Guliverjeva potovanja so stara 300 let, a večina ljudi jih pozna povsem drugače, kot si je zamislil avtor

Colorful marionette souvenirs in salzburg shop
Foto: Birgit Böllinger iz Pexels

Sloviti roman Jonathana Swifta, ki je prvič izšel leta 1726, že tri stoletja buri domišljijo bralcev. Toda zgodba o popotniku med liliputanci in velikani je v resnici precej temačnejša, ostrejša in bolj provokativna, kot jo poznamo iz otroških knjig in filmskih priredb.

Ko pomislimo na Guliverjeva potovanja, si večina verjetno predstavlja drobne prebivalce Liliputa, ki z vrvmi privežejo spečega popotnika, ali velikane, med katerimi se znajde nenavadno majhen človek. Prav ti prizori so postali del svetovne literarne in popularne kulture. Toda izvirna knjiga irskega pisatelja Jonathana Swifta, ki je bila prvič objavljena leta 1726, ponuja precej drugačno izkušnjo.

Ob 300. obletnici izida romana se znova postavlja vprašanje, zakaj je eno najbolj znanih del angleške književnosti hkrati tudi eno najbolj napačno razumljenih. Swift namreč ni želel napisati zgolj zabavne pripovedi o nenavadnih deželah in fantastičnih bitjih. Njegov namen je bil predvsem neusmiljeno razgaliti človeške slabosti, politično pokvarjenost, nečimrnost in absurdnost družbenih institucij.

Otroška pustolovščina, ki je bila v resnici satira za odrasle

Roman pripoveduje o pomorščaku Lemuelu Guliverju, ki med svojimi potovanji obišče štiri nenavadne dežele. V Liliputu sreča ljudi, visokih komaj nekaj centimetrov, v Brobdingnagu pa se znajde med velikani. Na tretjem potovanju obišče leteči otok Laputo, kjer spoznava nenavadne znanstvenike in njihove nesmiselne eksperimente. Na zadnjem potovanju pa naleti na Houyhnhnme, razumna govoreča konja, in Yahooje, divja človeku podobna bitja.

Vsaka od teh dežel predstavlja drugačen način, kako Swift kritizira družbo, v kateri je živel. Liliput je predvsem posmeh političnim sporom, boju za oblast in verskim razprtijam. Spor med dvema skupinama, ki se ne moreta dogovoriti, s katerega konca je treba razbiti jajce, je ena najbolj znanih metafor za nesmiselnost ideoloških in političnih konfliktov.

V deželi velikanov se razmerje moči obrne. Guliver, ki je bil v Liliputu mogočen velikan, postane neznaten in ranljiv. Skozi ta obrat Swift pokaže, kako relativna sta človeška pomembnost in občutek lastne veličine.

Še ostrejša je kritika v tretjem in četrtem delu romana. Laputa in njeni znanstveniki predstavljajo posmeh intelektualni vzvišenosti ter raziskovanju, ki izgubi stik z resničnim življenjem. Houyhnhnmi in Yahooji pa odprejo najbolj neprijetno vprašanje celotnega romana: ali je človek v resnici razumno in plemenito bitje, za kakršnega se rad razglaša?

Zakaj so poznejše izdaje spremenile pomen knjige?

Razlog, da danes številni bralci roman poznajo predvsem kot otroško pustolovščino, se skriva v njegovi dolgi založniški zgodovini.

Že prva izdaja je bila deležna posegov. Knjiga je izšla anonimno, saj je bila njena politična vsebina dovolj provokativna, da bi lahko avtorju povzročila težave. Založnik Benjamin Motte je nekatere politično občutljive dele spremenil ali izpustil, med drugim tudi odlomke, ki so kritizirali angleško oblast.

V naslednjih desetletjih so se začele pojavljati skrajšane različice, namenjene širšemu občinstvu in predvsem mlajšim bralcem. V njih je bilo vse manj politične satire, družbene kritike in provokativnih opisov, vse več pa pustolovščin med nenavadnimi prebivalci oddaljenih dežel.

Pomemben preobrat je nastopil v drugi polovici 18. stoletja, ko so začele izhajati še bolj okrnjene izdaje. Nekatere so izpustile celotno potovanje v Laputo in srečanje z govorečimi konji. Tako je izginil velik del vsebine, zaradi katere je Swiftovo delo sploh postalo tako ostro in prepoznavno.

V viktorijanskem obdobju 19. stoletja je bil ta proces še izrazitejši. Moralna in verska merila tedanjega časa niso bila naklonjena Swiftovemu grobemu humorju, telesnim opisom in predvsem njegovemu pesimističnemu pogledu na človeštvo. Knjiga je zato postopoma postala predvsem otroško branje, iz katerega so izginili njeni najbolj neprijetni deli.

Najtemačnejši del romana razkriva Swiftovo pravo sporočilo

Najbolj pretresljiv je četrti del, v katerem Guliver spozna Houyhnhnme, govoreče konje, ki živijo po načelih razuma, in Yahooje, človeku podobna bitja, ki jih zaznamujejo pohlep, nasilje in primitivni nagoni.

Guliver se nad življenjem konjev tako navduši, da začne človeško družbo dojemati kot nekaj pokvarjenega in manjvrednega. Po vrnitvi domov ne prenese več niti bližine lastne družine. Veliko časa raje preživlja v hlevu ob konjih kot med ljudmi.

Prav ta del je v preteklosti povzročil največ polemik. Kritiki so Swifta obtoževali sovraštva do človeštva, saj je njegova upodobitev človeka izjemno neprizanesljiva.

Vendar strokovnjaki opozarjajo, da je treba avtorjevo satiro razumeti tudi kot poskus prebujanja bralcev. Zgodovinarka Hester Grant v BBC-jevem članku pojasnjuje, da je Swift človeka prikazoval v njegovi najbolj groteskni podobi zato, da bi bralce spodbudil k razmisleku o svetu in lastni odgovornosti. Njegova kritika ni bila nujno namenjena zgolj obsojanju človeštva, temveč tudi opozarjanju na njegove napake.

Od politične satire do popkulture

V treh stoletjih je Guliver postal precej večji od svojega literarnega izvirnika. Pojavljal se je v številnih filmih, televizijskih oddajah, gledaliških predstavah, stripih in drugih umetniških priredbah.

Njegov lik je mogoče najti tudi v sodobnih delih, kot sta Doctor Who in Liga izjemnih gospodov. Zgodba je bila uporabljena za različne ideološke in politične interpretacije, med drugim tudi v sovjetskih kritikah kapitalizma.

Swiftova domišljija je pustila sled celo v sodobnem jeziku. Ime Yahoo, ki ga danes povezujemo z znanim spletnim podjetjem, izvira iz njegovega romana. Prav tako je izraz »liliputanec« postal sinonim za nekaj izjemno majhnega, medtem ko se pojem »liliputanski« uporablja tudi v prenesenem pomenu.

Zanimivo je, da se nekatere Swiftove ideje zdijo presenetljivo aktualne tudi v času umetne inteligence. V tretjem delu romana namreč opisuje znanstvenike, ki s pomočjo zapletenega mehanskega stroja ustvarjajo besedila in matematične vsebine, čeprav sami ne razumejo njihovega pomena. Prizor danes zlahka spomni na razprave o avtomatiziranem ustvarjanju znanja in umetni inteligenci.

Roman, ki ga še vedno ne razumemo povsem

Guliverjeva potovanja so skozi stoletja doživela toliko priredb, krajšanj in novih interpretacij, da je izvirno sporočilo pogosto ostalo v ozadju. Toda prav v tem je tudi njihova izjemna literarna moč: knjiga se lahko bere kot fantastična pustolovščina, politična satira ali globok premislek o človeški naravi.

Swift je umrl leta 1745, skoraj dve desetletji po izidu svojega najbolj znanega dela. Verjetno si ni predstavljal, da bo njegov roman tri stoletja pozneje še vedno tako priljubljen, obenem pa tako pogosto napačno razumljen.

Morda je v tem celo nekaj ironije, ki bi ga zabavala. Pisatelj, ki je vse življenje opozarjal na človeško neumnost in nagnjenost k napačnim predstavam, je ustvaril delo, katerega pomen je svet sčasoma prav tako poenostavil in napačno razumel.

Ob 300. obletnici izida je zato pravi čas, da Guliverjeva potovanja znova preberemo v izvirni, neokrnjeni obliki. Ne kot nedolžno zgodbo o človeku v deželi palčkov in velikanov, temveč kot še vedno aktualno, ostro in neprijetno ogledalo človeške družbe.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.