Kaj, če bi nekdo poslušal pesem ‘Reci, da si nora name’ skupine California in si njene verze interpretiral kot popolno prilastitev osebe z mesnato željo po njeni obsedenosti z njim samim, da bi ustvaril enega najboljših filmov leta 2026? Čeprav je film prav to, zgodbe 26-letni Curry Barker ni temeljil na omenjeni pesmi, temveč igrački, ki ti izpolni eno željo. S premiso obsedenosti se je poigraval že v izjemnem kratkem filmu Stol (The Chair, 2023), nato pa jo dodelal in nam predstavil fenomen družbenih omrežij. Tu je Obsedenost.
Želim si, da bi me ljubila bolj, kot vse na svetu
Mlad in sramežljiv Bear (Michael Johnston) si bolj kot vse na svetu želi, da bi se njegova prijateljica Nikki (Inde Naverrette) zaljubila vanj. Ko se po travmatičnem trenutku znajde v trgovini s spominki, kjer ji želi kupiti bisernato ogrljico, za katero mu je povedala, da jo je izgubila, naleti na ‘Vejico za eno željo’, ki jo še istega večera uporabi. Ko Nikki odloži pred njenim domom, se zdi, da bi le nekaj pravih besed pomenilo začetek romantične zveze, a priložnost je v njegovih mislih zamujena. »Želim si, da bi me Nikki ljubila bolj, kot vse na svetu,« izreče, ko prepolovi vejico in pri tem popolnoma pozabi na stoletja trajajočo grožnjo človeštvu, da je treba paziti, kaj si zares želimo. Nikki se vrne k avtomobilu in postane obsedena z njim.
Kar sledi je ljubezenska zgodba, kot jo opiše mlada ekipa ustvarjalcev. Z ozadjem komedije ponovno dokažejo, kako povezan je žanr z grozljivko. Še posebej pri dvigovanju napetosti in pričakovanj ter izpolnjenim ciljem v šali oziroma strašljivem trenutku. Film bo javnost, predvsem zaradi besed ekipe, primerjala z nekaj filmi zadnjih let, pri tem pa že porabila nekaj dobre mere, ki jo ima lahko film, če gremo vanj brez pričakovanj. Tam nas bo pričakal nizkoproračunski indie film z dvema izjemnima igralskima predstavama. Mladi Bear sicer nikoli ne preskoči meje direktnega incelstva, na katero se bežno namiguje preko osnovne premise odvzemanja svobode drugi osebi za lastno okoriščanje. Bi to storil, če bi poznal posledice? Je res želel njo, ali je bil le osamljen? Kako daleč bo šel pri prikrivanju resnice? S temi vprašanji se ukvarja film, ki je zasnovan okoli njegovega pogleda kot protagonista – v dobrem in slabem. Bear je ‘dober’ fant, celo predober.
Inde Navarrette, začenja se obsedenost z njeno vlogo
Michael Johnston, ki ga boste (sicer stežka) prepoznali iz najstniške serije Najstniški volkodlak (Teen Wolf), bo sicer zasenčen s strani soigralke, a film brez njegove prestrašenosti, nesigurnosti in pomanjkanja samozavesti ne deluje. Vseskozi ga režiser Curry Barker in direktor fotografije Taylor Clemens postavljata v samotne prostore, a obkroženega s toplimi barvami in osvetljenim obrazom. Pri Bearu je opazna tudi uporaba zrcal, predvsem med dialogi, ki označuje disonanco med likoma ter razcepljenost želja tistega, ki je prikazan. Z njegove perspektive se vse zdi nedolžno, vsaj do določenega trenutka, ko si kot marsikdo želi, da bi mu njegova simpatija vračala zaljubljenost. A čeprav ne ve, da je vejica resnična magija, se za to v trenutku obupanosti, ki sledi jasno vzpostavljenemu občutku samote, vseeno odloči. In tu nastopi Nikki.
Inde Navarrette je odkritje leta, saj film hkrati sloni na njeni prisotnosti in odsotnosti. Je samozavestno dekle, ki si želi postati pisateljica in oditi iz mesta, a njeno pot prekine prelomljena vejica. Nikki ni več Niki, temveč srhljiv prikaz ideje, če je po želji ta oseba še vedno ista oseba. Postane žrtev želje, njena svoboda pa ji je vzeta, ko je njeno celotno bitje uporabljeno za obsedenost z Bearom. Kar je sprva prekrasno dekle, postane le še njena senca. Dobesedno. Film idejo, da so najbolj grozljive tiste reči, ki jih ne vidimo, uporabi tako, da prikrije tisto, kar nam je že znano in s tem ustvari napetost, ki jo je mogoče rezati z nožem. Nikki je posneta zasenčeno, z zakritim obrazom in rahlo sintetičnim glasom.
Obsedenost z ekipo, ki ve, kaj počne
Prizori so postavljeni široko, z veliko odprtega in s tem nelagodnega prostora, ki pa ima tudi drugo vlogo. Občutek odtujenosti in samote. Tisti prizori, ki so posneti od blizu – poljubi, objemi in seks – in bi morali biti romantični in intimni, so v resnici nagnusni. Pri samem pričakovanju in napetosti, je namigovanje na klasiko grozljivk z uporabo zapirajočih se kopalniških omaric z zrcalom, snemanje temnega prostora pri postelji in velikih avtomobilskih stekel, ustvarjalci dokazujejo, da imajo mesto v tem žanru. Poskrbijo za nekaj najbolj nestrpnih filmskih trenutkov zadnjih let, tehnično izpopolnjenim ozadjem grozljivke in zgodbo, ki ostane v spominu zaradi glavnega vprašanja in odlične igralske zasedbe.
O psihološki plati filma, ki se pohvalno ne trudi preiskovati skrivnostnega ozadja, se bo še pisalo. In upravičeno, saj pri vsem ostajajo v ospredju režiserjeve besede, da je bilo enako pomembno pokazati srhljivost njenega lika in dejstva, da je Nikki resnična žrtev filma. Odvzeto ji je vse. Posledica tega pa je srhljiv film, ki enostavno idejo izpelje na srhljivem in nelagodnem nivoju. Obsedenost je film, zaradi katerega se boste zares vprašali, če so vaše želje res tako nujne.
Urednik portala Student.si
