The Killer je film Davida Fincherja, ki je po zelo kratki kinematografski poti svojo premiero doživel na Netflixu. Režiser filmov Sedem (Se7en, 1995), Klub golih pesti (Fight Club, 1999), Zodiak (Zodiac, 2007), Socialno omrežje (The Social Network, 2010), Ni je več (Gone Girl, 2014) in Mank (2020).
Filmskim poznavalcem in Fincherjevim ljubiteljem se seveda opravičujem za izpuščene filmske naslove, pri katerih bi lahko dejali, da je le njegov debitantski film Osmi potnik 3 (Alien 3) iz leta 1992 najslabši, a še to z več alinejami razlage zakaj je temu sploh tako. Za mnoge najboljši režiser današnjega časa ali pa najmanj režiser, na katerega smo vseskozi pozorni, ko ustvarja nove filme. Prav zato je bil The Killer visoko na seznamu najbolj pričakovanih filmov leta. In, je upravičil pričakovanja?
David Fincher se vrača k trilerjem z Netflixovim The Killer
Ko je sredi epidemije Fincher predstavil film Mank je ta izšel na Netflixu in nato prejel deset oskarjevskih nominacij. S filmom samim pa je zaključil šestletni premor po filmu Ni je več, ki je leta 2014 postal kultna moderna kriminalka. Mank je bil seveda daleč od tega, saj je šlo za biografsko dramo Hermana J. Mankiewicza, scenarista filma Državljan Kane. Po Socialnem omrežju je bila to še druga biografija, a njegovi oboževalci so želeli triler, kriminalko, temno zgodbo o ljudeh s temnimi mislimi. In jo zdaj tudi dobili, verjetno v najbolj Fincherjevski obliki, kar jo je moč dobiti v tem trenutku.
The Killer je filmska predelava francoskega stripa, ki ga je napisal Alexis »Matz« Nolent in zrisal Luc Jacamon. Zgodba je precej enostavna, saj sledi naslovnemu morilcu oz. ubijalcu, ki se zaplete v mednarodni pregon, ko zgreši svojo tarčo. Tak zaplet smo videli v sto in eni obliki, povečini izpeljano površno in nič kaj posebno. Tu nastopi David Fincher, ki je filmu vnesel svoj stil. Iz tehničnega vidika vse deluje kot dobro naoljen stroj.
Ne bi se zmotili s tisto klasično primerjavo, da je vsak prizor vzet iz stripa, ker v bistvu je. Film se odlično poigrava z zvokom, predvsem v trenutkih, ko glavni junak posega po slušalkah, kamera pa preskakuje iz njegovega v naš pogled, posledično se spremeni tudi ton zvočne spremljave. Enako je z osvetljavo, ki ponovno dobi tisti Fincherjev noir stil, ki je navduševal v Sedem in Klubu golih pesti. Ampak tu je postavljen na n-to potenco, ker je šel Fincher več kot očitno all-in. Zdi se, kot da je želel ustvariti najbolj Fincherjevski film, ki obstaja in se pri tem zapletel v nekaj svojih pasti. V podobne se je v preteklosti zapletel tudi Zack Snyder. Ne na takem nivoju, se pa je.
Michael Fassbender odličen v tehnično izpiljenem filmu
Glavna vloga je pripadla Michaelu Fassbenderju, ki ponudi izvrstno paleto vsega, kar ga dela tako odličnega igralca. Od tišine in igranja s telesom do fizičnih prizorov, ki od njega zahtevajo veliko. Morda ne ravno tako izjemen kot v Lakoti, a vsekakor je moč povleči nekaj vzporednic z obema vlogama. V stranskih vlogah se pojavijo še Arliss Howard, Charles Parnell in Tilda Swinton, pri čemur je vredno reči, da nihče od njih nima vidnejše vloge. Tu je film presenetljivo podoben poteku prvega Johna Wicka, le da je Fassbender mnogo boljši igralec od Reevesa, a kaj ko njegov lik preprosto ni zanimiv.
To je morda še največja težava Netflixovega trilerja. Zgodba je sila preprosta in bi znala biti za mnoge dolgočasna, saj je bila videna že mnogokrat, prav tako pa je pozabljiv tudi lik, ki se bolj ali manj izpoje že v tisti uvodni sekvenci, četudi še tako fantastični. Tega uvoda film več ne preseže in postane zgolj akcijski lov mačke z mišjo.
V filmu bodo uživali Fincherjevi privrženci in začuda oboževalci skupine the Smiths, saj je glasbena podlaga večinsko ustvarjena iz njihovih pesmi. Za to sta poskrbela Trent Reznor in Atticus Ross.
The Killer ni Fincher na vrhuncu, je pa Fincher z vsem bitjem
The Killer je tehnično izpiljen film Davida Fincherja, ki je želel posneti najbolj svoj film, ki obstaja. Če sta se v to nekoč hote ali nehote spustila tudi Wes Anderson in prej omenjeni Zack Snyder, se zdaj pridružuje še Fincher. Po skoraj desetletni odsotnosti režiserja iz takega žanra je The Killer resda svež veter v jadra njegove filmografije, a smo ta film že izkusili, v primeru Fincherja že mogočno bogatejše. Resda nas na ekran prilepi odlična igra Michaela Fassbenderja in celoten plato tehničnih aspektov filmskega sveta, a včasih je to preprosto premalo. Recimo, da gre tu za Fincherjeve Fabelmanove, Francosko depešo ali pa celo Vojsko živih mrtvecev.
Urednik portala Student.si
