Ko lepa platnica premaga vsebino: ali so družbena omrežja književnosti pomagala ali jo trivializirala? Na fotografiji je skodelica kave, mehka odeja, sveča ter knjiga s skrbno izbrano platnico. Pod sliko je nekaj vrstic opisa, pet zvezdic in oznaka #Bookstagram. Takšne objave vsak dan dosežejo na tisoče, včasih celo milijone uporabnikov. Knjige so na družbenih omrežjih postale estetski objekt, življenjski slog in del osebne identitete.
Toda ob tem se poraja vprašanje: ali Bookstagram spodbuja ljubezen do branja ali književnost spreminja v še eno vsebino, prilagojeno algoritmom.
Kaj je Bookstagram?
Bookstagram je skupnost bralcev na Instagramu, ki prek fotografij in videov delijo svoje knjižne izkušnje. Enak trend se odvija na platformi TikTok, pod imenom BookTok. Sprva je šlo predvsem za ljubitelje knjig, danes pa pomembno vlogo igrajo tudi založbe, avtorji in knjižni vplivneži, ki prek platforme predstavljajo nove izdaje in gradijo stik z bralci. Raziskave kažejo, da je Bookstagram postal pomemben del sodobnega knjižnega marketinga, ter vpliva na prepoznavnost knjig in nakupne odločitve bralcev.
Književnost je dobila novo občinstvo
Ena največjih prednosti Bookstagrama je, da je knjige približal ljudem, ki morda sicer ne bi redno brali. Družbena omrežja so ustvarila skupnosti, v katerih bralci priporočajo knjige, razpravljajo o prebranem in odkrivajo nove avtorje.
Koristi imajo tudi založbe in manj uveljavljeni pisatelji. Namesto dragih oglaševalskih kampanj lahko knjige doseže veliko večje občinstvo že z nekaj iskrenimi priporočili. Za mnoge mlade bralce Bookstagram in BookTok predstavljata prvo točko stika s tako sodobno kot tudi s klasično književnostjo.
Ko estetika postane pomembnejša od zgodbe
Prav tu pa se začne tudi druga plat zgodbe. Na družbenih omrežjih je prva stvar, ki jo uporabnik opazi, fotografija ali posnetek. Lepo oblikovana naslovnica, estetska postavitev in vizualno privlačna objava pogosto pritegnejo več pozornosti kot sama vsebina knjige. Knjiga tako postane predmet, ki ga je treba pokazati, še preden ga preberemo.
Pojavlja se tudi romantizacija tako imenovanih seznamov TBR (to be read), ki pogosto spodbujajo kupovanje in kopičenje knjig hitreje, kot jih bralci dejansko uspejo prebrati. Knjiga tako vse pogosteje postane tudi predmet zbiranja in estetske predstavitve, ne pa nujno bralne izkušnje.
Algoritmi družbenih omrežij dodatno spodbujajo takšno logiko. Objave, ki hitro pritegnejo pozornost, dosežejo več ljudi, zato imajo prednost kratka priporočila, privlačni videoposnetki in všečne fotografije. Poglobljena analiza sloga, pripovedne strukture ali literarnega konteksta pa se v takšnem okolju pogosto izgubi.
Bookstagram ni literarna kritika
Čeprav Bookstagram in BookTok pomembno vplivata na knjižni trg, ju težko enačimo z literarno kritiko.
Naloga literarnega kritika ni le povedati, ali mu je bila knjiga všeč. Kritika skuša delo umestiti v širši kulturni in literarni kontekst, analizirati avtorjev slog, teme, jezik in pomen. Bookstagram in BookTok pa temeljita predvsem na osebni izkušnji branja.
To seveda ne pomeni, da je eno bolj vredno od drugega. Gre za dva različna pristopa. Prvi spodbudi razmislek, drugi predvsem navdušenje in priporočila. Težava nastane, ko hitri vtisi začnejo nadomeščati poglobljeno razpravo o literaturi.
Vse pogosteje se pojavlja tudi drugačen način doživljanja literature. Ljudje uživajo le v vsebini na socialnih omrežjih ne pa dejanskem prebiranju del. To ustvarja površinsko in fragmentirano poznavanja del, ki pogosto niso razumljena. Dober primer je Lolita Vladimirja Nabokova. Na družbenih omrežjih se roman pogosto predstavlja predvsem skozi estetiko ali kot romantizirano podobo prepovedane ljubezni, pri čemer se izgubi dejstvo, da gre za delo, ki kritično obravnava manipulacijo, zlorabo in nezanesljivega pripovedovalca.
Ali algoritmi določajo, kaj bomo brali?
Pogosto se ponavlja isti vzorec. Nekaj knjig postane viralnih, nato jih priporočajo številni ustvarjalci vsebin, založbe jih dodatno promovirajo, algoritmi pa poskrbijo, da jih vidi še več ljudi.
Posledično lahko kakovostne, vendar manj izpostavljene knjige ostanejo skoraj neopažene. Uspeh ni vedno odvisen od literarne vrednosti, temveč tudi od tega, kako dobro se knjiga znajde v digitalnem svetu.
Novi viralni literarni izrazi
BookTok in Bookstagram nista spremenila le načina, kako odkrivamo knjige, temveč sta ustvarila tudi svoj besednjak. Namesto tradicionalnih literarnoteoretičnih izrazov danes uporabniki pogosto opisujejo knjige s kratkimi oznakami, ki hitro povedo, kakšno bralno izkušnjo lahko pričakujejo.
Med najbolj prepoznavnimi so »enemies to lovers«, zgodba, v kateri se začetno sovraštvo med glavnima likoma razvije v romantično razmerje, »slow burn«, kjer se odnos med liki gradi počasi skozi daljše obdobje, ter »cinnamon roll«, izraz za izjemno prijaznega, dobrosrčnega in čustveno nežnega lika. Pogosto se pojavljajo tudi oznake »spicy«, »steamy« ali »smut«, ki bralcem sporočajo, da knjiga vsebuje bolj eksplicitne romantične oziroma erotične prizore.
Poleg opisovanja vsebine so se uveljavljali tudi izrazi za bralske izkušnje. DNF (Did Not Finish) pomeni, da je bralec knjigo opustil pred koncem, HEA (Happily Ever After) pa označuje zgodbo s srečnim koncem. Med pogostimi izrazi je tudi »book hangover«, s katerim bralci opisujejo občutek praznine ali čustvene navezanosti po koncu posebej dobre knjige.
Takšne oznake so postale nekakšen skupni jezik spletnih knjižnih skupnosti. Bralcem omogočajo hitro iskanje knjig po motivih, vzdušju ali tipu likov, hkrati pa književnost vse pogosteje predstavljajo skozi preproste oznake in priljubljene trope. To odpira novo vprašanje, ali knjige izbiramo zaradi njihove literarne vrednosti ali predvsem zato, ker ustrezajo trenutno najbolj priljubljenim trendom na družbenih omrežjih.
Mladi in literatura
Zdi se, da družbena omrežja vse bolj oblikujejo knjižni okus mlajših generacij. Med najbolj branimi knjigami na BookToku prevladujejo romanca, fantazija t. i. »new adult« literature, s pogosto jasno prepoznavnimi tropi. Čeprav ti motivi v književnosti niso novi, jih družbena omrežja postavljajo v ospredje in vplivajo na to, katere zgodbe postanejo svetovne uspešnice.
Kritiki opozarjajo, da algoritmi spodbujajo vedno bolj podobne zgodbe in ustvarjajo občutek, da se knjižni trg vrti okoli peščice preverjenih formul. Po drugi strani pa številni zagovorniki BookToka poudarjajo, da je pomembnejše nekaj drugega, da mladi berejo. V času, ko velik del prostega časa namenijo kratkim videoposnetkom in družbenim omrežjem, jih prav ta ista omrežja pogosto spodbujajo, da v roke vzamejo knjigo, ustvarijo bralske skupnosti in o prebranem razpravljajo z vrstniki.
Kaj pa klasična literatura?
Čeprav BookTok in Bookstagram pogosto povezujemo z romantičnimi uspešnicami in fantazijskimi serijami, nista povsem obšla niti knjižne klasike. Dela avtorjev, kot so Jane Austen, Fjodor Dostojevski, Oscar Wilde in Emily Brontë, se vse pogosteje pojavljajo tudi na družbenih omrežjih. Vendar razlog za njihovo priljubljenost ni vedno literarna analiza.
Ustvarjalci vsebin klasike pogosto predstavljajo skozi sodobne oznake in trope. Roman ni več le klasika 19. stoletja, temveč postane »slow burn«, »friends to lovers«, ali zgodba o »moralno sivem« junaku. Na ta način mlajši bralci lažje razumejo osnovne motive knjige in se zanjo hitreje odločajo.
Takšen pristop ima dve plati. Po eni strani klasike približa občinstvu, ki jih sicer morda nikoli ne bi odprlo. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, da bogata literarna dela skrčimo na nekaj trendovskih oznak ali romantičnih motivov, pri čemer se izgubijo njihov zgodovinski kontekst, slog in širši pomen.
Morda zato največje vprašanje ni, ali družbena omrežja klasiko razvrednotijo, temveč ali jo predstavljajo kot izhodišče za branje ali kot končni cilj. Če bralca estetska objava ali viralni videoposnetek pripelje do Dostojevskega ali Austenove, je BookTok svojo nalogo vendarle opravil.
Pojavlja se tudi določena napetost med privrženci sodobne »new adult« literature in ljubitelji klasičnih del. Razprave pogosto presegajo vprašanje osebnega okusa ter se dotikajo tega, kaj velja za »pravo« literaturo. Ljubitelji klasikov včasih očitajo, da viralne uspešnice dajejo prednost všečnosti pred literarno kakovostjo, medtem ko zagovorniki sodobne literature opozarjajo, da se klasična dela pogosto uporabljajo kot simboli kulturnega prestiža ali celo intelektualne superiornosti. Tako se razprava o knjigah nemalokrat spremeni v razpravo o identiteti, okusu in pripadnosti določeni bralski skupnosti.
Kaj to pomeni za književnost?
BookTok in Bookstagram književnosti nista odvzela vrednosti. Spremenila pa sta način, kako knjige odkrivamo, priporočamo in o njih govorimo. Algoritmi pogosto nagrajujejo vizualno privlačnost, čustvene odzive in preverjene zgodbe, medtem ko poglobljena literarna razprava ostaja v ozadju. Kljub temu pa ni mogoče prezreti dejstva, da sta prav ti platformi številne mlade spodbudili, da so po dolgem času ponovno odprli knjigo. Bistvo razprave zato ni, ali so družbena omrežja književnost trivializirala, temveč ali smo pripravljeni sprejeti, da se je kultura branja preprosto spremenila. Morda največja ironija BookToka in Bookstagrama ni v tem, da sta književnost poenostavili, temveč da sta jo po dolgem času ponovno postavila v središče pogovorov mladih.
