Godzilla Minus One je pokazal, kako je videti svet, ko človeštvo izgubi vse. Pokazal je, kako mora izgledati pravi film o kaijuju in simbolizmu, ki ga prinaša. Godzilla Minus Zero gre – vsaj skuša – še korak dlje in zastavi neprijetni vprašanji. Kaj se zgodi, ko preživeli v želji po preživetju začnejo razmišljati o uporabi iste uničujoče sile, ki jih je nekoč pahnila v pogubo? In kaj se zgodi, ko je treba nadgraditi tako dober predhodnik?
Kaj je bolj nevarno od Godzille? Človek, ki misli, da lahko nadzoruje moč jedrske bombe
Godzilla v osnovi ni le velikanski kuščar, ki uničuje mesta. Od leta 1954 – od takrat je najdlje trajajoča franšiza – nosi težo japonske kolektivne travme, povezane z jedrskim orožjem in posledicami druge svetovne vojne. V filmu Godzilla Minus One je režiser Takashi Yamazaki to simboliko postavil v ospredje po tem, ko so ‘Američani’ kaijuja jemali le kot boksarskega pajdaša drugim pošastim. Ker mu je to uspelo z več kot desetkrat manjšim proračunom, je za mnoge postal najboljši film v zgodovini franšize. In to upravičeno. A kako nadaljevati?
Godzilla Minus Zero se ukvarja s tem, kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi preprečili naslednjo katastrofo in kako je ta vplivala na nas. Zgodba se začne leta 1949, dve leti po dogodkih prvega filma. Japonska se še vedno pobira po vojni in Godzillinem uničenju Tokia. Ko se zdi, da se življenje počasi vrača v ustaljene tirnice, se pojavi nova pošast – Ghidorah. Toda največja grožnja ni zgolj v njenem prihodu. Film se namreč precej bolj kot na samo uničevanje osredotoči na ljudi, ki so ga že doživeli, in na brazgotine, ki jih takšna izkušnja pusti za seboj.
Predhodnik je v prvi plan postavil Koichija Shikishimo, nekdanjega pilota kamikaze, ki se je moral soočiti z občutkom krivde. Nadaljevanje se ukvarja z več liki, a Shikishima skupaj s preživelo Noriko in posvojeno hči Akiko ostaja v ospredju. Želijo si ustvariti dom in življenje, ki je krhko. Vojna se je končala, posledice pa niso nikoli izginile.
Vizualni spektakel z majhnim proračunom in veliko empatije
Yamazaki Godzillo ponovno uporabi mestoma, le ko je to res potrebno. Po spektakularnem in neverjetno glasnem uvodnem prizoru z Ghidoro, se film – ne tako izpiljeno kot predhodnik – osredotoči na like. Uničenje je sicer filmski spektakel, a se ta misel zaključi z zadnjim prizorom pošasti. Pokaže tisto, kar ostane za njimi. Še posebej so pretresljivi prizori, ki se vrnejo nazaj k Hirošimi in zgodovinski tragediji, ki je močno vplivala na like in zgodbo.
Še vedno je vzpostavljena neposredna povezava med jedrskim orožjem in Godzillo. Pošasti (nadzor nad bombo) ni mogoče zares nadzorovati, njeno uničevalno moč pa je mogoče razumeti kot opomin na posledice človeške sle po preseganju znanih mej pri iskanju večje moči. Prav tu pa Minus Zero opravi velik simbolni preobrat.
Profesor Kanji Murakami je v Hirošimi izgubil vse, njegova bolečina pa je še vedno tako huda, da se začne spogledovati z mislijo o maščevanju in uporabi pošasti kot orožja. V določenih aspektih pa bi lahko obe uporabljeni pošasti videli kot atomsko in vodikovo bombo, ki jih je človeštvo uporabilo. Pri tem pa se sprašuje to, kar je počel Oppenheimer. Ali bi morali imeti ljudje sploh možnost odločati o uporabi orožja, katerega posledic ne morejo omejiti? Če je človeštvo že enkrat ustvarilo moč, ki je ni znalo obvladovati, zakaj bi verjeli, da bo naslednjič ravnalo drugače?
Ne doseže predhodnika, a ga ni treba soditi po tem
Ima pa Godzilla Minus Zero tudi več pomanjkljivosti kot njen predhodnik, ki presegajo simboliko in tematike. Zgodba je obsežnejša, z več liki in več tematskimi poudarki, a ima zanimivo manj teže in moči. Čustveno središče se neprestano menja in zgodba se temu ne uspe prilagoditi dovolj dobro. Film želi povedati in pokazati več, pri tem pa izgubi zbranost in zadržanost. Vprašanje je, kako bi gledali na film, če predhodnik ne bi obstajal.
Ko pa se film vrne k svojemu jedru, je izjemno učinkovit. Yamazaki kakopak razume, da Godzilla ni najbolj strašljiva takrat, ko je največja. Ampak takrat, ko nas spomni, kaj smo sposobni narediti sami sebi. Vizualni učinki so znova impresivni, še boljši kot pred tremi leti.
Godzilla Minus Zero ne doseže popolne pripovedne uravnoteženosti predhodnika, a to je bila misija nemogoče. Za vsak ‘nadaljevanje ni bilo potrebno’, se najde ‘nadaljevanje je smiselno in pogumno’. Godzilla ostaja ena najbolj, če ne najbolj učinkovitih filmskih pošasti, ko jo film zna uporabiti. Človeštvo je ustvarilo orožje, s katerim lahko uniči samo sebe, in še vedno se ni naučilo, kako ravnati z močjo, ki jo ima v rokah.
Urednik portala Student.si