V zadnjih je v svetu filma še kako priljubljena debata o (ne)sposobnosti Zacka Snyderja, da ustvari koherenten in visoko kakovosten film. Kaj, če bi se za nekaj minut vrnili v čas, ko njegovo ime ni imelo prav nobene povezave izven sveta videospotov? V leto 2004, ko je luč sveta ugledala njegova predelava legendarne zombijade Georga Romera, za katero se je trdilo, da je nedotakljiva? V trenutek, ko je v peklu zmanjkalo prostora in so mrtvi hodili po Zemlji.
Zora živih mrtvecev kot prispodoba družbe
Izvirnik mojstra Georga Romera iz leta 1978 je bil simboličen prikaz zombijev, najbolj avtomatiziranih konzumentov na svetu. Eden najboljših vseh časov, iz več vidikov. O njem Marcel Štefančič, jr. v svoji fantastični zbirki esejev Zombi: Od Romera do Romera zapiše: »Vojna med zombiji in ljudmi je vojna med dvema vrstama konzumentov – med tistimi, ki jih je potrošniška družba že povsem izprala možgane, in onimi, ki se še upirajo in ki jih od popolne konzumentske avtomatizacije loči le ugriz«. Seveda moramo pri tem skočiti v zasnovo same zgodbe, a se istočasno zavedati, da smo že prešli tisto zombi-prevlado pop-kulturnega sveta, ki sta jo v tem tisočletju začela prav Snyderjeva Zora in v večji meri britanska kultna mojstrovina 28 dni pozneje, ki je plod kombinacije Alex Garland-Danny Boyle.
Zgodba je znana. V zombijastični apokalipsi skupina preživelih zatočišče najde v velikem nakupovalnem centru. Če je bil izvirnik simboličen prikaz kapitalizma in potrošniške gonje, posnet v času nezadovoljstva, socialne, ekonomske in politične negotovosti, recesije, ogrožene družbene blaginje in še česa – kot taka izvrstna kritika enotne družbe, ki brezdušno troši in avtomazirano konzumira, Snyderjeva predelava to ni. Če so bili Romerovi zombiji počasi, trapasti, skorajda omamljeni in zaslepeni zaradi sle po konzumaciji, so Snyderjevi hitri, adrenalinski in brutalni. Lahko bi rekli, da so prikaz nove era konzumentov, ki se zgrinja nad črnopetkovske akcije, znižane pajkice in tepta vse pred sabo z jasno željo, trošenjem. Nekoč simbolni prikaz kapitalizma in njegovih posledic na družbo, zdaj le še filmska zabava. In slednji ni treba biti simbolna, saj ima za to zaledje največjega mojstra žanra. Lahko je le trik, s katerim pridobi nove, mlajše oboževalce, ki bodo sčasoma dojeli simbolični prikaz zombijev v naši družbi. Metafora ohranitve humanosti posameznika v svetu, ki se neprestano in grozljivo spreminja.
Zabava, odrešenje in ponovni začetek
In kot Štefančič, jr. zapiše, da je Zora živih mrtvecev Romerov film o generaciji, ki je dobila dostop do ekscesa. Tako je Snyderjev film o generaciji, ki je zaradi dostopa že otopela in v tem ne išče globljega pomena, temveč zgolj surovo zabavo. In prav to je Zora živih mrtvecev.
Z željo po predelavi filma so producenti na čelu z ljubiteljem izvirnika Ericom Newmanom sprejeli scenarij Jamesa Gunna, ki je bil pred tem najbolj poznan po scenariju za igrani film Scooby-Doo. Kljub neodobravanju množice je bil scenarist predelave Gunn, ljubitelj in oboževalec Romera. Glavni cilj financerjev ali pa ustvarjalcev je bil film, ki ga je navdihnil izvirnik, a bi lahko stal kot samostojen film. O svoji zgodbi je Gunn povedal: »Gre za skupino ljudi, ki so živeli določena življenja, morda niso bili najboljši ljudje, in nenadoma jim je vse, s čimer so se definirali: njihove kariere, njihove cerkve, njihove službe, njihove družine, odvzeto. Ni jih več. Začnejo pri nič in morajo postati to, kar v resnici so. Nekateri ljudje so odrešeni in na koncu postanejo dobri ljudje, nekateri pa niso odrešeni in na koncu, veste, niso odrešeni.«
Režija: Zack Snyder
Scenarij: James Gunn (po scenariju Georga A. Romera)
Igrajo: Sarah Polley, Ving Rhames, Jake Weber, Mekhi Phifer, Ty Burrell, Michael Kelly
Snyderjeva Zora živih mrtvecev, slog nad vsebino
In tu nastopi Zack Snyder, v tistem času poznan zgolj kot režiser videospotov in reklam, ki je sprejel delo režiserja predelave klasike, saj je imel zaradi dejstva celovečernega prvenca razlog, da ga zanima vsaka sekunda prizora. Kar pa ga ni zanimalo, je simbolika in pomen zombijev do tistega trenutka. Nastal je »slog pred vsebino«, ko to še ni bila težava, saj je slog pomenil fantastičen ogled in dejstvo, da bo izkoriščena celotna vrednost vstopnice.
Odločitev hitrih zombijev je nekaj, česar Romero ni oboževal oziroma je skorajda sovražil, novo tisočletje pa je brez pomisleka skočilo v obdobje hitrih zombijev. Četudi je zaradi te odločitve nekaj izvzetega, to načeloma pomeni več intenzivnosti in napetosti v samem dogajanju. Nastane akcijski film, kar pretekle zombijade niso bile. Ko je Boyle v 28 dni pozneje Cilliana Murphyja po prebujenju iz kome postavil v zapuščen, prazen in hladen London, je bilo srhljivo in brezupno. Ko je Snyder glavno igralko Sarah Polley oziroma njen lik po imenu Ana postavil v središče prvega vala apokalipse, je ustvaril enega najbolj nepozabnih prizorov v zgodovini filma. Medicinska sestra, ki v prvotnih prizorih ne opazi vseh namigov o okužbah, se znajde na begu za življenje, ko mala deklica ugrizne njenega moža, se ta spremeni v brutalni morilski stroj.
Ana v nekaj prizorih prikaže iznajdljivost, hitrost misli in željo po preživetju, kar gledalcu daje zaupanje v tako imenovane pametne like v svetu zombi filmov. Panoramski prizor kaosa v mirnem predmestju prikaže ves akcijski potencial tega žanra. Ko zombiji preplavijo ulice in mesta, se Ana z drugimi preživelimi znajde v nakupovalnem središču, ki postane njihovo zatočišče. In ponovno, če je bil pri Romeru šoping center temelj družbenih težav, je tokrat le primerna lokacija in pogosto najboljša lokacija, ko govorimo o preživetju v distopičnih svetovih.
Zora živih mrtvecev, predelava, ki se zaveda akcije
Z uvodno špico, ki jo pospremi ‘The Man Comes Around’ Johnnyja Casha, smo vrženi v zombi distopijo, ki se uvršča pod vrh najboljših vseh časov. V naslednji uri in nekaj minut se pokaže precej mojstrsko sodelovanje Gunna in Snyderja, kjer preko humora, zabave in akcije Zora živih mrtvecev postreže z nekaj (ikoničnimi?) zelo gledljivimi prizori. Gre za ansambelsko igralsko zasedbo, v kateri je Gunn že takrat pokazal, da bo z leti napredoval v odličnega mojstra takih filmov (Varuhi galaksije). Tematski odklon od originala se je izplačal, četudi je bil še tako rizičen. Dandanes si je težko predstavljati, kakšna naloga je bila pred zelenim režiserjem, ki je sprejel delo take predelave.
Snyder je takrat postal tisti pravi Snyder, ko še ni dobil vse svoje moči in mu počasni posnetki še niso skisali možganov. Film potrdi tezo, da akcijo ustvarjajo neumne odločitve likov. In to še kako drži v zaključnem aktu filma, ko ta ugotovi, da se mora zaključiti z veliko akcijsko sekvenco. Ta ne razočara, prav tu nekje pa nam postane še bolj jasno, da film česa več kot akcije ne bo ponudil. Ko bomo iskali napake, jih bomo našli. Z izvzemom zombi dojenčka, ki se mu je Snyder tudi dvajset let kasneje posvetil, je film zombijada, kot se šika. Ni izvirnik, česar nihče ni pričakoval. In prav zaradi tega je lahko navdušil. Prišel je ob pravem času in skupaj z britanskima uspešnicama povzdignil zombi žanr na povsem nov, do tistega trenutka, še nepoznan nivo. To potrjuje dejstvo, da je bila skoraj tretjina kupcev vstopnic mlajša od 25 let. Taka reč uspe redkim.
Ko govorimo o (akcijskih) zombi filmih je Zora živih mrtvecev iz leta 2004 pri vrhu.
Urednik portala Student.si
