Izbranih je bilo šest umetniških del, ki bodo bogatila nove univerzitetne prostore Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot navajajo bodo prispevala k ustvarjanju z umetnostjo prežetega akademskega okolja.
Strokovna komisija je dela izbrala med 91 natečajnimi predlogi, pri čemer je sledila kriterijem umetniške kakovosti in primernosti umestitve v prostor.
6. Veduta: Aleksij Kobal
Slika Veduta predstavi panoramski izsek dreves v času mirovanja. Vse kar je bujnega v krošnjah se v poznojesenskem času preseli na tla, ki pa niso zelena, temveč obarvana s številnimi odtenki okre, rumene in rjave. Kader se zdi ustavljen, zamrznjen v specifični rezini časa. Podoba radovednega jelena je komaj opazna, saj skozi razpoke barvnih impresij proseva naš digitalno poustvarjen svet. Nebo in tla sta sestavini iste računalniške tkanine, za katero se nam zdi, da v celoti nadomesti prvotno vlogo realnosti. Mestoma nagubana mreža je sestavljena iz kock s tremi ploskvami, na katerih odsevajo krogci v rdeči, modri in zeleni. RGB namig sestavi vtis ekranske slike, ki prek mehkih gub in različnih perspektiv daje hipnotičen učinek. Gre za »paravan resničnosti«, kjer podobe iz realnega sveta dopolnjujejo znakovni pomeni.
Opravljanje veterinarskega dela lahko razumemo tudi kot simbolično dejanje, kot vračanje naravi in njenim nemočnim prebivalcem vse tisto, kar ji je bilo odvzeto na račun človekovega razvoja. Naša temeljna ozaveščenost terja ponovno vzpostavitev sožitja, zato slika ne poskuša vrednotiti ali presojati kakršne koli realnosti, saj brez sobivanja narave in znanosti življenje danes ni več mogoče. Kakor sodobna medicinska oprema pomaga preživeti nemočnim živalim, tako v vsebinskem smislu slika skuša slednje ponazoriti v sožitju računalniške miške z naravnimi potezami čopiča.
5. Diptih ‘V okvirjih’: Eva Gorišek
Slikarsko delo v obliki diptiha sestavlja mreža krogov, skozi katero vidimo plastenje barve in sledi spontanega ustvarjalnega giba na slikarskem platnu. Diptih na simbolni ravni predstavlja vizualni dialog med redom in spontanostjo, med raziskovalno natančnostjo in živim, nepredvidljivim organizmom. Dvojnost dela je nosilni koncept, ki se smiselno povezuje s prostorom vhodne avle Veterinarske fakultete UL.
Kompozicija dela je mreža krogov, ki jo lahko razumemo kot sistem, strukturo, metodo – temelj vsakega znanstvenega raziskovanja. Krog pa kot univerzalna oblika simbolizira celico, organizem, cikel življenja.
Barvna zasnova diptiha dodatno poudarja konceptualno dvojnost. Prva slika temelji na odtenkih bele in vzpostavlja občutek svetlobe in čistosti – kot laboratorij ali prostor začetka raziskave. Druga slika, zaznamovana s sivo-vijoličnimi toni vnaša globino, spominja na notranjost organizma, tkiva in procese, ki potekajo pod površino.
V kontrastu z mrežo se skozi kroge razkrivajo plasti barve in hitre, energične poteze. Te so posledica spontanosti in igre ter simbolizirajo živost organizma – njegovo nepredvidljivost, kompleksnost in stalno spreminjanje. Veterina kot raziskovalno področje deluje prav na presečišču med znanstveno urejenostjo in živim, pogosto neobvladljivim organizmom. Ta napetost med znanim in še neraziskanim je ključna tudi za razumevanje sodobnih izzivov, s katerimi se sooča veterinarska stroka: od novih bolezni in epidemioloških vprašanj do etike skrbi za živali in trajnostnega sobivanja.
4. Hippopotamus domesticus: Boštjan Drinovec, Mina Gutović, Špela Kuhar, Robert Potokar
Izhodišče za skulpturo, umeščeno v vhodno avlo nove Veterinarske fakultete UL, je podoba povodnega konja, ki se namaka v kadi – prostoru, ki je sicer namenjen človeku. Gre za zavesten premik živali v človeški kontekst, ki odpira vprašanja sobivanja, skrbi in odgovornosti, ki jo ima človek in še posebej veterinar do drugih živih bitij.
Povodni konj v podsaharski Afriki simbolizira fizično moč, pogum in avtoriteto. Študentom sporoča, da delo z živalmi zahteva spoštovanje, razumevanje in odgovornost. Povodni konj je žival, ki velik del dneva preživi v vodi; ta mu omogoča uravnavanje telesne temperature, zaščito kože in občutek varnosti. Kad, kot simbol intimnega, zaščitenega in negovalnega prostora, postane skupna točka človeka in živali. Skulptura briše mejo med vrstama in poudarja univerzalno potrebo po udobju in negi. Deluje kot metafora poslanstva veterinarske stroke – skrbi za živali, razumevanja njihovih potreb ter iskanja ravnotežja med človeškim in živalskim svetom. Humoren prizor povodnega konja v kadi, obiskovalca najprej pritegne, nato pa povabi k razmisleku o odnosu med človekom in živaljo, moči, ranljivosti in soodvisnosti, hkrati pa ga nagovori, da se ga dotakne in morda zagotovi dobro oceno pri naslednjem preverjanju znanja.
3. Beg možganov: Vladimir Leben
Poliptih reflektira sodobne znanstvene raziskave o kognitivnih procesih pri primatih (in drugih živalskih vrstah) ter s parafrazo podobe Misleca mehča mejo med človeškim in živalskim svetom. Poleg kritike antropocentričnega pogleda na svet opozarja tudi na »odtekanje znanja«, ko v Sloveniji visoko izobraženi ljudje v tej isti Sloveniji ne vidijo možnosti kariernega razvoja.
Poliptih, sestavljen iz štirih delov, v klasičnem portretnem slogu izstopanja subjekta iz teme. Figura v likovnem jeziku nakazuje zamišljenost/razmišljanje. Klasična tehnika olja na platnu poudarja kontinuiteto, prenos in razvoj misli in znanja skozi generacije ter pomen kontekstualizacije sedanjega trenutka v širšem časovnem okviru. Odsotnost okvirjev je namerna. Okvir sliko zamejuje, namen dela pa je spodbujati občutek poistovetenja in krepitev empatije.
2. Kaplje: Tanja Pak
Dve vertikalni kompoziciji jeklenih struktur z visečimi steklenimi kapljami ustvarjata občutek pogleda izpod vodne gladine proti svetlobi. Kaplja kot simbol pretoka, cikličnosti in soodvisnosti živih sistemov sugerira idejo ravnovesja med človekom, živaljo in okoljem. Svetloba, perspektiva in dinamika postavitve oblikujejo subtilno, a izrazito prostorsko izkušnjo, v kateri se volumen arhitekture sreča z navidezno fluidnostjo stekla in ki poudarja jasno avtorsko poetiko.
Delo izvirno nadgrajuje tradicionalni medij stekla s sodobnim oblikovalskim pristopom, ki presega zgolj materialno dimenzijo in odpira širši vsebinski kontekst. Sestavljajo ga jeklene konstrukcije oblike vzvalovane površine vode, obešene na varnostno dimenzioniranih jeklenicah ter unikatno izdelane matirane steklene kaplje z integriranim sistemom pritrditev. Vsaka kaplja je ročno pihana zgolj s pomočjo diha in gravitacije brez uporabe kalupa, kar rezultira v neponovljivih oblikah in subtilni mikroraznolikosti. Inherentna variabilnost ni zgolj estetski učinek, temveč nosi jasno konceptualno vzporednico z raznolikostjo živega sveta. Ročno pihano steklo in ročna obdelava površine z napredno lasersko tehnologijo oblikovane kovine poudarjata vedno večji pomen človeške prisotnosti in dotika v dobi digitalizacije in avtomatizacije.
V tematskem smislu delo relevantno in kritično nagovarja vprašanja trajnosti, krhkosti življenja ter soodvisnosti ekosistemov v kontekstu sodobnih okoljskih izzivov. Vertikalna artikulacija pomensko nadgrajuje zazelenitvene elemente avle z mislijo, da brez vode ni življenja. Intervencija upošteva prostorske osi, komunikacijske poti in vizualne povezave med etažami. Polprosojnost materiala omogoča dinamično igro naravne in umetne svetlobe brez posega v funkcionalnost prostora.
1. Specimen: Damjan Kracina
Skulptura Specimen predstavlja novo, nepoznano obliko živega bitja. Nenavadno bitje se ovija okoli kovinskega držala; ima jasno nakazano hrbtenico ter mehko, organsko telo z lovkam podobnimi izrastki v zgornjem delu. Skulpturo lahko interpretiramo na več načinov. Lahko jo razumemo kot primerek, ki je predmet znanstvenega preučevanja in bo v takšnem okolju kot novo odkrita vrsta prvič klasificiran ter umeščen v sistem živalskih vrst. Lahko pa jo vidimo tudi kot bitje, ki mirno visi in počiva na geometrijski konstrukciji v avli Veterinarske fakultete UL ter se ne meni za študente, ki ga opazujejo.
Srečamo se z nečim nepoznanim in nenavadnim. Delo deluje kot živo bitje, ki gledalca oziroma mimoidočega subtilno provocira – predvsem v smeri zavedanja, da je živalski svet in narava nasploh nekaj izjemnega in presenetljivega, hkrati pa krhkega in občutljivega. Zaradi velikosti, ki nekoliko presega človeško mero, skulptura učinkuje monumentalno ter vzpostavlja neposreden odnos do posameznika. Ob soočenju z njo je težko ostati ravnodušen; ne gre zgolj za estetski predmet v prostoru, temveč za celostno izkušnjo.
Po svoji zasnovi je Specimen klasična prostorska skulptura, ki gledalca nagovarja k opazovanju z različnih zornih kotov. Oblike se prostorsko prepletajo in so zasnovane tako, da opazovalca vodijo okoli dela, na njegovo drugo stran. Površina je gladka in napeta, z organskim, skoraj mehkim učinkom. Skulptura tako vzpostavlja izrazit kontrast z geometrijsko zasnovo arhitekture ter arhitekturnimi elementi prostora.
Urednik portala Student.si
