Ocena filma – Igre lakote: Sončni vzhod na žetveni dan

Igre lakote, Sončni vzhod na žetveni dan
Igre lakote; Sončni vzhod na žetveni dan Foto: on hungergames

Igre lakote veljajo za najbolj krut izdelek v svetu YA literature in filmov. Nekaj dodatno krutega pa je v tem, da poznamo zaključek filma, še preden smo ga videli. Haymitcha Abernathyja je skoraj ikonično upodobil Woody Harrelson. Sarkastičen in vedno pijan mentor, ki pomaga Katniss Everdeen in Peeti Mallarku preživeti Igre lakote. Vedeli smo izseke njegove zgodbe, da je čemeren alkoholik, ki ne kaže niti trohice odgovornosti do dogajanja okoli sebe. A v svetu, ki ga je postavila avtorica Suzane Collins, na platno pa sta ga prenesela Gary Ross in nato v večji meri Francis Lawrence, bi mu skoraj oprostili, da pije.

Igre lakote: Sončni vzhod na žetveni dan pa da končni odgovor, kjer bi lahko rekli, da v osrednji trilogiji pije še premalo.

Igre lakote: Tokrat izvemo, zakaj je Haymitch Abernathy alkoholik

Šesti film franšize, ki velja za najbolj odraslo in najbolj kvalitetno v žanru YA, nas vrne 24 let pred Katnissinim vstopom v areno. V središču dogajanja so 50. Igre lakote, znane kot druga kvartalna pokora. Namesto običajnih 24 tributov, mora vsako od dvanajstih okrožij poslati štiri, torej skupno 48. 48 otrok s skoraj nično možnostjo preživetja v zdaj že dobro poznanem konceptu. Spremljamo mladega Haymitcha, ki ga izvrstno upodobi Joseph Zada (Bili smo lažnivci, Vzhodno od raja), pa čeprav je pred njim nehvaležna vloga. Odigrati mora priljubljen lik, čigar zgodbo že dobro poznamo. Da pa se pri tem uvrsti na vrh adutov filma, je vredno vseh pohval.

Arena v Igrah lakote
Foto: on hungergames

Še ena predzgodba, ki v filmskem svetu sledi Baladi o pticah pevkah in kačah iz leta 2023, ima pred sabo tudi druge ovire. Žetev, Igre lakote, Kapitol, predsednika Snowa in že videne mehanizme zatiranja. Kaj nam sploh še lahko ponudi? No, v knjižni obliki se je izkazalo, da veliko, v filmski pa nekaj tega zagona izgubi, a še vedno predstavi enega boljših filmov franšiz. Tako dobrega, da se ponovno lahko pogledamo v ogledalo in vprašamo: »Ali je prav, da so mi všeč ti filmi?« Glede na to, da je Suzane Collins ena redkih avtoric, za katero se zdi, da posluša želje bralcev, je odgovoriti še težje. Bo zgodba Finnicka Odaira naslednja?

Haymitch je v filmski obliki boljši lik kot Katniss. Ni nejevoljen. Ima občutek za pravičnost, je sočuten in prepričan, da se je vredno boriti za nekaj dobrega. In kako priti od tega do pijanega čemerneža? Vzameš mu vse, kar ima in njegove lastnosti obrneš v njegove največje slabosti. Žalostno in tragično.

Kaj bo zmagalo v areni? Igralska zasedba in najvišji proračun ali že poznana zgodba

Tudi preostala igralska zasedba je odlična. Mckenna Grace v vlogi Maysilee Donner prinese precej intenzivnosti, Jesse Plemons pa je posebej prepričljiv kot Plutarch Heavensbee. Ralph Fiennes prevzame vlogo predsednika Snowa in po nepozabni upodobitvi Donalda Sutherlanda liku vdahne novo, tiho grozljivost, ki smo je vajeni iz njegovega Mrlakensteina. Elle Fanning in Kieran Culkin medtem kot mlajši različici Effie Trinket in Caesarja Flickermana poskrbita za drugačno energijo, kot smo je vajeni v trilogiji.

Kljub temu pa se film že v prvi polovici sooča s težavo, kako toliko likom zagotoviti jasno predstavitev in predvsem tako, ki je vredna časa. Zaslužili bi si več časa in več prostora. Dejstvo, da naj bi režiserjev rez trajal več kot štiri ure – film traja 2 uri 38 minut – je dovolj zgovorno o obsežnosti knjige. Pa je pri tem vseeno potrebno dodati, da zgodba poteka bolj brezhibno od prej omenjene Balade z mladim Snowom in njegovo Lucy Gray. Ampak baza oboževalcev franšize Igre lakote je velika in močna, ni čudnega ne bi bilo, če bi podaljšana različica dejansko ugledala luč sveta.

Tributi dvanajstega okrožja
Foto: on hungergames

Vizualno je Sončni vzhod na žetveni dan najbolj impresiven film franšize. Režiser Francis Lawrence dobro razume vizualni jezik Panema, od revščine Jate do kiča Kapitola in arene v ‘Haymitchevih igrah’. Gre za čudovito, skoraj pravljično pokrajino, polno bujnega rastlinja, pisanih cvetlic in na videz neškodljivih bitij. Je neprijeten kontrast med lepoto narave in nasilja, ki ga ustvarja omejena arena.

Seveda pa je tu še nasilje s tistim večnim vprašanjem, ki si ga postavljajo ljubitelji franšize. Za franšizo, v kateri se otroci borijo do smrti, so bili filmi Igre lakote pogosto presenetljivo zadržani. Tudi tokrat je tako, še posebej, če poznamo trenutke v knjigi. Obenem pa je dobro, da se filmi ne podredijo vizualizaciji nasilja, krvi in brutalnosti, saj bi s tem verjetno le še dodali večni ironiji uživanja ob franšizi.

Največja težava filma je prav občutek poznanega, kjer ne mislimo le na prebrano knjigo. Vemo, kam bo Haymitch na koncu prišel. Vemo, kdo bo preživel, kateri liki bodo pomembni še desetletja pozneje in kako se bo politični položaj sčasoma razvijal. Film se občasno preveč zanaša na to znanje, kot da bi že prepoznaven priimek ali mlajša različica znanega lika zadostovala za navdušenje. Pa ni tako. In to je velika težava, še posebej, če gre že za četrti film, ki nas vrže v »poznano« areno.

Haymitch Abernathy in njegova zgodba
Foto: on hungergames

Igre lakote imajo močno bazo oboževalcev, ti bodo povedali svoje

Kljub temu pa je čustveno jedro filma močno. Ko film Igre lakote zadane tisti tempo, ki ga je že večkrat krasil, gre za izredno zanimiv predstavnik žanra. Za razliko o Balade o pticah pevkah in kačah, ki je raziskovala vzpon zlikovca, je Sončni vzhod na žetveni dan osebna tragedija. Kaj se zgodi, ko se človek, ki je v osnovi dober, znajde v sistemu, ustvarjenem za uničenje vsega dobrega v njem?

In pri tem je treba ponovno potrditi, da franšiza po nekaj naslovih odmora ponovno pokaže, zakaj je tako uspešna. Trilogija ni bila stereotip YA žanra o najstniških ljubezenskih trikotnikih. Govora je bilo o neenakosti, propagandi, manipulaciji, spreminjanju trpljenja v tržno blago in pomenu zabavne industrije a la kruha in iger.

Nov film se vrne prav k temu, pa četudi kot filmski izdelek ni popoln. Je pa popolno njegov odmev empatije do alkoholiziranega mentorja. Ne bo več le pijanček, ampak v prvi vrsti človek, ki je izgubil vse, ker je želel izboljšati svet. Oboževalci so lahko v veliki meri zadovoljni.

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si

PREGLEJ PREGLED
Igre lakote: Sončni vzhod na žetveni dan (Hunger Games: Sunrise on the Reaping)
Prejšnji članekZnana je zmagovalka natečaja Mladi pisatelj leta 2026! Šteje jih komaj 13, komisijo pa je navdušila s presunljivim razmišljanjem
Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si

ocena-filma-igre-lakote-soncni-vzhod-na-zetveni-dan Igre lakote: Sončni vzhod na žetveni dan je vrnitev v svet Panema. Joseph Zada prepričljivo upodobi mladega Haymitcha, Francis Lawrence pa postreže z vizualno osupljivo areno in pretresljivo zgodbo. Čeprav bi si nekateri stranski liki zaslužili več prostora, film uspešno združuje napetost, tragedijo in kritiko družbe, ki človeško trpljenje spreminja v zabavo. Po ogledu Haymitcha nikoli več ne bomo gledali enako, vprašanje pa je, če je četrti obisk arene že preveč poznan.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.