja iz drugačnega glasbenega okolja. Sam sem recimo bolj iz bluza in rocka, Lina iz jazz ozadja, Jaka iz fusion rocka, Maj rocka 80. tih let in jazza, Vid pa iz Štajerske (smeh). Začeli smo združevati vse te zvoke in nastal je prvi skupen komad Ya man oz. Yeah man. Vsi smo si dokazali, da je v vsakem od nas prisotne malo te ustvarjalne žilice, iskre med nami. Enostavno se je zelo dobro prijelo.

Vid: Nastal je ven komad, ki je čisti disco.

Jure: Zveni pa zelo dobro. K avtorstvu je kasneje veliko doprinesel tudi Maj z dvema singloma Včeraj in Jutri. Na Danes še vedno čakamo (smeh). Sta pa bila to tudi prva slovenska avtorska komada, ki smo ju igrali.

Kaj je lažje za izražanje slovenščina ali angleščina?

Jure: Sam pišem primarno v angleščini, ker sem ves svoj navdih črpal iz angleških skladateljev in glasbenikov. Se mi zdi, da moj stil glasbe preko slovenskih besedil, ne bi prišel tako do izraza. Maj pa je zelo poetično zajel ogromno nekih sporočil v ta dva komada. Je zelo pasalo slovensko besedilo zraven.

Maj: Nikoli se nismo obremenjevali z mešanico obeh jezikov na koncertih. Se nam zdi to povsem normalno, tako kot prepletanje večih različnih stilov v naših komadih. Kot mešanica vseh ozadij v nas.

Jure: Smo kot nek konglomerat glasbe, ki se je združil v nekaj novega in je ravno to tisto, kar nas naredi Madison.

Žanrsko, kaj združujete?

Maj: Žanrsko se zelo preliva vse skupaj.

Jaka: Komadi hitro dobijo neko drugo barvo, kot jo le npr. Jure ali Maj predstavita prvotno, ko delata komade. Že iz tega razloga, ker smo prišli vsak iz svoje glasbene smeri.

Jaka: S tem se dotaknemo tudi širše publike. Vsak lahko najde v našem repertoarju nekaj kar mu bo všeč, verjamem, da ne vse, pa vendar vsaj delček vsekakor. Hkrati je to nekakšen dvorezni meč, da nismo točno žanrsko opredeljeni; eni preferirajo tudi bolj jasne zvrsti pri bendih.

Ana: Vsak da delček sebe v komade, nastane nek naš unikaten »sound«.

Vid: Naj pridejo bralci poslušat in bodo oni odločili kakšen je žanr (smeh).

Kdo vam je trenutno všeč na slovenski sceni?

Lina: Mi smo najboljši, mi smo nam všeč (smeh). Iztok Mlakar je super.

Jaka: Tabuji so nam kul.

Jure: Prismojeni profesorji bluza so legende, Dan D (bili smo njihova predskupina na prvomajskem koncertu v Novi Gorici).

Maj: Smo jih razbili v »kalčetu« (op. namizni nogomet), edino kitarist je bil precej dober (smeh).

Jaka: Magnifico, Avtomobili (na njih ne smemo pozabiti).

Skupina Madison.
Letos maja, ko so igrali na prvomajskem koncertu v Novi Gorici.

Se težko usklajujete za vaje, ker prihajate iz kar različnih krajev?

Vsi: Ja zelo!

Jure: Trenutno poskušamo malo ubežati Novi Gorici, ker smo na tej točki kar malo nasičeni s tem trgom. Se nam tudi zdi, da imamo veliko več ponuditi kot le za eno mesto. Razmišljamo in upamo, da bo kakšna opcija za vaje v Ljubljani, ker bo tudi večina oz. že je tam na študiju.

Kakšno se vam zdi domače goriško okolje za izvajalca, tako glede navdiha kot možnosti, ki jih ponuja?

Jaka: Kot band si zelo nedobrodošel.

Jure: To nam je kar malo težko reči, še posebej po tem ko smo se dve leti na vse pretege trudili v tem okolju. Specifično so težave, da so vse kulturne organizacije, vsaj če govorimo v nekem ožjem prostoru, v lasti istih ljudi. Ko ne prodreš pri enih na sceno, ne boš tudi pri drugih in obratno. Drugi velik problem je, da deluje vse na principu zaslužka in ugodnosti ljudi, ki vodijo bare in place, namesto da bi se osredotočalo na to, kaj si ljudje želijo. Tretji problem je, da postanejo ljudje apatični, si ničesar ne želijo in pridejo na špil samo zato, da dobijo pijačo. Tudi goriška publika, če jim ne daš nekih zelo specifičnih izvajalcev, ki so narejeni za množični žur, ne pride na špil. Pa ni važno, kaj jim daš ter tudi ali je stvar zastonj ali so karte. Na splošno je goriška scena zelo nehvaležna tako za stare, kot mlade izvajalce.

Jaka: Če si uveljavljen ljudje pridejo in te poznajo, noben pa ne da priložnosti nekomu novemu. Poskusili smo na več razpisih, tudi z občino; dobili pa večinoma zelo slab odziv od povsod. Mostovna nam je omogočila naš prvi koncert, tam sicer tudi vadimo. Tako da smo zares hvaležni Mostovni za veliko stvari.

Maj: Veliko bolj so podprti »žur bendi«. Ni več toliko koncertov, so bolj žuri.

Se vam zdi, da je tudi zaradi razmaha žur bendov postala publika bolj apatična, ne več tako občutljiva?

Jaka: Standarde vedno postavlja publika.

Maj: Žur bendi bodo vedno živi in je tako tudi prav.

Jaka: To je muzika, katere primaren namen je, da človek uživa ob njej in se sprosti, kar je zelo fajn. Je pa treba potem ločiti med takimi bandi in koncerti, kjer pridejo ljudje v prvi vrsti poslušat glasbo. Kjer ljudje res pridejo gledat umetnika, mu dajo priložnost, da se izrazi, radi poslušajo tudi novo glasbo. Tudi če so že uveljavljeni bendi bo vedno neka nova glasba, ki morda komu od oboževalcev ne bo všeč. Je pa treba to sprejeti, oz. biti odprt vsaj prisluhniti nečemu novemu.

Maj: Morda je to tudi stvar korona situacije, ker so ljudje ugotovili, da se da tudi brez koncertov, tistih pravih. In so prišli bolj v ospredje žuri. Ljudje ne gredo na muziko, bolj uživat in se sprostit.

Ana: Morda so to tudi smernice glasbene industrije, da je prišlo do tega. Gre za globalen problem, ne le slovenski.

Kaj pričakujete od Ljubljane?

Ana: Vsekakor bo to nova prelomnica na naši poti, a primarno še vedno hočemo tudi v tujino.

Jaka: Zato tudi toliko ohranjamo besedila v angleščini, težko je priti v tujino s slovenskim besedilom.

Kako je prišlo do akustičnih koncertov, v poletnem času ste jih imeli kar nekaj?

Jaka: Predvsem zaradi prizorišč, smo se prilagodili.

Vid: Bila so manjša, bolj domača prizorišča in se nam je zdelo primerno, da gremo na akustiko. Rabili smo tudi alternativo, da smo lahko publiki ponudili naše komade v nekoliko drugačni preobleki.

Lina: Akustična preobleka je bila zelo dobro sprejeta, tako da smo bili na koncu zelo veseli te odločitve.

Skupina Madison.
V akustični preobleki.

»Mlada in zelo talentirana skupina« pravi Andrea F., kako je prišlo do sodelovanja? 

Jaka: Vse je šlo precej hitro.

Vid: Prijavili smo na glasbeni natečaj, ki ga je organiziral CMK (Center mladih Koper). Tja smo šli povsem neobremenjeni, to je bil šele naš tretji špil.

Jaka: Nismo sploh vedeli točno zakaj se gre, rekli smo si gremo probat in kar bo, pa bo. Nagrada za zmagovalca je bila 5 dni snemanja in en dan mixa s producentom, ter video, ki naj bi ga posneli v koprski občini; vse financirano s strani organizatorjev. In smo zmagali.

Vid: Eden izmed članov žirije je bil tudi Andrea in tako nas je vzel pod svoje okrilje. Kasneje smo se dobili, analiziral je naš koncert. Nam povedal, kje vidi še izboljšave, kaj je dobro narejeno in smo se dogovorili za snemanje.

Jure: Zelo fajn je bilo sodelovati z njim. Je res legenda. Hitro nas je prijel v roke, »pokapiral« naše karakterje, stile igranja.

Lina: Pomagal nam je, ne samo s produciranjem, predlagal nam je tudi kako iti naprej kot mlad band. Bil nam je res mentor.

Debitanski album Square – kdaj ga lahko pričakujemo?

Maj: Plata (gre za EP, torej 5 komadov) je že skoraj posneta in je trenutno v fazi post produkcije, upamo, da bo kmalu zunaj.

Ana je najnovejša članica, kaj svežega je prinesla k bendu?

Maj: Z Ano sva bila sošolca na konservatoriju (op. Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana) in tako smo jo postopoma povabili k sodelovanju. Že dve leti nazaj smo se začeli nekaj malega pogovarjati, letos pa smo zares začeli. Ana drugače igra tudi harmoniko, pri nas pa deluje kot menedžerka.

Ana: Prvič sem jih v živo videla igrati, ko so bili na prvomajskem špilu v Novi Gorici maja letos. Bila je kar malo ljubezen na prvi pogled. Izvrstna energija, mlad kolektiv. Začela sem malo tipati in smo se zares zmenili za sodelovanje.

Jaka: Zdelo se nam je zelo dobrodošlo neka dodatna menedžerska pomoč, ker smo sami res bolj za muziko, ostalo pa je bolj problem.

Vid: Ne znamo se toliko ukvarjati z menedžmentom, pobere tudi veliko energije, tako da je Anin doprinos sedaj res ogromen. Prej je bilo veliko bolj naporno in amatersko tudi. Vsem nam je zdaj veliko lažje.

Kakšni so načrti za naprej?

Ana: 22. oktobra igramo v Prulčku v Ljubljani, potem pa naprej. Upamo, da nam kmalu uspe priti tudi kaj v tujino.

Jure: Ne oziramo se preveč v prihodnost, radi uživamo v tem, kar nam je sedaj dano, igramo čim več. Ne sanjarimo o nekem uspehu, raje se fokusiramo na špile in to je to.

Jaka: Gremo korak po koraku.

Lina: Vedno nekaj delamo. Album in videospot, ter izdaja singla so trenutno naše top prioritete.

Singel Fall apart prihaja že 31. oktobra.

Prejšnji članek10 najbolj znanih kolesarskih poti na svetu
Naslednji članekZapore zaradi maratona v Ljubljani in kako se jih izogniti

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.