Obstaja posebna vrsta čarobnosti, ki jo lahko pričara le film. Takšna, zaradi katere za kratek čas verjamemo, da je svet večji, skrivnostnejši, nenavaden in nasploh bolj čudovit, kot smo si predstavljali. Fantazija ni toliko beg iz resničnosti, kot je opomnik na to, kakšne občutke lahko v nas prebudi resničnost sama. Z njo dobijo obliko sanje, ki smo jih prerasli, strahovi, ki jih ne znamo poimenovati in, kar je najbolj pomembno, možnosti, v katere smo nehali verjeti. V času, ko lahko z z nekaj kliki umetno ustvarimo skoraj karkoli, je v podobah, ki nastajajo pod rokami animatorjev, z s potrpežljivostjo, natančnostjo in ljubeznijo, nekaj uporniškega.
Prav zato so filmi studia LAIKA tako posebni. Ne prosijo nas le, da verjamemo v čarobnost, temveč nas opominjajo, zakaj jo potrebujemo. Laika s filmom Wildwood: Skrivnost prepovedanega gozda čarovnijo spet vrača na veliko platno.
Film, ki dokaže, da čarovnija na velikem platnu še živi
Uporna in trmasta najstnica Prue se mora podati v prepovedani gozd, da bi našla mlajšega bratca, ki ga je ugrabila jata črnih vran. Sledi ji zmeden in klepetavi sošolec Curtis, ki obožuje stripe in fantazijske igre vlog. Čim pa stopita v gozd, ju tam pričaka divji in neprehoden svet, ki si ga delijo govoreče živali, ljudje in fantazijska bitja. Za oblast nad svetom se borita nesposobni guverner s polnimi zapori ter obupana vladarica Aleksandra, ki poveljuje vojski kojotov. Prue in Curtis sta v tem svetu tujca. Da bi rešila bratca, bosta morala razumeti tudi pravila sveta, za katerega nista nikoli verjela, da obstaja.
Pri studiu LAIKA smo se že navadili na filme, ki premikajo meje animacije, vendar Wildwood znova pokaže, koliko prostora za presenečenja še ostaja v tej umetnosti. Po filmih Koralina, Kubo in dve struni ter ParaNorman se studio vrača z mojstrovino, ki dokazuje, da stop-motion animacija ni zgolj tehnična posebnost, temveč svojevrsten način pripovedovanja. Njena moč ni samo v podobah, ki jih lahko ustvarijo animatorji, ampak tudi v občutku, da ima vsak prizor svojo težo, teksturo in skoraj otipljivo prisotnost.
Moderna mojstrovina, ki smo jo čakali
Film je več kot šest let pripravljalo več sto umetnikov in umetnic, ki so milimeter za milimetrom premikali lutke ter jih fotografirali. Da bi liki lahko izrazili vsa čustva in izgovorili vsak zlog, so s 3D-tiskalniki natisnili več kot 142.000 različnih obraznih izrazov. Za en sam zapleten kader v filmu so včasih morali na lutkah zamenjati več kot 1100 obrazov. Nekatere lutke so imele v notranjosti vgrajene notranje ‘dihalnike’ napihljive balone, ki so jih animatorji lahko prilagajali, da je bilo videti, kot da lutka diha. V lutko orla, Generala ptic, je vgrajenih kar 3794 pravih peres. Za snemanje filma so v studiu postavili več kot sto različnih lokacij.
V svetu, kjer animirane podobe nastajajo vse hitreje, je takšna potrpežljivost nekaj posebnega. Wildwood ni impresiven zgolj zato, ker je videti osupljivo, temveč zato, ker svojo vizualno izjemnost podredi zgodbi, ki jo želi povedati.
V zgodbi, ki so si jo izposodili iz istoimenskih romanov Colina Meloya in njegove žene, ilustratorke Carson Ellis, bomo verjeli v čarovnijo. Prav to je v filmu postavljeno na preizkušnjo, še preden se pustolovščina zares začne. Ko Pruein oče reče: »Na tem svetu obstaja čarovnija. V tebi je čarovnija,« ga zavrne z najstniško brezbrižnostjo: »Dobro, oči, karkoli praviš.« Takšen odziv bo znan vsakomur, ki je kdaj verjel, da ima svet povsem naštudiran. Čarovnija sodi v otroštvo, v zgodbe in v besede, ki jih odrasli izrekajo, ko želijo, da bi bil svet nekoliko manj vsakdanji. Vse dokler se ne zgodi nekaj, česar ni več mogoče pojasniti z znanim.
Ko Prue pozneje zatrdi, da ne verjame v čarovnijo, ji sova v telovniku odgovori: »Pa vendar si tukaj in govoriš s sovo v telovniku.« V šali je zajeto bistvo fantazije: včasih moramo najprej podvomiti o vsem, kar vemo, da bi sploh lahko uzrli nekaj novega. Wildwood nas ne prepričuje zgolj, da čarovnija obstaja, temveč nas sprašuje, kdaj smo jo nehali pričakovati. In morda je prav to ena največjih moči filma: da nas za trenutek vrne v čas, ko je bilo mogoče verjeti, da se za robom znanega sveta skriva še nekaj drugega.
Režiser Travis Knight in scenarist Chris Butler zgodbo postavita v Laikin domači Portland, a njena največja moč ni v tem, kako daleč nas odpelje od resničnega sveta, temveč kako globoko poseže vanj. Za osupljivo podobami se namreč skriva presenetljivo resen razmislek o izgubi in žalovanju. Tudi ta, podobno kot čarovnija, od nas zahteva, da sprejmemo nekaj, kar se zdi nemogoče. Da je lahko nekdo odšel, a ostaja prisoten v naših odločitvah. Da je lahko svet okruten, pa v njem še vedno najdemo lepoto. In da nadaljevati pot ne pomeni pozabiti ali pustiti preteklost za sabo. Fantazija tako ni način, kako se izogniti bolečini, temveč način, kako ji dati obliko, ki jo lahko razumemo. Svojo raven ji dodaja tudi fantazijsko domača glasbena podlaga Daria Marianellija.
Wildwood bo povrnil zaupanje v filme na velikem platnu
Wildwood spomni na čas, ko so se tudi animirani filmi brez zadržkov lotevali resnih tem in mladim gledalcem znotraj fantastičnih svetov ponujali zgodbe o izgubi, strahu in odraščanju. Nekateri prizori bodo za najmlajše gledalce morda preveč vznemirljivi, zato film ni nujno primeren za čisto vsako starost.
Odraslim, ki so odraščali ob Labirintu, Narniji, Gospodarju prstanov in Nedokončani zgodbi, pa prinaša nekaj še posebej dragocenega. Občutek, da čarovnija, ki jih je nekoč očarala, ni izginila. Samo čakati je bilo treba, da jo nekdo znova pričara. In v tem je morda največji dosežek filma Wildwood. Ne prepriča nas le, da čarovnija še obstaja, temveč nas spomni, kako lepo je, ko ji znova dovolimo, da nas očara.
Urednik portala Student.si