Fantom iz opere: Misli o italijanski izvedbi muzikala (RECENZIJA)

Italijanska predelava Fantoma iz opere
Italijanska predelava Fantoma iz opere Foto: MaximShebeko iz iStock

Relativni novinec na kulturnem področju, Broadway Italia, je nedavno nazaj napovedal novo produkcijo predstave Fantoma iz opere. Predstava z orkestrom v živo in z omejenim trajanjem se je od 4. julija 2023 odvijala v tržaškem gledališču Rossetti. Njena zadnja izvedba je bila 16. julija.

Muzikal Andrewja Lloyda Webra je najdlje predvajana predstava v zgodovini gledališča, z italijanskim režiserjem in oblikovalcem Federicom Bellonem pa je tokrat dobila novo podobo in nove vizualne učinke.

Pri recenziji težko ostanem nepristranska – predstavo sem opazovala z močnim zavedanjem istoimenskega filma. Tega sem prvič gledala kot otrok in ga v preteklih letih videla tolikokrat, da tega ne bi mogla prešteti na prste ene roke. Posledično sem predstavo neizogibno skoraj cel čas primerjala s filmom, kar je nedvomno vplivalo na mojo izkušnjo.

Muzikal s fenomenalno glasbo in občasno motečim igranjem

Zgodba je prirejena po romanu francoskega avtorja Lerouxa in sledi nenavadnemu razmerju med sopranistko Christine Daaé in glasbenim genijem Fantomom, ki se zaradi iznakaženega obraza skriva v podzemnih tunelih operne hiše ter neprestano nosi masko, ki mu prekrije del obraza. Ta se je odločil, da bo iz Christine vzgojil naslednjo prima donno. Od smrti njenega očeta naprej se ji je predstavljal kot angela, poslanega z njegove strani, in jo učil opernega petja.

Predstava hodi po tanki liniji med muzikalom in opero, ampak kar jo le klasificira kot prvo je dajanje prednosti zgodbi in igranju namesto glasbi, zaradi česar je nenazadnje bolj privlačna za širšo publiko.

Vseeno igra nastopajočih ni vedno izvrstna, čeprav je to morda sodba osebnega okusa. Pri nekaterih karakterjih, predvsem pri Christine, njeni prijateljici Meg Giry in prima donni Carlotti, je večkrat pretirana in klišejska do te mere, da gledalca zmoti, tudi če vzame v zakup naravo gledališkega igranja.

Celotna zasedba.
Celotna zasedba italijanskega muzikala. Foto: on Twitter

Ker ima zgodba tako pomembno vlogo, nekoliko zmoti tudi dejstvo, da zaradi glasne glasbe ni vedno najboljše razumeti, kaj karakterji govorijo oz. pojejo. Sicer so v dvorani podnapisi, ki jih je bilo mogoče spremljati tudi preko aplikacije, vendar so tej v italijanščini, ne v angleščini.

Temu navkljub je v šovu mogoče uživati, saj je glasba fenomenalna, vendar so besedila tako lepa, da jih je škoda preslišati. Sama postanem čustvena skoraj ob vsakem poslušanju in interpretaciji teh.

Posebni efekti naredijo šov

V primerjavi s filmom je prvi del pred odmorom skoraj identičen, pri drugem pa si je režiser očitno vzel nekoliko več svobode glede prizorov ter zaporedja in izpuščanja le-teh, kar je bilo prijetno presenečenje. Način, kako so bili nekateri od teh izvedeni, je v predstavo vnesel element transcendentnega.

Z raznimi zvočnimi in vizualnimi učinki jim je uspelo gledalca obdržati investiranega v več kot dve uri dolgo zgodbo. Na neki točki so se igralci tudi integrirali v publiko, zvezda večera pa je bil ogromen lestenec, ki je večkrat prispeval k vzpostavitvi vzdušja. Dramatično je žarel in utripal v ritmu tematske glasbe, se vrtel okoli svoje osi, se bliskal, na neki točki pa se je na njem znašel tudi Fantom.

Ramin Karimloo, ki je v predstavi igral Fantoma.
Ramin Karimloo, ki je v predstavi igral Fantoma.. Foto: on Soho Voices

Kar se njega tiče, sem bila nekoliko razočarana nad izbiro igralca oziroma nad njegovim petjem. Z igro Ramina Karimlooja ni bilo nič narobe, daleč je tudi od tega, da bi slabo pel – vendar sem tako navajena na melodičen, čuten in srhljiv glas Gerarda Butlerja, ki je Fantoma upodobil v filmu, da sem si v živo želela slišati nekaj več. Konec koncev je Fantom le zvezda predstave.

Še posebej sem bila razočarana pri čustvenih vzklikih, ki so v filmu tako polni bolečine in strasti, v predstavi pa Karimloojev glas teh čustev ne prenese gledalcem tako dobro.

Majhno pripombo imam tudi glede sekvence posameznih pesmi. Slednje so tako močne, da si zaslužijo nekaj sekund tišine po koncu, da se lahko primerno posedejo v obiskovalca in da ta lahko začuti njihov poln učinek. V predstavi je po njih komaj bilo kaj tišine – preden si lahko predelal pesem, se je že začela nova oz. so se karakterji že zapletli v dialog.

Končne misli o Fantomu iz opere

Ne glede na vse, sem v predstavi izjemno uživala in bi se je z veseljem udeležila še enkrat, če bi bila še vedno na sporedu.

Fantom iz opere
Foto: on thephantomoftheopera.com

Kombinacija glasbe in zgodbe v osebi vzbudi občutke, ki jih je težko poimenovati. Ne gre za romantično zgodbo; vsaj jaz je ne dojemam tako. Romanca sicer igra (zelo majhen) del, vendar je v ospredju tragičnost Fantoma, ki so mu bili zaradi prirojene deformacije zanikani skoraj vsi užitki, razen glasbe, ki je pa niti ne more izvajati v javnosti.

Namesto tega uporabi Christine kot kanal za njegov glas in njegovo glasbo, zaradi česar do nje razvije nenavadno obliko navezanosti, ki ji sam reče ljubezen. Po njej hrepeni, saj je njegova edina vez s svetom izven lastnega skrivališča in edina oseba, ki mu je popolnoma predana – vsaj dokler misli, da je očetov angel.

Gledalec se ne more odločiti, ali v tem vidi nesrečno ljubezen in temu primerno žaluje za njo, ali pa izprijen odnos moškega do približno 20 let mlajšega dekleta, ki je bila ob njuni prvi interakciji stara zgolj 15 let. Neodločenosti navkljub si ne more pomagati, da ga predstava ne bi pritegnila – ali pa ga morda pritegne prav zaradi tega.

Anja Koglot

Junior novinar

Prejšnji članek130 utripov na minuto, korak bližje razumevanju tesnobe pri mladostnikih
Naslednji članekJe novo vzbujen strah s strani WHO glede umetnih sladil pretiran?
Anja Koglot

Junior novinar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.