Ko so se pojavile prve animirane risanke, je bilo jasno: risana umetnost ni zgolj zabava za otroke, temveč edinstvena oblika izraza, ki lahko prikaže domišljijo, občutke in človečnost na načine, ki jih igrani film pogosto ne doseže. Toda danes se animacija, kot jo poznamo, nahaja na razpotju.
Umetna inteligenca postaja vse zmogljivejša in vstopa v svet animacije z veliko hitrostjo. Z njo prihaja obljuba o cenejši, hitrejši in bolj avtomatizirani produkciji – a hkrati tudi bojazen, da bo ta tehnološki pohod iz risank izčrpal tisto, kar jih dela žive.
Umetna inteligenca kot animatorski pomočnik
Umetna inteligenca je že sposobna ustvarjati osupljive slike, animirati gibe, generirati dialoge in celo pisati scenarije. Orodja kot so Runway, Pika Labs in OpenAI-jeva Sora omogočajo produkcijo videov, ki so še pred nekaj leti zahtevali cele ekipe animatorjev in mesece dela. Zdaj pa lahko posameznik z nekaj kliki ustvari risanko, ki vsaj na prvi pogled izgleda dokaj prepričljivo.
Produkcija ni več odvisna od studiev – zadostuje računalnik in dobra promptna besedna domišljija. To se sliši kot demokracija ustvarjanja, a mnogi se sprašujejo, ali to pomeni tudi padec standardov.
Miyazaki in »žalitev samega življenja«
Hayao Miyazaki, legendarni mojster animacije in soustanovitelj Studia Ghibli, ima o tej tehnološki revoluciji zelo jasno mnenje. Ko so mu japonski inženirji leta 2016 predstavili UI-generirano animacijo, je bil popolnoma ogorčen. Dejal je, da je to »žalitev samega življenja« in da takšne tehnologije nima nikakršne želje uporabiti.
Vsaka sličica v njegovih filmih je polna opazovanja narave, tišine, nežnih emocij in detajlov, ki jih UI preprosto ne more razumeti, ker nima lastne zavesti. Po njegovem mnenju umetnost ni le prikaz gibanja, temveč rezultat človeškega truda, bolečine in ljubezni – elementov, ki jih noben algoritem ne more nadomestiti. Vsaj za zdaj!
Navdušenje industrije in glasovi dvoma
Na drugi strani spektra so tehnološki optimisti. Jeffrey Katzenberg, soustanovitelj DreamWorksa, meni, da UI prinaša novo renesanso kreativnosti. Trdi, da umetna inteligenca ustvarjalcev ne nadomešča, temveč jih osvobaja tehničnih ovir. Tudi Netflix in druge platforme že eksperimentirajo z avtomatizirano animacijo, saj UI omogoča cenejšo produkcijo in večjo dostopnost.
Vendar se v umetniških krogih pojavljajo opozorila. Pisatelj Ewan Morrison, scenaristka Emily Ballou in režiserka Justine Bateman opozarjajo, da gre za razkroj ustvarjalnega procesa. Ne zato, ker bi bila UI sama po sebi nevarna, ampak ker povprečna publika pogosto ne razlikuje med umetnostjo in izdelkom. In v tej poplavi povprečnih vsebin lahko pravi glas umetnosti preprosto utone.
Kaj pa občinstvo – jim je sploh mar?
Tu se odpira najbolj neprijetno vprašanje. Kaj sploh želi občinstvo? Gledalci danes množično spremljajo kratke UI-generirane risanke na YouTubu in TikToku. Mnoge med njimi so generične, vizualno bleščeče, a v globini popolnoma prazne. Pa vendar dosegajo milijone ogledov.
Lahko bi rekli, da ljudi ne zanima več, kdo in kako je nekaj ustvaril – pomembno je, da je hitro, zabavno in vizualno privlačno. To ni zgolj estetski problem, temveč kulturni simptom. V času nenehne digitalne stimulacije mnogi izgubijo občutek za kakovost in avtentičnost. Risanke postajajo industrijski produkt, ne pa umetniški izraz.
Bo umetnost preživela ali se bo predala?
Umetna inteligenca je tu in je ne bo mogoče ustaviti. A sama po sebi ni ne sovražnik ne rešitelj. Lahko postane izjemno koristno orodje, ki olajša produkcijo, omogoči sodelovanje in odpre vrata novim glasovom. A le, če jo uporabljamo zavestno in odgovorno.
Če pa postane izgovor za lenobo, nadomestilo za ustvarjalni proces ali način za množično poceni proizvodnjo vsebin, potem lahko izgubimo več, kot si mislimo. Morda bomo čez nekaj let gledali risanke, ki izgledajo osupljivo – a nas ne bodo ganile. Ne zato, ker ne bi znale prikazati čustev, temveč zato, ker jih nikoli niso čutile.
In morda se v tem skriva ključ: umetnost ni v tem, da nekaj samo izgleda kot umetnost. Umetnost je v tem, da nekaj občutimo. Če izgubimo to razliko, potem umetna inteligenca ne bo tista, ki bo uničila risanke. To bomo storili mi sami – s svojo ravnodušnostjo.
Novinar
