V dobi plačljivih vsebin in zasebnih prostorov knjižnica ostaja eden redkih krajev, kjer si dobrodošel brez denarja in namena. Vstopiš skozi vrata in nihče te ne vpraša, zakaj si prišel. Nihče ti ne ponudi menija, naročnine ali »preprostega zaslužka«.
Lahko sediš, bereš ali delaš na svojem prenosniku. Lahko odpelješ otroke na pravljično uro ali pa preprosto pobegneš pred nepredvidljivim vremenom. Za nič od tega ti ni treba plačati niti evra. V mestih, kjer se vsak kvadratni meter vse bolj šteje v denarju, je to skoraj nenavadno. Pisateljica Doris Lessing je javno knjižnico nekoč označila eno izmed najbolj demokratičnih stvari na svetu, in prav ta misel danes znova pridobiva na teži.
Mesta brez namena so vse redkejša
Sodobno mesto je vse bolj sestavljeno iz prostorov, ki od tebe nekaj pričakujejo: kavarna pričakuje naročilo, nakupovalno središče nakup, pisarna delo, celo parke vse pogosteje nadzorujejo zasebne varnostne službe. Arhitekturni biro Gensler v svojem pregledu vloge knjižnic v mestih opozarja, da knjižnice ostajajo eno redkih javnih žarišč zaupanja in povezanosti prav v času, ko oboje razpada. Knjižnice namreč odpirajo vrata za vse ljudi ne glede na dohodek, starost, bivalni status ali digitalno pismenost.
V pogovoru, ki so ga organizirali skupaj s podjetjem Turner Construction, so predstavniki newyorških knjižnic in mestnih institucij poudarili, da lahko v knjižnico vstopi dobesedno vsak. Brez nakupa, celo brez branja knjige. Dovolj je, da sediš.
Ta prostor »brez namena« ni postranska podrobnost, temveč jedro demokratičnosti knjižnice. Ni pogoja za vstop, ni pričakovane potrošnje, ni časovne omejitve, dokler ne »porabiš« svoje vstopnice. Za marsikoga; npr. starejše, brezdomce, mlade družine, priseljence, dijake brez mirnega doma za učenje; je to eden zadnjih prostorov v mestu, kjer se jim ni treba opravičevati za svojo prisotnost.
Znanje kot javna dobrina, ne naročnina
Vzporedno s krčenjem brezplačnih fizičnih prostorov se krči tudi brezplačen dostop do vsebin. Članki so za zidom naročnin, tečaji stanejo, tudi marsikatera “brezplačna” digitalna storitev v resnici prodaja pozornost uporabnika. Raziskava, objavljena v reviji International Journal of Humanities and Education Research, knjižnice opisuje kot ustanove, ki so v demokratičnih družbah od nekdaj skrbele za enak dostop do informacij, podpirale svobodno mišljenje in ponujale prostor, kjer se srečujejo ljudje najrazličnejših okolij. Avtor poudarja, da se knjižnice v 21. stoletju iz mest izposoje knjig spreminjajo v aktivna središča znanja, digitalnega opismenjevanja, ohranjanja kulture in povezovanja skupnosti. Hkrati pa se soočajo s cenzuro, neenakim dostopom do tehnologije, omejenimi sredstvi in hitrimi tehnološkimi spremembami.
Podobno sliko ponuja tudi nedavno poročilo Sveta Evropske unije Strengthening Europe through Public Libraries, ki temelji na dokazih 36 strokovnjakov iz 25 držav članic. Poročilo javne knjižnice opisuje kot del temeljne infrastrukture demokracije: kot proste in varne prostore za znanje, razpravo in razvoj demokratičnih veščin ter kot dostopne točke do kulture in dediščine. Knjižnice po navedbah poročila blažijo upad pismenosti, ponujajo naprave in usposabljanje za rabo umetne inteligence, krepijo medijsko pismenost proti dezinformacijam, nudijo podporo pri iskanju zaposlitve in finančno opismenjevanje, sodelujejo z zdravstvenimi službami, zmanjšujejo osamljenost in pomagajo pri vključevanju priseljencev. V času kriz, vojn ali naravnih nesreč knjižnice pogosto postanejo mesta zatočišča, informacij in okrevanja skupnosti.
Skupni prostor za razdeljen čas
V času naraščajoče polarizacije in cenzure evropska pobuda The Europe Challenge, ki jo vodi European Cultural Foundation, že od leta 2022 povezuje ekipe knjižnic iz vse Evrope pri reševanju lokalnih izzivov: neenakosti, dezinformacij, podnebne krize. Program je v dveh krogih podprl 39 ekip iz 16 evropskih držav, pri čemer je po njihovih lastnih podatkih prav vseh sodelujočih potrdilo, da je program okrepil vlogo njihove knjižnice kot varnega in relevantnega javnega prostora v lokalni skupnosti, skoraj vsi pa so izpostavili tudi pozitiven vpliv na lokalno okolje. Na vrhunskem srečanju If Librarians Ran Europe v Amsterdamu so razpravljavci obravnavali prav vprašanje, kako lahko knjižnice tudi sredi naraščajoče cenzure in razklanosti še naprej povezujejo in opolnomočajo skupnosti po vsej Evropi.
To ni le simbolika. Gre za eno redkih okolij, kjer se srečajo ljudje, ki se sicer v vsakdanjem življenju vse redkeje srečajo; različnih generacij, dohodkovnih razredov, prepričanj. Ne v spletnem mehurčku, kjer algoritem izbira sogovornike, temveč v skupnem fizičnem prostoru, kjer je edino merilo pripadnosti to, da si prišel.
Oblikovano za vključenost, ne za izključevanje
Da knjižnica dejansko deluje kot demokratičen prostor, ne pride samo od sebe. Zahteva namerno oblikovanje. Predstavniki Brooklyn Public Library so opozorili, da vključenost pomeni več kot le izpolnjevanje minimalnih standardov dostopnosti: gre za širše, proaktivno prilagajanje prostorov različnim fizičnim, senzoričnim in kognitivnim potrebam ter različnim generacijam, na primer s širšimi stoli z naslonjali za ljudi z omejeno mobilnostjo. Hkrati opozarjajo, da so nekateri veličastni knjižnični prostori lahko za marsikoga zastrašujoči. Ena od sodelujočih je opisala izkušnjo mentorirane dijakinje, ki je ob vstopu v razkošno newyorško knjižnico priznala, da se v takem prostoru ne počuti dobrodošlo. Iskanje ravnovesja med navdihujočo arhitekturo in dostopnostjo je zato stalna naloga oblikovalcev knjižničnih prostorov.
Del odgovora na cenzuro in omejevanje dostopa je tudi digitalna razširitev knjižnične ponudbe. Newyorška javna in Brooklynska javna knjižnica sta po poročanju Genslerja po pandemiji uvedli programe, prek katerih lahko najstniki po vsej ZDA pridobijo knjižnično izkaznico in dostopajo do e-knjig, ki so v njihovem okolju morda prepovedane — pobuda, ki so jo pozneje povzele tudi druge knjižnice.
Zakaj je to pomembno zdaj
Ko postaja vse več prostorov v mestih odvisnih od naročnine, članarine ali nakupa, in ko postaja vse več vsebin dostopnih le za plačilo, knjižnica ostaja izjema. Ni to, ker bi bila nostalgičen ostanek preteklosti, temveč ker gre za namerno vzdrževano javno infrastrukturo. Takšno, ki jo evropska politika po novem izrecno prepoznava kot bistveno za demokracijo, ne le za izobraževanje.
Morda je prav to najbolj demokratična poteza, ki jo lahko naredi neko mesto: pustiti prostor, kjer ni treba nič kupiti, nič dokazati in nič opravičevati, le priti.