Romantični film nam lahko zlomi srce na številne načine. Lahko pokonča enega od ljubimcev, ju loči zaradi groznega nesporazuma, razkrije neoprostljivo izdajo ali se preprosto konča z bolečo gotovostjo, da osebe, ki jo ljubimo, ni več. Dežela La La ne izbere nobene od teh možnosti.
Dežela La La in njen briljanten konec
Film Damiena Chazella stori nekaj precej bolj bolečega: Mii in Sebastianu dopusti, da živita naprej. Preživita, uspeta, postaneta človeka, kakršna sta si želela postati, in to drug brez drugega. Na koncu njune zgodbe ne preži nobena velika katastrofa in za ločitev ni kriva nobena zunanja sila. Namesto tega ostane le tiho spoznanje, da se lahko dva človeka globoko ljubita in si spremenita življenja, a kljub temu ne končata v skupnem življenju.
Prav zaradi tega so se zadnji prizori filma zapisali v zgodovino. Konec se sprva zdi, kot da ponuja vse tisto, kar nam obljubljajo običajni hollywoodski muzikali. Potem ko smo Mio in Sebastiana spremljali skozi neuspešne avdicije, finančno negotovost, prepire, vaje, majhne zmage in velike sanje, nam film ponudi vpogled v življenje, ki bi ga lahko imela skupaj. To življenje je bleščeče, romantično in v filmskem smislu naravnost čarobno. Za nekaj trenutkov se zdi, kot da Chazelle prevrti svoj film nazaj in ga prepiše v konec, kakršnega smo pričakovali. Mia in Sebastian ostaneta skupaj. Njuni karieri cvetita. Skupaj se postarata. Glasba se okrepi, zdi se celo, da se jima prilagodi celo mesto. Nato pa nas film opomni, da se nič od tega ni zgodilo.
Ni samo žalosten konec, ki je pripet h konvencionalni ljubezenski zgodbi. Je točka, h kateri je stremel celoten film. Je film o sanjah, a hkrati tudi film o razliki med sanjarjenjem o življenju in dejanskim življenjem. Ves čas briše mejo med njima. Los Angeles je prikazan kot kraj, kjer si ljudje nenehno zamišljajo drugačno prihodnost. Igralci se vidijo na filmskem platnu, glasbeniki na odru, zaljubljenci pa si predstavljajo, da bodo za vedno ostali skupaj. To spodbuja že barvna paleta z obliko muzikala. Prikazati skuša kakšen je občutek, ko prevlada domišljija. Šele pri koncu to zamisel obrne proti nam gledalcem.
Dve uri smo namreč sprejemali jezik muzikala in zato navadili pričakovanja, da bo čustvena logika nagradila njegove like. Pričakujemo, da bodo sanje postale resničnost. Pričakujemo, da bo ljubezen Mie in Sebastiana odgovor na težave, ki ju obdajajo. Pričakujemo zadnjo pesem, zadnji ples in zadnji objem. Chazelle ta pričakovanja odlično razume, saj jih je skozi celoten film premeteno gradil na plečih dveh prepričljivih vlog. Nato pa jih obrne. Zaključna fantazija postane skoraj neznosno lepa prav zato, ker razumemo, da je nemogoča. Oba dobita, kar sta želela, a pri tem izgubila, kar sta imela.
Konec se začne že dolgo pred zadnjim prizorom
Da bi razumeli, zakaj konec boli, je treba razumeti, kaj drug drugemu pomenita Mia in Sebastian. Njun odnos ni zgolj običajna romanca, v kateri se srečata osamljena človeka in ugotovita, da sta skupaj boljša. Njuna privlačnost je tesno povezana z njunimi ambicijami. Oba sta sanjača, a nista dosegla tistega, za kar verjameta, da bo njunemu življenju dalo smisel. Mia si želi postati igralka, čeprav jo znova in znova zavračajo. Sebastian želi ohraniti in slaviti tisto vrsto jazza, ki po njegovem mnenju izginja, ter sanja o tem, da bi nekoč odprl klub, v katerem bi glasba živela po njegovih tradicionalnih pravilih.
Prav zato se njun odnos na začetku zdi kot čudež v malem. Srečata se v trenutku, ko se trudita svet prepričati, da je njune ambicije vredno uresničiti. Njun odnos postane prostor, v katerem ti cilji štejejo in jih jemljeta resno. Sebastian verjame v Mio, ko ona težko verjame vase, Mia pa v Sebastianovi obsedenosti z jazzom vidi nekaj, česar drugi morda ne razumejo. Drug drugemu postaneta občinstvo, še preden postaneta ljubimca. Ta razlika je ključna, saj je občutek, da te nekdo zares vidi in razume, ena najglobljih oblik intimnosti, kar jih film lahko prikaže.
Njuno razmerje zato že od začetka vsebuje paradoks. Iste sanje, ki ju zbližajo, sčasoma ustvarijo okoliščine, ki ju ločujejo. Sebastian želi živeti od glasbe. A ponujena priložnost od njega zahteva izvajanje komercialno uspešne glasbe, kar je daleč od prvotnih zamisli zase. Mia si želi igrati. A priložnost, ki ji končno ponudi pravo možnost za uspeh, od nje zahteva, da tvega in zapusti življenje, ki si ga je ustvarila s Sebastianom. Film teh ambicij ne prikazuje kot sebičnost. Ne sporoča, da bi moral Sebastian zapustiti skupino ali da bi morala Mia namesto avdicije izbrati razmerje. Sporoča le, da imajo sanje svojo ceno.
To je eden od razlogov, zakaj se konec zdi bolj zrel kot tipičen romantični razhod. Ni očitne napake, ki bi jo bilo mogoče popraviti. Ni lekcije, ki je kateri od njiju preprosto ne bi uspel osvojiti. Ne razideta se zato, ker bi se nenadoma nehala ljubiti. Razideta se, ker se življenji, ki ju gradita, usmerjata v različne smeri. Ljubezen lahko te razlike za nekaj časa naredi znosne, ne more pa jih nujno tudi odpraviti. Neprijetna misel, saj nas romantične zgodbe tradicionalno učijo, da na ljubezen gledamo kot na silo, ki premaga vse.
Če sta si dve osebi usojeni, predvidevamo, bosta sčasoma našli pot. Chazelle spodbuja k razmisleku o možnosti, da takšne »poti« v tradicionalnem smislu morda sploh ni. Včasih sta si človeka v določenem življenjskem obdobju pisana na kožo, a neustrezna za prihodnost, ki jo poskušata graditi. Včasih je lahko zveza uspešna, pa se kljub temu konča.
Chazellov lažni konec
Ko film v zaključki skoči pet let v prihodnost, spremeni tudi pravila. Ne spremljamo več dveh mladih, ki se borita za uresničitev svojih sanj. Spremljamo posledice njunih odločitev. Mia je zdaj uspešna igralka. Sebastian je odprl jazz klub, o katerem je nekoč sanjal. Oba sta dosegla nekaj, kar je bilo ves čas filma videti skoraj nemogoče. V tej sreči pa je nekaj nenavadnega, ker nam holivudski konci ponavadi pri koncu romantičnih filmov ponudijo uspeh in romantiko hkrati, kot skladni stvari. Dežela La La jima uspeh ponudi ločeno, dosegla sta, kar sta želela, a romantična prihodnost, ki sta si jo nekoč zamišljala, je izginila.
Los Angeles dobi kot »Dežela La La« dodaten pomen kot kraj fantazije, ambicij in iluzij, a hkrati opisuje tudi svetove, ki si jih ustvarimo ljudje. Mia in Sebastian sta nekoč živela v skupni različici te fantazije. Verjela sta drug v drugega in v možnost življenja, ki sta si ga zamišljala. Pet let pozneje je vsak od njiju ustvaril svojo različico resničnosti.
A preteklost ni izpuhtela. Prav zato je Miin prihod v Sebastianov klub tako pomemben. Ne zaide zgolj v naključno restavracijo. Vstopi v fizično uresničitev sanj, o katerih sta govorila skupaj. Sebastian stoji sredi prihodnosti, ki si jo je obljubil. Klub obstaja, v njem igra tradicionalni jazz. Njegove sanje so se uresničile. Toda osebe, ki je nekoč spodbujala te sanje, ni več ob njem. Klub predvsem zanj postane nekakšen spomenik uspehu in izgubi sočasno. Dobil je kar si je želel, a ta dosežek ne more izbrisati dejstva, da je bila z njim nekoč povezana neka druga prihodnost.
Pogled med Mio in Sebastianom
Najbolj znan trenutek v zaključku je morda prav najpreprostejši: Mia in Sebastian se pogledata. Chazelle po njuni zgodbi ne potrebuje več dolgega pogovora. Ta bi zaključek celo oslabil. Film dopusti, da se med njima vzpostavi s pogledom, barvami in glasbo vzpostavi pogled, ki zavzema vse. Oba se soočita s svojevrstno različico lastne preteklosti. Ne kaže na to, da bi začela na novo premlevati o svojem življenju. Ni namigov, da bi moral Sebastian opustiti svoj klub ali da bi morala Mia zapustiti moža. Prizor ni uvod v spravo, ampak za priznanje oziroma spoznanje. Po toliko letih gledata osebo, ki sta jo nekoč ljubila (morda še vedno jo), in hkrati osebo, brez katere ne bi bila na tem istem mestu. Tako in drugače.
Njuna nasmeha sta enako pomembna. Nista nasmeha sreče, a tudi ne izraza obžalovanja. V njima je žalost, a tudi toplina. Njuno razmerje se ni končalo tako, da bi postalo brezpomensko. Končalo se je, a je ohranilo svoj pomen.
Prav ta razlika je tisto, kar prizor naredi tako pretresljiv. Če bi se Mia in Sebastian sovražila, bi gledalci lahko ‘šli’ naprej z njima. Če bi eden od njiju izdal drugega, bi lahko določili krivca. Če bi njun odnos preprosto postal toksičen, bi lahko razhod razumeli kot nujen. Namesto tega nas Dežela La La kot zapisano pusti z nečim, kar je veliko težje prebaviti. Z možnostjo, da bi bila lahko skupaj čudovita, a jima kljub temu ni bilo usojeno ostati skupaj.
Nato nam film prikaže življenje, ki ga nista imela. Po nastopu v klubu film preide v izjemen zaključni glasbeni prizor. Konec začne delovati kot spomin oziroma spreminjanje slednjega. Vidimo alternativno različico zgodbe Mie in Sebastiana. Njun odnos se nadaljuje, poklicna prizadevanja pa sobivajo. Ovire, ki so ju ločile, navidez izginejo. Film nas popelje skozi namišljene trenutke, ki delujejo kot drobci nekega drugega filma. Takšnega, v katerem romantični par doživi konec, kakršnega so gledalci pričakovali. Alternativa je čudovita. Je vabljiva in vse tisto, kar bi želeli za lika.
Film od gledalcev zahteva, da žalujejo za nečim, kar se ni nikoli zgodilo. To je eden najbolj prefinjenih čustvenih trikov. Običajno od nas zgodbe pričakujejo žalovanje za nečim, kar je dejansko obstajalo. Dežela La La pa od nas zahteva, naj žalujemo za eno od možnosti. Prikazano nam je celotno življenje, ki bi ga Mia in Sebastian lahko živela, in za nekaj trenutkov lahko občutimo, kot da je bilo resnično. Vidimo, kako se njun odnos nadaljuje, kako se razvijata njuni karieri in kako se oblikuje njuno skupno življenje. Nato smo prisiljeni vrniti se v resničnost, v kateri se te stvari niso zgodile. Ostaja pa vprašanje, če bi jima še vedno lahko uspelo tudi, če bi ostala skupaj.
Zaključna montaža je v tem še posebej domiselna, saj proti občinstvu obrne jezik muzikala. Skozi ves film pesmi in plesi odražajo notranji svet likov. Vsakdanja resničnost prepušča prostor filmskemu izrazu. Liki ne ustavijo prometa zato, da bi zaplesali, niti ne lebdijo med zvezdami. Glasbene točke zunanjemu svetu razkrivajo čustva, ki jih običajni dialog ne more zajeti. V sklepnem prizoru ta jezik postane jezik vprašanja »kaj pa, če …?« Prizori so kot film v filmu. Dežela La La si zamišlja drugačno različico sebe.
Nato film odgrne zaveso. Občinstvo spozna, da popolni konec v slogu muzikala nikoli ni bil pravi konec. Bil je le konec, kakršnega bi si želeli gledalci. Razume pričakovanja, da bosta Mia in Sebastian izbrala drug drugega in vse ostalo postavila na stranski tir. Namiguje, da odločitev zase nujno ne pomeni, da nekoga nismo ljubili.
Nobeden od njiju ni zlobnež
Ena najpomembnejših Chazellovih odločitev je, da nikomur ne pripiše krivde. To se morda zdi samoumevno, a je v romantičnih zgodbah presenetljivo redko. Razhodi so pogosto osredotočeni na vprašanje krivde. Nekdo je varal, lagali ali bil sebičen. Mia in Sebastian imata svoje pomanjkljivosti in se prepirata, drug drugega razočarata, se spopadata z negotovostjo in frustracijami. Vendar ju zgodba ne spreminja v negativca.
Njun razhod ni posledica padca na moralnem preizkusu. Soočita se s konfliktom želja. Željo po ljubezni in željo po poslanstvu/sanjah. Tega konflikta ni mogoče rešiti zgolj s tem, da eno željo razglasimo za pomembnejšo od druge. Obe sanji sta tesno povezani z identiteto likov. Če bi od katerega koli od njiju zahtevali, naj se odreče svojim sanjam, bi to pomenilo, da se mora odreči delu samega sebe.
Zaradi tega se konec bistveno razlikuje od zgodbe, v kateri zaljubljenca žrtvujeta odnos zaradi sanj, nato pa ugotovita, da te sanje niso bile vredne žrtve. Bile so vredne, prav v tem je tragedija konca Dežele La La. Za ljudi, ki sprejmejo »pravo« romantično odločitev, ne obstaja nikakršno kozmično plačilo, saj nam tudi film ne pove, katera odločitev bi bila prava. Če bi ostala skupaj, bi morda eden od njiju sčasoma začel obžalovati žrtvovanje. Morda bi bila srečna in si ustvarila povsem drugačno in prav tako čudovito življenje.
Film ne ponudi odgovora. Namesto tega nam predstavi neprijetno resničnost: odločitev je lahko smiselna, ne da bi pri tem zagotavljala srečo na vseh življenjskih področjih. Mia za uspeh ni potrebovala Sebastianove prisotnosti. Sebastian za uresničitev svojih sanj ni potreboval Miine prisotnosti. A to ne pomeni, da na neki točki nista potrebovala drug drugega.
V tej misli je nekaj globoko ganljivega. Človeku ni treba ostati v tvojem življenju za vedno, da bi ga trajno spremenil.
Vloga glasbe v Deželi La La
Glasba je tista, ki koncu omogoči, da izrazi tisto, česar liki sami ne morejo. Justin Hurwitz je tu verjetno spisal svoj magnum opus, dvojec Pasek&Paul pa je glasbi vnesel besede. Zaključna glasbena tema nosi v sebi čustveno zgodovino njunega odnosa. Vsebuje odmeve prejšnjih melodij in motivov, zato občinstvo ne spremlja le novega prizora; slišimo, kako se celoten odnos vrača v glasbeni obliki. Glasba postane spomin.
Odnos med Mio in Sebastianom deluje podobno.Nekaj časa igrata isto skladbo. Sčasoma se njuna ritma razideta. Nobeden od njiju nujno ne preneha poslušati drugega. Preprosto se neha premikati proti istemu cilju. Zaključni glasbeni prizor postane nekakšna zadnja improvizacija na temo njunega odnosa. Vzame teme, ki smo jih že slišali, in se sprašuje, kako bi zvenele, če bi melodija krenila po drugi poti.
Hollywood nam običajno pravi, naj izberemo fantazijo. Končna ironija se skriva v dejstvu, da je Dežela La La film, ki je globoko zaljubljen v Hollywood, hkrati pa pod vprašaj postavlja njegove obljube.
Film je poln sklicevanj na klasične muzikale. Sprejema staromodno koreografijo, gledališko barvitost, romantične mestne vedute in zamisel, da lahko vsakdanje življenje nenadoma postane čarobno. Chazelle očitno ljubi filme, ki so občinstvo naučili sanjati. Vendar se tudi zaveda, da so ti filmi fantazije.
Hollywood lahko poskrbi, da dva človeka plešeta pod zvezdami. Lahko stori, da je mesto videti kot iz sanj. Lahko popolno nastavi osvetljavo in ob poljubu predvaja pravo pesem. Ne more pa zagotoviti, da bosta človeka na zaslonu ostala skupaj tudi po odjavni špici.
Sebastian se vrne h klavirju. Mia odide z možem. Klub ostane. Glasba igra naprej in življenje teče dalje. Film bi se lahko končal s sporočilom, da jima je bilo usojeno biti skupaj. Namesto tega nam pove nekaj veliko težjega in lepšega. Bilo jima je usojeno, da drug drugemu nekaj pomenita.
Zadnji prizori filma Dežela La La ne govorijo o dveh ljudeh, ki nista doživela srečnega konca. Govorijo o dveh ljudeh, ki sta doživela različna srečna konca. Včasih oseba, ki jo ljubiš, ni tista, s katero preživiš preostanek življenja. Včasih se razmerje ne konča zato, ker je bilo napaka, temveč zato, ker je izpolnilo tisti del življenja, ki mu je bil namenjen. Včasih se sanje uresničijo, le ne v obliki, kot smo si jo zamislili. In včasih, leta po tem, ko se je vse spremenilo, lahko pogledaš nekoga, ki ti je nekoč pomenil vse, in se nasmehneš, ker si – kljub vsemu, kar je bilo izgubljeno – hvaležen, da sta se vajini poti za nekaj časa prekrižali.
Zato zadnji pogled med Mio in Sebastianom boli. Ne, ker ljubezen ni bila resnična, ampak, ker je bila.
Urednik portala Student.si