
Netflix ima nov hit in težavo. Serija ‘Telo’ (The Body) je srhljiva serija o dekletih, ki obiskujejo katoliško šolo. Kot pa se rado zgodi, so oboževalci že na trnih, če bo Netflix odobril nadaljevanje oziroma drugo sezono. Tako se je hitro pojavila peticija za drugo sezono, ki jo podpisuje na tisoče oboževalcev. Redkejši pa so primeri, ko se pojavi tudi peticija, da naj Netflix serijo ukine in umakne iz svoje ponudbe. V manj kot tednu dni jo je podpisalo že več kot 110 tisoč ljudi. Kaj je storila serija, da se je zamerila vernikom, ki menijo, da onečasti krščanstvo?
The Body: Katoliška dekleta, satanistični obredi in skrivnostna videnja
Na noč čarovnic se življenje skupine dijakinj katoliške srednje šole, z dogajanjem leta 2004, obrne na glavo. Nedolžno sprejemanje nove članice v šolsko plesno ekipo preraste v nevaren ritual. Med praznovanjem dekleta posežejo po drogah in izvedejo provokativni obred, ki se konča tako, da Grace po dogodku pristane v skrivnostni komi. Dekleta skušajo prikriti svojo vpletenost, a se začnejo dogajati nenavadne stvari.
Med dijaki in prebivalci mesta se širijo srhljive vizije, ki naj bi napovedovale prihodnje dogodke, okoli Grace pa se začnejo spletati govorice o čudežih in nadnaravnih močeh. Kar se začne kot poskus prikrivanja resnice, se postopoma sprevrže v množično histerijo, v kateri se prepletajo verska prepričanja, občutki krivde, skrivnosti in prepovedane želje.
Glavno trojico sestavljajo Anya Butler (Kristina Bogic), najbolj priljubljeno dekle na šoli in kapetanka plesne ekipe Levinje, Elise Zakaria (Sara Boustany), njena najboljša prijateljica, ki je vanjo tudi zaljubljena in želi romantično vezo, ter Lisbeth Anderson, ki se po Graceini nesreči pridruži skupini, sama pa pripada krščanski ločini ‘krotilcev kač’.

Serija ves čas hodi na meji psihološke grozljivke, najstniške drame in zgodbe o množični histeriji. Tudi gledalec nikoli povsem ne ve, ali je priča nadnaravnim dogodkom, posledicam travme ali manipulaciji množice, ki si želi verjeti v čudež. Skoraj brez težav bi lahko na prvi pogled sklepali, da gre za serijo o satanizmu in grozljivih verskih obredih – kot že večkrat videno –, a ima ravno prav širše vsebinsko jedro, da je našla pot na vrh. Vera je v seriji izhodišče za raziskovanje občutkov krivde, spolnosti, zatiranja lastnih želja in potrebe po pripadnosti.
Za pošlihtanimi šolskimi hodniki se skrivajo precej manj nedolžne zgodbe. Najstnice se spopadajo z lastno spolnostjo, medsebojnimi odnosi, ljubosumjem in strahom pred tem, da bi jih okolica zavrnila. Vero vseskozi uporablja kot sistem pravil in pričakovanj, ki posameznika usmerjajo, obenem pa povzročajo občutke sramu in krivde. Serija se tako ne boji pokazati neprijetnih plati.
Ustvarjalka serije je črpala iz lastnega odraščanja
Ustvarjalka serije Quinn Shephard je povedala, da je navdih našla v svojem odraščanju. »V šali pravim, da je ta serija tako zelo jaz – prav agresivno je moja,« je Shephard povedala za Tudum.
»Satirično prikazuje nekatere travme odraščanja ob zavedanju lastne istospolne usmerjenosti in njenem zatiranju ter zmedo, ki spremlja vse to.« The Body je bil njen prvi televizijski scenarij, ki ga je napisala v zgodnjih dvajsetih letih.
»Serijo sem začela pisati v letu, ko sem razkrila svojo istospolno usmerjenost,« pravi. »Vsa zmeda, sram, strast, duhovnost in jezik dekliškega odraščanja so bile stvari, ki sem se jih še učila izražati. Vse skupaj se mi je zdelo zelo težko.« Leta pozneje se je Shephard vrnila k scenariju s svežim pogledom – in povsem drugačnim razumevanjem njegove žanrske usmeritve.
»Takrat sem lahko spoznala: ‘Aha, saj gre za tragikomedijo,’« pravi. »Mislim, da je bilo največje odkritje to, koliko komičnih elementov se skriva v zgodbi. Predstavljam si, da se nekaj podobnega zgodi številnim scenaristom, ko se po letih in z nekoliko več življenjske perspektive vrnejo v srednješolsko obdobje.«

S čim je serija razburila vernike, ki Netflix stiskajo v kot?
Bralci verjetno že veste, zakaj je serija naletela na neodobravanje vernikov. Že dva dni pred izidom serije, ki se je oglaševala s sloganom »Molijo močno in grešijo še močneje«, je zaživela prej omenjena peticija proti ukinitvi. Avtorica peticije Netflixu očita, da v domove krščanskih družin pošilja vsebino, ki se norčuje iz njihove vere. Posebej jo moti, da so v središču zgodbe katoliške šolarke, ki sodelujejo v temačnem iniciacijskem obredu, povezanem s hudičem, nato pa doživljajo preroška videnja.
Veliko pozornosti je namenila tudi promociji serije na dan vseh svetih. Netflix je namreč objavil promocijske fotografije, na katerih so dekleta predstavljena v podobah, ki spominjajo na svetnike. Ena od njih nosi celo trnovo krono, kar je avtorica peticije razumela kot norčevanje iz Jezusa Kristusa. V peticiji so ustvarjalci in pretočna platforma deležni tudi širših očitkov. Avtorica se sklicuje na pretekle polemike okoli Netflixovega brazilskega filma The First Temptation of Christ in francoskega filma Cuties, ki je bil deležen kritik zaradi prikazovanja seksualiziranega vedenja mladoletnih deklet.
Polemika okoli vere verjetno ne bo pojenjala dokler bo serija v Top 10 po gledanosti. Njeni nasprotniki bodo lahko praktično v vsaki epizodi našli najmanj petnajst trenutkov, ki bi jim nasprotovali, oboževalci pa petnajst takih, zaradi česar jim je všeč. Jasno je, da so nekatere podobe in primerjave namenoma neprijetne. Zgodba sama se poigrava z idejo, da lahko versko okolje postane prostor manipulacije, strahu in zatiranja. Obenem pa si, sicer ne pogosto, dovoli trenutke, ko vero pokaže v lepi luči. Na koncu pa je treba razlikovati med provokativnim umetniškim prikazom vere in namernim prepričevanjem gledalcev, da je ta sama po sebi nekaj slabega.

Serija dogajanje postavi v leto 2004, ki prinaša izrazito estetiko z začetka tisočletja. Tako spomni na rezultat, ki bi ga dobili, če bi pomešali Zlobna dekleta-Podle igre-Carrie-Yellowjackets. V ospredju je stilizirana različica tega obdobja, ki v ospredje še vedno postavi najstništvo, skrivnostnost, srhljive elemente in (črni) humor. Osem epizod se neprestano premika iz enega v drug spekter, pri tem pa ne pozabi na dejstvo, da so najstniki duhoviti in absurdni.
Za tiste, ki jih je serija navdušila, pa je enostavni najti razloge, zakaj. Ideja je zanimiva, izpeljava prav tako. Igralke so izvrstne, spremljanje razmerij se hitro spremeni v navijanje, stil pa namenoma pretiran. Ni namenjena mlajšim gledalcem, saj vključuje nazorne prikaze spolnosti, uporabe drog, nasilja in druge vsebine za odraslo občinstvo.
Večinoma je serija predvidljiva. Pogosto si na ramena naloži toliko stvari, da jih ne more odnesti daleč. Nekatere zgodbe in razmerja ne dobijo dovolj prostora za dihanje. Občasno ji tudi zmanjka zagona. A v vse to vmeša dovolj nepredvidljivosti, drznosti in koktejla žanrov, da je ogled bistveno bolj zanimiv od večine Netflixovih YA serij.

The Body: peticija za umik ali nadaljevanje?
The Body ni serija za vsakogar, še posebej ne za nekoga, ki bi pričakoval spoštljivo in tradicionalno obravnavo vero. Peticija je zagotovo poskrbela za dodatno pozornost, vseeno pa serije ni mogoče presojati brez ogleda ali zgolj na podlagi promocijskih fotografij. Njena vsebina je bolj kompleksna in nekaterih delov odraščanja se loteva z zvrhano mero odgovornosti in razumevanja. Izstopa iz množice Netflica, tako po svoji kvaliteti, kot pa provokativnih prijemih vere, glede česar bodo v prihodnjih dneh zagotovo zrasle razprave o mejah umetniške svobode.
Urednik portala Student.si
