Eden izmed slavnih pregovorov pravi, da si včasih na plečih pričakovanj ustvarjamo lastna razočaranja. Spet drugi pa pravi, da pričakovanj ni, le hvaležnost. Da se bosta po klavrnem nadaljevanju k franšizi vrnila Danny Boyle in Alex Garland, je bila novica, ki že sama po sebi ustvarja pričakovanja. In ta so nevarna reč.
Spomnimo na uspešnost filma 28 dni pozneje, ki je postal kulten in senzacionalen zaradi svoje obče relevantnosti. Potem pa se spomnimo na nadaljevanje 28 tednov pozneje, ki je predstavilo eno najbolj ikoničnih uvodnih sekvenc, nato pa strmoglavilo v holivudsko povprečnost tistega časa. Prav zaradi neuspeha nadaljevanja je vsako leto udarila novica, da se prej omenjeni dvojec vrača k filmu, ki je postal sinonim za epidemično dogajanje v začetku stoletja. Kdo drug, če ne onadva, lahko prinese enega boljših filmov leta?
28 let pozneje se spomni predhodnikov
Spomin na izvirnik in nadaljevanje je izrazit že v uvodnem tekstu, ki na prvi pogled izreže ‘tedne’ iz tako imenovane mitologije teh filmov. Kontinentalna Evropa se je ubranila virusa, ki je sicer v zaključku drugega filma dosegel središče Pariza – prizor okuženih, ki tečejo proti Eifflovemu stolpu. Da lahko uvodna sekvenca naznani tempo, je jasno že veke vekomaj. Da starševske figure mlajše postavljajo pred zabavo, da bi jih odvrnili od resničnega dogajanja, je dejstvo.
Jimmy je med otroki, ki gledajo Telebajske, medtem ko jih skušajo starejši zavarovati pred prihodom okuženih. Ko mu uspe med pokolom pobegniti v bližnjo cerkev, kjer najde svojega očeta, vikarja, pri molitvi. V roke mu poda križ, nato pa se prepusti navalu množice okuženih, ki jih okliče za svoje otroke in prinašalce odrešitve.
28 let pozneje. Britansko otočje je pod strogo karanteno, morebitni preživeli pa prepuščeni samim sebi. Virus je mutiral, okuženi so drugačni. Na Svetem otoku oz. Lindisfarnu, sicer Angliji zgodovinsko izredno pomembni lokaciji, se dvanajstletni Spike (Alfie Williams) z očetom Jamiem (Aaron Taylor-Johnson) pripravlja na zajtrk pred pomembnim dnem. To bo prvi trenutek, ko bo zapustil otok, ki se z celinsko Anglijo poveže zgolj ob oseki, in dokazal, da je pripravljen na odraslost. Pred odhodom objame svojo bolno mamo (Jodie Comer) in ob zvokih Kiplingove pesmi Boots se odpravita na celino.
Simbolizem od Telebajskov do Shakespeara
Že v uvodnih prizorih Boyle in Garland nakažeta, kaj želita povedati s prizori. Za razliko od prvega filma je tu simbolika precej na nos, dokaj očitna, saj si za sporočanje pomena post-apokaliptične Anglije, ki se je vrnila v staroveške načine, izposodita prizore iz Olivierovega Henrika V. Film, ki je ob koncu druge svetovne vojne, sicer temelji na Shakespearovi igri in prikazuje Bitko pri Azincourtu, posvečen pa je britanskim enotam, ki skušajo povrniti sloves zgodovinsko močne Britanije. Soočanje s padcem imperija, simbolika Brexita, devica Marija, sveti duh in latinščina kot mrtvi jezik. Kaj ima z vsem opraviti Robin Hood in kako pomembno je poznati medijsko osebnost Jimmy Saville, da bi razumeli film? Če bi imeli možnost, bi bili v apokalipsi raje Telebajsek ali Power Ranger?
Garland je zvest svoji materi Angliji, prav tako Boyle. Ikonografijo preteklosti države pokažeta s keltskimi križi, portreti kraljice Elizabete II., lokostrelstvom, Hadrijanovim zidom in celo samo lokacijo zgodbe, ki je v zgodovini še tako pomembna. Vikinška okupacija, religijske figure Lindisfarna in regije ter končna vrnitev dežele ljudstvu.
Zasanjanost okužene dežele
Boyle in direktor fotografije Anthony Dod Mantle, ki sta sodelovala pri 28 dni pozneje, sta moč digitalnih kamer prenesla v iPhone 15 Pro in najmanj tu poskrbela za nekaj, o čemer se bo govorila v naslednjih dneh.
Prizori vseskozi delujejo na robu sanj, megleno in vrskavajoče. Bolj spominjajo na akcijski prizor iz drugega dela kot umirjenost prvega, pri obeh pa se zdi, da se igrata z zmogljivostjo kamer in lastne domišljije. Z vzpostavljanjem sveta in dejstvom, da gre za prvega od treh filmov v novi trilogiji, je več kot jasno, da svet še ni razčlenjen in razložen do mere, kot ga poznajo ustvarjalci. Vsaj ne v tem delu.
Boyle zna ustvariti atmosfero in lahko tudi največjo pomanjkljivost Garlandovih scenarijev prekrije s svojimi odločitvami in igro tistih pred kamero. Pri tem sta mu v pomoč glasba in zvok, kjer se zvočni efekti vseskozi adrenalinsko prerivajo v ospredje pri liku matere, ki ima hude glavobole. Se tu nakazuje, da se v ospredje preriva ‘jeza’ z virusom ali kaj globljega? Ne glede na to, Boyle ponovno prinese človeškost v film o okuženih.
Zgodba o odraščanju, iskanju prostora pod Soncem
Ko Spike ubije svojega prvega okuženega, bi moral biti to njegov vstop v odraslost in končen sprejem s strani očeta. Vsaj delno je nakazano tudi njegovo sočutje do okuženih, ki niso le to, temveč del narave. Živijo svoje življenje in ustvarjajo svoje trope in hierarhijo – tu so predstavljene Alfe kot močnejši in surovitejši posamezniki. Na nek zabaven način se tu film naveže na Snyderjeve ideje v Zori živih mrtvecev in Vojski živih mrtvecev ter razvoj virusa, ki jo je komično prikazal Zombieland 2.
Ko se po počasnejših okuženih znajdeta pred Hitro ugotovita, da alfi in njegovemu tropu ne bosta ušla, zato se skrijeta na podstrešje zapuščene hiše. V daljavi vidita ogenj, za katerega oče zamahne z roko in pove, da ga vidi prvič. Ob prihajajoči oseki se dvojec hitro odpravi proti domu, ko prvič zaslišimo jasno glasbeno podlago škotske hip hop skupine Young Fathers. Dvojcu je za petama alfa in vse se zdi izgubljeno, ko jima pomagajo sovaščani in ju rešijo gotove smrti.
Spike, razočaran nad strahom in živčnostjo, se odpravi z zabave, ki je namenjena njemu in njegovemu pogumu – oče se laže in ga v zgodbi prikaže kot junaka, ki je zadel vse. V odrazu odraščanja ugotovi, da oče ni popoln in dela napake. V eni izmed ulic vidi svojega očeta z drugo žensko, zato odide domov v objem svoje bolne mame. Pred tem mu eden od sovaščanov izda, da je ogenj na severovzhodu prižgal dr. Kelson. Ko se naslednje jutro sooči z očetom, mu ta pojasni, da je dr. Kelson zmešan in nevaren. Mladi Spike se z mamo na skrivaj odpravi iz naselbine in film tu ubere svojo pot, kasneje nakaže svoje najboljše in najslabše trenutke.
28 let pozneje je zgodba, ki preskakuje žanre, tempo in stile. Na nek način bi jo lahko gledali kot dva ali celo tri filme, zbite v enega. Poigravanja z idejami in sporočilnostjo je veliko, a četudi se to izkaže za uspešno, bi vse odmevalo dlje, če bi bilo fokusirano na eno izmed rdečih nitih. Če je prva ura filma nakazovala na zgodbo o odraščanju, ponovni simboliki očetovskih figur in igranja z naravo, ki ima svoja pravila, se druga ura odpravi v svojo smer. To ne pomeni, da je ta slaba, saj za njo stojijo izkušeni mački, a lahko bi bila boljša.
Če se za trenutek vrnemo k pričakovanjem, so napovedniki z marketinško kampanjo nakazovali nekaj drugačnega. In ponovno, to ne pomeni nič slabega. Sicer je lepo videti, da je ustvarjalcem podana tolikšna mera zaupanja, a bolj kot kdajkoli je jasno, da končna ocena tega filma temelji na nadaljevanju in zaključku trilogije. Film se ne zdi celoten.
Zasuk zgodbe, v ospredju je odnos sina in umirajoče matere
A vrnitev k zgodbi. »Se oče s tabo nikoli ne zafrkava,« svojega sina vpraša Isla, ki jo v filmu zares izvrstno upodobi Jodie Comer in bežno spominja na svojo vlogo v post-apokaliptičnemu The End We Start From.
Kljub temu film pripada mlademu Alfieju, ki mu je bila zaupana pomembna vloga in opravi jo z odliko te mere, da bi mu zavidali tudi veterani igre. Njegov Spike je v prvi polovici živel v senci očeta, ukalupljen v tisto, kar je on želel zanj in to počel slabše od njega. Ni bil dovolj. V mamini bližini pa je tisto, kar mora biti. Sin. Prevzame tudi vlogo varuha bolne mame in prav tu je film v svojih najmočnejših trenutkih tudi najbolj zapomnljiv. Milijoni so v preteklosti, še posebej med pandemijo, skrbeli za svojo mamo. In ko to počne otrok, so prizori močnejši. Ob izrečenem stavku postane za trenutek spet otrok, ki se norčuje z mamo in dela grimase. Ko zaspi, mama postane tisto, kar je bila pred boleznijo, branik za svojega sina.
Temu sledijo prizori, ki niso povsem zadeli bistva. Eden od vojakov, ki je patruljiral ob obali, ostane edini svoje enote in naleti na Spika in Islo, ki se kljub njeni bolezni uspešno spopadata z nevarnostjo. Sta želela z likom Erika, modernega mladeniča z internetom, Garland in Boyle gledalcem sporočiti, kako napačne so naše prioritete? Najverjetneje. Ali je delovalo? Ne povsem, čeprav dialog ponudi nekaj humorja. A ključni so prizori nadaljevanja, ko trojica v zapuščenem vlaku naleti na rojevajočo okuženo. Kar je skušal Snyder že dvakrat (neuspešno) izpeljati, poskusijo še tretjič in predstavijo simbolično idejo, da bo življenje našlo pot. Dokler podrobnosti in pomena tega prizora ne bodo razjasnila nadaljevanje, bo to veljalo za šibki člen, ki kaže večje razpoke v sicer zanimivi mitologiji okuženih in sveta, v katerega je postavljen film. Kaj, kako in zakaj.
Najboljši segment filma je odnos mame in sina
Ko pa dvojec najde dr. Kelsona, film potrdi zasuk celotne narative. Ralph Fiennes se v vlogi počuti odlično in lahko bi rekli, da za kratek čas postane kradljivec prizorov, a ti v nadaljevanju pripadajo materi in sinu. Garland tu udarja v srce, direktno in simbolično. Memento mori, Memento amoris.
Če bi lahko zamenjali akcijski zaključek filma za tako čustven prikaz razmerja med otrokom in staršem, vam zagotavljam, da bi to storili vsakokrat, ko se za to ponudi priložnost.
Z vzpenjajočo se skladbo Remember tria Young Fathers, močnim dialogom in prej vzpostavljeno vezjo med Spikom in Islo je to eden najbolj emocionalnih prizorov v zgodovini filma, ki vsak trenutek odpira vrata huronskemu smehu občinstva. Kako jim je uspelo, ne vem, a včasih je med genialnostjo in norostjo le tanka črta. Boyle jo nariše tanjšo kot kadarkoli do zdaj, a je nikoli ne prestopi.
Spomnimo se, da bomo umrli, da se opomnimo ljubiti in tako bomo živeli večno.
Po napovednikih in marketinški kampanji smo na ramenih pričakovanj pričakovali akcijski prikaz okužene Anglije skoraj tri desetletja kasneje, ki bi združil najbolj vroče trenutke obeh predhodnikov. Namesto tega smo dobili čutno zgodbo o odraščanju, odnosu s pričakovanji očeta, ki ni znal bolje, in ljubeznijo matere, ki jo izgubljamo.
Zadnji prizor je še zadnji ovinek v filmu
Boyle in Garland bosta dokončala trilogijo, ki sta si jo zastavila, tam pa bodo gledalci prejeli odgovore na vsa vprašanja, ki so se pojavila med ogledom. In teh je veliko. A pazita naj, saj so zaključni prizori filma (ti sledijo prej opisanemu zaključku) tako nenavadni, da bo to nadvse težka naloga. Film tu vrne lik Jimmyja (zdaj Jack O’Connell), otroka iz uvodnega prizora, tokrat v oblekah, ki spominjajo na Jimmyja Savilla – medijska osebnost in spolni predator. Križ na ogrlici je obrnjen na glavo, barve spominjajo na Telebajske in Power Rangerje, premiki so podobni tistim ninja bojevnikov, okuženi padajo kot pokušeni.
Po zelo močnih prizorih zgodba tik pred koncem spet zavije drugam, podobno kot film Obala pred leti, ki jo je Boyle posnel po Garlandovi knjigi. Kaj ti prizori pomenijo? Do nadaljevanja ne bo jasno v celoti. A za trenutek si zamislimo, če bi Spike v tistem trenutku zagledal Jima, lik Cilliana Murphyja, iz prvega filma, ki se naj bi vrnil v nadaljevanju.
28 let pozneje: Pričakujmo nepričakovano
Ali je 28 let pozneje dosegel pričakovanja? Ne. Ker je predstavil zgodbo, ki si jo lahko zamislita in izpeljeta le Alex Garland in Danny Boyle ter nas s tem vrneta v trenutek, ko smo si prvič ogledali 28 dni pozneje. Gre za enega tistih filmov, kjer lahko z gotovostjo trdimo, da še ni bil posnet. Ali bo to všeč vsem? Nikakor ne. Ali je vreden ogleda? Vsekakor.
Urednik portala Student.si
