Družba ima precej jasno predstavo o tem, kdo si zasluži njeno razumevanje in kdo njeno obsojanje. Odvisnost, alkoholizem in duševne stiske so še vedno teme, o katerih se pogosto pogovarjamo z določene razdalje. Ljudi, ki se z njimi spopadajo, hitro opredelimo skozi njihove težave, jih pospravimo v priročne predalčke in se s tem odrešimo neprijetnega vprašanja, ki se skriva za njimi. Kaj se je pravzaprav zgodilo, da so pristali tukaj? Morda je prav ena pomembnejših nalog umetnosti, da takšne predalčke odpira in podira. Ne nujno z velikimi odgovori, temveč s preprostim dejanjem približevanja svetu, ki ga sicer raje opazujemo od daleč.
Film ima pri tem posebno moč. Za uro in tri četrt nas posadi ob ljudi, ki jih v vsakdanjem življenju morda ne bi niti zares pogledali, kaj šele poskušali razumeti. Njihove zgodbe postanejo naše zgodbe, njihove težave pa niso več zgolj abstraktna družbena kategorija.
Hotel alkohol: Jan Cvitkovič se vrača tja, kjer blesti, v razumevanje obronkov družbe
Prav na tej točki se začne Hotel Alkohol, novi celovečerec Jana Cvitkoviča, ki se sveta odvisnosti, duševnih stisk in družbene odrinjenosti loteva brez olepševanja, a tudi brez obsojanja.
Cvitkovič ne skriva, da želi s filmom razbijati tabuje in gledalcem približati ljudi, ki jih družba pogosto potiska na rob. To je storil že z izjemnim dokumentarcem Gram srca, širši filmski svet pa je to videl v danskem filmu Nažgani (Another Round, 2020) – bi si upali povezati celo z Letom nad kukavičjim gnezdom? Pri vsem se zanaša na humor, saj verjame, da je prav inteligentna komična perspektiva lahko eden najučinkovitejših načinov za razbijanje predsodkov. In morda je v tem tudi bistvo filma. Da nas ne poskuša prepričati, da so ljudje na robu družbe nekaj drugega kot mi, temveč da nas spomni, kako malo je včasih potrebno, da se znajdemo na drugi strani.
V Hotelu alkohol spoznamo alkoholika Bakota (Gregor Bakovič), ki se odloči za zdravljenje v idrijski psihiatrični bolnišnici. Spozna narkomanko Medeo (Medea Novak) in dobrodušnega psihiatričnega pacienta Draga (Drago Milinović), ljubitelja šaha. Dominanten in oster primarij (Ivo Barišič) v bolnišnici priredi »olimpijado«, katere glavna nagrada je izlet na morje. Naši junaki sestavijo ekipo z imenom Hotel Alkohol in upajo na najboljše.
Vrhunski Gregor Bakovič in simbolika razbitega stekla
Cvitkovič se v veliki večini ponovno obkroži z ekipo, ki ji je v preteklosti že zaupal – od igralskega do tehničnega sektorja. Gledalca v ozadju neprestano testira, kolikokrat bo moral slišati slavni napev Modrijanov, da tudi sam zblazni. V ospredje pa postavi vrhunsko igro Gregorja Bakoviča, ki z vlečenjem besed, izogibanjem pogledov, izpadi jeze, navali energije in veselja predstavlja esenco slovenskega alkoholika. Obenj postavi enako prepričljivo Medeo Novak, ki bi jo lahko postavil tudi v Gram srca in bi verjeli njeni odvisnosti, ter Draga Milinovića, ki doda nekaj nedolžne norosti.
Če je bil to režiserjev načrt, ne vemo, a simbolično trojico uokviri tudi s strogim očetom, primarijem, in empatično materjo, zdravnico. Skozi film jih postavlja v situacije, kjer pokaže, da so morda bolj pijani, odvisni in nori tisti, ki se brez težav sprehajajo po drugi strani bolnišničnih vrat. Izstopalo bo nekaj prizorov, ki so jim namenili posebno pozornost in se zlahka uvrstijo med najboljše, kar ima ponuditi slovenska filmografija.
Cvitkovič se poigrava tudi z vizualno simboliko. V prizorih, ko se vse okoli Bakota ustavi, sam pa ostane v gibanju, se zdi, kot da je ujet v času in svetu, ki se zanj ne premakneta. Kot da je njegova odvisnost postala prostor, iz katerega ne zna ali ne zmore izstopiti. Podobno pomenljiv je zaključni prizor, ki je vsaj vizualno referenca uvodnega. V tem se Bako, obdan z razbitim steklom, smeji. Podoba je hkrati komična in pretresljiva, saj njegov smeh ne deluje kot izraz sreče, temveč kot nekakšen absurdni odziv na svet, ki se mu je že zdavnaj razsul pred očmi.
Izkušena ekipa režiserju omogoči, da iz bistva svojega scenarija izlušči človeško empatijo, ki je krasila prizore Grama Srca in deloma Odgrobadogroba. Ko kamera samo sloni na Bakotu, je dovolj, da bo v njem marsikdo prepoznal koga od bližnjih ali znancev. Še bolj, ko mu nasproti postavi njegovega filmskega sina Robija. V nekaj kratkih prizorih ga izvrstno odigra Timon Šturbej in če ne prej, bodo prav v njem gledalci našli vsaj delček poznanega. Ni pa vse sivo in otožno, saj zna Cvitkovič rokovati s težkimi situacijami tudi na humoren način. Hotel alkohol ima dovolj humorja, situacijske komedije in ironije, da gledalca drži nad gladino.
Težava nastopi v zadnji tretjini, ko film nekoliko nenadoma zamenja okolje, ritem in pripovedni pristop ter se prelevi v cestni film. Sprememba sicer lahko deluje kot odraz trenutka, ko se posameznik znajde v kotu in ne vidi več izhoda, vendar se potovanje zavleče, zgodba pa za nekaj časa izgubi svojo prvotno osredotočenost. Po vsem, kar smo videli prej, tega niti ni potreboval. Mu pa je treba znova priznati, da ni iskal srečnega konca. S tem pa ne ponudi ničesar podobnega odgovorom, česar pa se od filma ni zahtevalo.
Hotel alkohol bo postavil ogledalo slovenski družbi
Hotel Alkohol kljub nekaj pripovednim spodrsljajem ostaja film, ki ga odlikuje predvsem razumevanje človeka. Ne poskuša olepševati odvisnosti, iz nje delati romantične tragedije ali gledalcu ponujati preprostih odgovorov. Namesto tega mu ponudi nekaj precej pomembnejšega. Priložnost, da se za trenutek usede na drugo stran družbenih predsodkov in spozna ljudi, ki jih prepogosto presojamo zgolj po njihovih najtežjih trenutkih. Morda film ne bo spremenil pogleda družbe na odvisnost, a če bo vsaj enega gledalca pripravil do tega, da bo naslednjič namesto obsojanja izbral kanček razumevanja, je Jan Cvitkovič z njim dosegel precej več kot zgolj še en dober slovenski film.
Urednik portala Student.si