Gore Verbinski je šel po vrhunski trilogiji Pirati s Karibov v svet animacije s podcenjenim Rangom, ki mu je sledil bistveno slabši Osamljeni jezdec in znova podcenjeni Kako ozdraviti dobro počutje, Slednji je v kina prišel leta 2016, kar pomeni, da smo skoraj deset let čakali na nov film. V Sloveniji ga v kinematografih žal nismo videli, lahko pa se zanj odločimo s pretočniki. Kaj nam je Verbinski pripravil s filmom Good Luck, Have Fun, Don’t Die.
Moški opozori na superinteligenco, ki je uničila človeštvo
Sredi losangeleške restavracije se pojavi moški (Sam Rockwell), ki trdi, da je iz prihodnosti, v kateri je superinteligenca uničila človeštvo. Meni, da lahko prava kombinacija ljudi iz te restavracije prepreči njen nastanek in spremeni potek sveta. Ker je to že njegov 117. poskus, nima veliko časa oziroma potrpljenja, zato hitro nabere šest posameznikov: Susan (Juno Temple), Scott (Asim Chaudry), Janet (Zazie Beetz), Mark (Michael Pena), Marie (Georgia Goodman), in Bob (Tom Taylor) – premisli se tudi glede Ingrid (Haley Lu Richardson).
Vsak ima svojo vlogo v osrednji zgodbi, čeprav tega ne vedo. Še preden jih začne loviti policija, jim pove, da v bližini živi devetletni fant, ki gradi umetno inteligenco, odgovorno za konec človeštva. Začne se beg za preživetje skupine in sveta, kot ga poznamo.
Scenarij je spisal Matthew Robinson, ki na vsake toliko poskrbi za presenečenje – Izum laži (The Invention of Lying) ter Ljubezen in pošasti (Love and Monsters). Tokrat predstavi visokoleteči koncept skakanja v času, ki smo ga v taki ali drugačni obliki že videli, a ker je bil projektu pripet Verbinski, se je pričakovalo, da bi iz tega izvlekel več, kot bi lahko mnogi. In delno to tudi obvelja, kot je pred leti uspelo 12 opicam. In ne na način, kot je to uspelo Neskončnemu dnevu (Groundhog Day), čeprav si film nekaj idej sposodi.
Našli ga boste med spregledanimi filmi leta
Good Luck, Have Fun, Don’t Die je tako kaotičen in bizaren, kot je njegov naslov. Zaradi uporabe superinteligence kot glavnega antagonista je še kako aktualen, prepogosto satiričen do te mere, da pozabi na svojo zgodbo in like. Povrh tega pa je vizualni spektakel v okvirju nizkega proračuna, prinaša glavno vlogo Sama Rockwella in spomin na najboljše trenutke serije Črno ogledalo. Če se radi pritožujete nad ljudmi, ki neprestano buljijo v telefon, potem je to film za vas.
Na trenutke je čudaški, temačen in huronsko smešen, čeprav bo gledalce spomnil na nekaj, kar so v preteklosti že videli. Zna se zgoditi, da bo postal kulten, saj je že zdaj med najbolj podcenjenimi leta. Med poznavalci pa bo znova vzbudil žalost, ker Verbinski ni uspel posneti svojega Bioshock filma.
Urednik portala Student.si