Babica, ki je šla na jug

Babica gre na jug
Babica gre na jug

Pisalo se je leto 1991, ob rojstvu nove države se je pričelo tudi snemanje danes kultnega filma Babica gre na jug. Film Vincija Vogua Anžlovarja, ki velja za prvi celovečerec v samostojni Sloveniji, je bil premierno prikazan 17. decembra v Cankarjevem domu.

Na kraj zločina se je režiser ponovno vrnil letos, v začetku oktobra je potekala predpremiera njegovega petega celovečernega filma, nekakšnega nadaljevanja Babice z naslovom Dedek gre na jug. Pa naj naslov ne zavede, oba filma domnevno povezuje samo glasba ter filmsko popotovanje glavnih junakov. Dedek bo kmalu predvajan še na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, v začetku novega leta pa prihaja v redno distribucijo kinematografov. Več o njem pa v naslednjih prispevkih.

Babica gre na jug.
Babica je v kinematografe po dolgem času privabila množico obiskovalcev. Premierno si je film ogledalo 32.309 gledalcev. Velja za znanilca slovenskega filmskega preporoda, ki se je zares zgodil kakšnih pet let kasneje s filmi kot so V leru; Ekspres, ekspres; Kruh in mleko…

Babica tudi malo japonska

Pa vrnimo se k Babici. Scenarij za film je Anžlovar po nasvetu svojega profesorja na AGRTF Janeza Drozga poslal na razpis japonskega podjetja in zmagal. Japonci sodelovanja niso prekinili niti ob izbruhu vojne, le denar so raje nakazali v Celovec. Po denar sta se s producentom Petrom Bratušo odpravila kar sama, na motorju.

Babica gre na jug - napovednik

Babica gre na jug je prvi slovenski celovečerni film, ki je bil posnet z večinskim finančnim vložkom tujega producenta.

Kdo je Vinci

Vinci.
Manj znano je, da je zelo aktiven tudi kot režiser oglasov in videospotov (Big Foot Mama, Tabu, Magnifico …), pod psevdonimom DWA pa je v letih 2006-2008 pisal scenarije za zimzeleno humoristično serijo Naša mala klinika.

Vinci Vogue Anžlovar je bil rojen leta 1963 v Ljubljani. Imel je zelo težko otroštvo, veliko je bilo nasilja v družini. Kot najstnik je pobegnil v Kanado, po vrnitvi pa se je vpisal na AGRFT. Študija sicer ni končal, je pa v tem času posnel nekaj kratkih filmov. V tistem času je ustanovil tudi prvo slovensko funk zasedbo Marcus 5 (v njej je sodeloval tudi Jani Hace, danes nepogrešljivi basist Siddharte). Preboj na slovensko sceno je doživel z Babico, po njej pa posnel še štiri filme. Ameriško produkcijo Gipsy Eyes (Oko za oko, 1992), kjer naj bi se na veliko kregal z zvezdnico Claire Forlani; sledila je kriminalka Poker (2001) ter televizijski film Vampir z Gorjancev (2008), posnet po literarni predlogi Mateta Dolenca. V velikem slogu se je vrnil leta 2016 s samorefleksivnim dokumentarcem Selfie brez retuše.

Ko se Babica odpravi na jug

Zgodba gre nekako takole. Ostarelo Babico (fenomenalna Majolka Šuklje), ki vsekakor še ni za staro šaro, sorodniki strpajo v dom za ostarele. Kot pravi Babica hčerki: »Adieu (adijo), ti neumno bitje, ki ga moram po igri naključij klicati hčerka, res ne vem, kje sem te staknila«. Ona se ne da in se odloči iti na morje. Vmes sreča glasbenika Davida (mladi Bojan Emeršič), ki jo dvakrat neuspešno oropa, pridruži pa se jima tudi mlada jazz pevka Laura (danes prvakinja MB Drame Nataša Matjašec Rošker). Do morja se jim zgodi veliko pripetljajev, še posebej ob omembi dejstva, da pot iz Ljubljane na slovensko obalo traja kar dva dni, pa vendar večino časa se imajo junaki »kar fino«.

Babica gre na jug-Bar Piano

Majhna zgodba prežeta z dobrim humorjem

Babica gre na jug je v osnovi road movie (film ceste). Edina težava je ta, da je v Sloveniji zelo težko posneti takšen film, saj država že sama po sebi ne premore toliko geografske kapacitete, da bi bilo nekaj takšnega zares prepričljivo. Pa vseeno Babica potrebuje do morja 2 dni, se vmes vstavi tudi na Podpeškem jezeru … Pa saj sama pot v resnici ni toliko pomembna, gre bolj za simbolne premike, samih junakov na eni strani in pa tudi če gledamo širše, nekakšen odlitek takratnega političnega in kulturnega ozračja. Slovenija je zapuščala nekdanjo skupno državo, kvazi »jug«, in se priključevala zahodu, kot prototip slovenskega hrepenenja po »simbolu Evrope«. Hkrati lahko film razumemo tudi kot »hommage« jugonostalgiji.

Morje kot čista transcendenca

Babica izkazuje celo vrsto konkretnih prvin, ki so se nekaj let pozneje uveljavile kot prepoznavne značilnosti slovenskega filmskega preporoda. Majhna zgodba, ki pove veliko tudi o velikih temah, na videz preprosta zgodba je prežeta z iskrivim humorjem. Spoznamo junake, vsak je po malem na nekem razpotju v življenju (David ne ve kako bi se realiziral skozi glasbo, fatalka Laura išče pot v svet). Babica ima še najbolj jasen cilj, prišla bi rada do morja. Tekom filma ne odkrijejo zares nič novega, se pa zato nadvse zabavajo. Prinašajo neko upanje na boljše čase, skok v poletje, nov svet, ki je še vedno zelo prepleten s starimi okostnjaki, ki padajo iz omar. Ob snovanju nove države se Slovenci nismo mogli ravno otresti jugonostalgizma, tako tudi Davida na poti do realizacije ustavljajo, recimo da samo finančne teževe, v ozadju morda tudi še kaj več.

Babica gre na jug-I Want All Of You

Za vse Anžlovarjeve filme so značilni dinamični pripovedni slog, raba ekspresivnih filmskih prijemov in zanimanje za posameznike, ki živijo na robu tega, kar običajno velja kot normalno ali sprejemljivo, v njegovih filmih igra pomembno vlogo tudi glasba.

Vizualna stiliziranost in »izvrsten jazz«

Med kvalitetami filma je treba omeniti zelo razgiban filmski jezik. Zelo inovativne so snemalne tehnike (npr. sledenje kamere Lauri, ki teče po stopnicah), uporaba zelo novovalovske tehnike. Nekateri kritiki ocenjujejo Vincijev slog kot predhodnik klasičnega Tarantinovega, ki se v njegovih filmih začne kazati nekje v sredini 90. let.

Pri filmu je težko spregledati glasbeni vložek. Ta je skoraj v celoti avtorsko delo Anžlovarja, kot pravi v enem izmed intervjujev, so odkupili samo 3 pesmi. Pesmi je prepevala takrat rosno mlada Mia Žnidaršič, danes prepoznavno ime slovenske glasbene scene. Prvo srečanje Vincija in Žnidaršičeve je skorajda filmsko romantično. Pevka je delala v baru v Ljubljani, kamor je hodil režiser. Ko je objokana zaradi razhoda s fantom prepevala pesem Billie Holiday, ki je ta rekel, »ti pa boš mela v mojem filmu« in res je bilo tako. Jazz je tudi sicer ena izmed Anžlovarjevih ljubezni. Sam pravi, da je jazz v filmu pomemben zlasti kot metafora za življenje, ki ne želi biti ujeto v uveljavljene tirnice. Lik Davida je na nek način tudi Vincijev alterego.

Film je bil prodan v kar 36 tujih držav. Snemali so ga zelo hitro in z minimalnimi vložki. Naj dodamo še, da je ob odmevnem komercialnem uspehu, ekipa za snemanje porabila le približno četrtino vsote, ki jo običajno porabijo tovrstni slovenski filmi.

If you'll be back-Babica gre na jug OST

Morda je film tako zanimiv, ker z razmeroma konvencionalno nostalgičnim pristopom naslavlja tako rekoč vsa občinstva. Spusti nas v zgodbo vsakdana. Dnevno rutino, ki pa se prekine s poletno dogodivščino, ki bi si je vsak potihoma želel. Kot še pravi Marcel J. Štefančič: »Toda Babica je šla na jug – na boljše, uživat na sonce. In tudi Slovenija z njo.«

Junior novinar

Prejšnji članekHuawei nova 10 z legendarnim obročem Star Orbit Ring navdušuje influencerje
Naslednji članekNovi dokazi o nastanku Lune

Junior novinar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.