Vsak prevod je interpretacija. Od podnapisov do literarnih prevodov: kaj se izgubi, kaj se pridobi in ali je ‘zvest prevod’ sploh možen? Bralec redko pomisli na prevajalca. Knjiga je v rokah, film s podnapisi na zaslonu in vse deluje, kot da je nastalo naravnost v jeziku, v katerem ga spremljamo. A za vsakim stavkom tujega avtorja, ki ga preberemo, stoji odločitev nekoga drugega: katera beseda, kateri ton, katera izpuščena poved. Prevajanje ni prepisovanje iz enega jezika v drugega, temveč gre za formulo branja, razumevanja in šele nato interpretacije.
Zakaj ‘dobeseden prevod’ ne obstaja?
Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je vprašanje zvestobe izvirniku eno od osrednjih vprašanj študija prevajalstva. Med obravnavanimi temami predmeta Teorija prevajanja je izrecno naveden problem neprevedljivosti in zvestobe v teoriji in prevajalski praksi, poleg tega pa tudi vprašanje interpretacije in koherence v prevodnem postopku ter t. i. transformacije, ki jih prevajalec izvede na izvirnem besedilu: inverzija, modulacija, substitucija, kompenzacija, adaptacija. Že sam nabor teh pojmov pove veliko. Prevajanje v akademskem razumevanju ni prenos, temveč sistematično preoblikovanje besedila, pri katerem se prevajalec vsakič znova odloča, kaj ohraniti, kaj spremeniti in kaj žrtvovati.
Podobno velja za literarno prevajanje, ki ga na Oddelku za prevajalstvo opisujejo kot področje, ki od študentov zahteva vpogled v »večplastno tkivo literarne umetnine« in soočanje s konkretnimi jezikovnimi problemi pri prevajanju različnih literarnih vrst in zvrsti: lirike, epike, dramatike, romana, pravljice, proznega verza. Med priporočeno literaturo za ta predmet je tudi zbornik Misliti prevod: izbrana besedila iz teorije prevajanja od Cicerona do Derridaja, kar samo po sebi kaže, da je vprašanje zvestobe prevoda izvirniku staro toliko kot prevajanje samo; od antike do sodobne filozofije jezika.
Ko mora prevajalec izbrati, kaj bo žrtvoval
Nikjer ni ta žrtev tako oprijemljiva kot pri podnaslavljanju. Za razliko od knjižnega prevoda ima podnapis strogo določen prostor in čas: gledalec mora vrstico prebrati, preden izgine z zaslona, hkrati pa mora slediti dogajanju na sliki. Raziskava o podnaslovnem prevajanju profanosti v slovenskih, hrvaških in srbskih filmskih podnapisih, objavljena na portalu ResearchGate, izhaja prav iz tega dejstva: za podnaslavljanje veljajo določene časovne in prostorske omejitve, zaradi katerih je pogosto treba izpustiti nekatere dele izhodiščnega besedila. Avtor pri tem opozarja, da profanost v filmu ni naključna okrasitev dialoga. Po navedbah raziskovalke Ane María Fernández Dobao ima pomembno vlogo pri karakterizaciji filmskih likov, po ugotovitvah Minne Hjort pa raba profanosti soustvarja družbenogeografski milje, saj nakazuje govorčevo starost, izobrazbo in družbeni status. Ko prevajalec kletvico izpusti ali omili zaradi prostorske stiske, torej ne izgubi le besede, saj z njo lahko izgine tudi del karakterja lika.
V analizi slovenskih in hrvaških DVD-podnapisov je raziskovalec Janko Trupej, ugotovil, da je bilo v podnapisih izbranih filmov ohranjenih 53,9 odstotka vseh primerov angleške profanosti, pri čemer je bil delež izpustov pri kletvicah kar 73,3-odstoten. Drugače povedano: skoraj tri četrtine kletvic v analiziranem vzorcu filma v podnapisih preprosto ni bilo. Gledalec, ki ne razume izvirnega govora, torej dobi opazno milejšo, drugačno različico dialoga, ne da bi to sploh vedel.
Zvestoba, ki ni suženjska
A tudi tam, kjer prostorske omejitve ne pritiskajo, zvestoba izvirniku ni preprosto vprašanje. To še posebej nazorno pokaže izkušnja enega najbolj znanih slovenskih literarnih prevajalcev. Branko Gradišnik, ki je med drugim prevedel Gospodarja prstanov, je v intervjuju za Lektorsko društvo Slovenije opisal, kako je pri prevajanju romana Ugrinova opazil vsebinske anahronizme; denimo omembo poslušanja tranzistorskega radia v okolju, kjer ta glede na čas dogajanja še ni mogel obstajati. Gradišnik je avtorju poslal seznam teh nedoslednosti, avtor pa je predloge sprejel in spremenil izvirnik, kar je Gradišnik povzel z besedami, da je bil »zvest izvirniku, ki je bil zvest mojemu prevodu«. Zgodba obrne pričakovano razmerje na glavo: prevajalec ni bil zgolj pasiven posrednik izvirnika, temveč je s svojim natančnim branjem izboljšal besedilo, ki naj bi ga zvesto prenašal.
Podobno nianso najdemo pri prevajanju enega najbolj prevajanih besedil na svetu. V razpravi o novem slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma, objavljeni v reviji Tretji dan, urednik prevoda Jože Krašovec zapiše, da je dober prevajalec le tisti, ki ravna celostno-strukturalno in je sposoben vsebino izvirnika prevesti tako, da ustrezno preustvari tudi literarno zgradbo. Zvestoba torej po tem pojmovanju ni dobesednost, temveč sposobnost preustvariti (se pravi znova ustvariti) literarno obliko v novem jeziku. Tudi sami prevajalci standardnega prevoda so v predstavitvi svojega dela zapisali, da načelo prevajanja po izvirniku »ne pomeni suženjske zvestobe izvirnemu besedilu«, a so se, kot ugotavlja avtor te analize, temu izhodišču sčasoma vseeno odmaknili v smeri strožje dobesednosti, kar je po njegovi presoji zmanjšalo naravnost besedila v slovenščini.
Kdo sploh pride do besede?
Zvestoba posameznemu besedilu je ena plat zgodbe, druga pa je, katera besedila sploh dobijo priložnost biti prevedena. Na to opozori esej Nine Beguš Novi val ameriške in svetovne revijalistike, objavljen na portalu LUD Literatura. Avtorica, ki je delovala kot regionalna urednica za literarno revijo Asymptote, navaja podatek, da delež prevedenih literarnih del po raziskavi, objavljeni v Guardianu leta 2007, v Sloveniji dosega kar sedemdeset odstotkov, medtem ko se v angleško govorečih državah vrti okrog dveh odstotkov. Vprašanje zvestega prevoda je torej smiselno šele, ko besedilo do prevajalčeve mize sploh pride. V anglocentričnem literarnem prostoru, kot ga opisuje avtorica, pa se to zgodi predvsem nobelovcem in že uveljavljenim literarnim zvezdam, medtem ko manj znani, a enako kvalitetni avtorji ostajajo, kot piše, »potisnjeni na obrobje, v nepregledno brezno novih prevodov«.
Beguš v eseju omenja tudi, da je bila po mnenju uveljavljene prevodoslovke Susan Bassnett prav pomanjkljiva prisotnost Borisa Pahorja v angleškem jeziku primer tega, kako težko se tuja literarna dela prebijejo na anglosaški trg kljub kakovosti in izdaji pri uglednih založbah. Zanimivo pa je tudi, kako avtorica izpostavi vlogo prevajalca v teoriji prevajanja: sklicujoč se na Jorgeja Luisa Borgesa piše, da je prevajalec ob avtorju, delu in bralcu vzpostavil »četrto metodološko paradigmo« prevodoslovja, kar pomeni, da prevajalčeva interpretacija ni več obravnavana kot nekaj postranskega, temveč kot enakovreden del razumevanja literarnega dela. To je nasploh podoba prevajalca, ki se razlikuje od tiste, ki prevaja »nevidno« in zvesto sledi izvirniku: prevajalec kot soustvarjalec, ki z izbiro, kaj prevesti in kako, soustvarja tudi to, kaj bo neka kultura sploh lahko brala.
Kaj se pri tem pridobi?
Izguba ni edina posledica prevajalske interpretacije. Pogosto gre za zamenjavo ene vrednosti z drugo. Martina Ožbot v znanstveni monografiji Prevajalske strategije in vprašanje koherence ob slovenskih prevodih Machiavellijevega Vladarja, ki jo je izdalo Slavistično društvo Slovenije, piše, da prevodi izhodiščnih besedil praviloma ne predpostavljajo predhodnega poznavanja izvirnika, temveč naj bi ga funkcionalno nadomestili tako, da zapolnijo vrzel, ki v ciljni kulturi obstaja. Prevod torej ni le okrnjena kopija, temveč samostojno besedilo, ki v ciljni kulturi opravlja svojo lastno funkcijo, tudi kadar se pri tem oddalji od dobesednosti izvirnika.
Na Univerzi v Novi Gorici to teoretsko izhodišče postavijo še širše, v okvir filozofske hermenevtike. V opisu predmeta Prevod kot sredstvo transkulturne komunikacije navajajo različne oblike priredb: poenostavitve, ponovne ubeseditve, modernizacije, podomačitve, potujitve in lokalizacije. Prevod umestijo v temeljno hermenevtično dejanje po Gadamerju, saj je prevajanje interpretiranje in poskus razumevanja drugega. Prevajalec knjig za otroke, na primer, po opisu portala Jezikovni poklici v Sloveniji pogosto najde ustreznico, ki nosi podoben pomen ali zvočni učinek kot izvirnik. V prevodu zbirke Grozni Gašper (izvirnik Horrid Henry) je prevajalec obdržal tako pomensko kot zvočno komponento imena, saj se oba dela imena v obeh jezikih začneta na isto črko. Tu prevod ne izgublja, temveč pridobi rešitev, ki je v izvirniku sploh ni bilo, a opravlja podobno funkcijo.
Je torej zvest prevod sploh možen?
Odgovor, ki se izriše iz teh virov, ni preprost »da« ali »ne«. Akademska stroka vprašanje zvestobe in neprevedljivosti obravnava kot enega temeljnih, nerazrešenih problemov prevodoslovja. Ne kot tehnično oviro, ki bi jo z dovolj spretnosti mogli odpraviti, temveč kot stalnico prevajalskega dela. Bela knjiga o prevajanju, prvi tovrstni dokument v slovenskem prostoru, ki celovito obravnava prevajanje, tolmačenje, podnaslavljanje in lektoriranje, med drugim ugotavlja, da uredniki knjigo, ki jo izdajo, praviloma ne berejo v izvirniku, temveč zaupajo prevajalčevi presoji, kar pomeni, da je prevajalec pogosto edini, ki sploh lahko presodi, kako blizu ali daleč je prevod od izvirnika.
Morda je najbolj pošten odgovor ta: »zvest prevod« ni prevod brez izgub, temveč prevod, v katerem je prevajalec vsako izgubo nadomestil s premišljeno odločitvijo. Podnapis, ki izpusti kletvico zaradi prostorske stiske, literarni prevod, ki spremeni ime lika zaradi zvočne igre, ali prevajalec, ki popravi anahronizem v izvirniku sam. V vseh treh primerih prevod ni identičen izvirniku. A morda ravno zato, ker prevajalec izvirnika ne kopira, temveč ga bere, razume in znova zapiše v drugem jeziku, prevod sploh lahko živi naprej v kulturi, ki jezika izvirnika ne pozna. Vprašanje ni, ali prevod izvirnik »ubije«, temveč ali mu uspe zagotoviti novo življenje.