Leto 2023 v znamenju Edvarda Ravnikarja in Ivana Tavčarja!

2022 and 2023 on black alarm clock for preparation Merry Christmas and Happy new year concept.
Foto: Dilok Klaisataporn iz iStock

Prihodnje leto obeležujemo 100. obletnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (1851–1923) ter 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Vlada je tako na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja (Ravnikarjevo leto) in pisatelja Ivana Tavčarja (Tavčarjevo leto).

Leto Edvarda Ravnikarja

Ravnikar je s študijem arhitekture začel na Dunaju in ga nadaljeval v Ljubljani pri enem izmed osrednjih imen slovenske arhitekture, Jožetu Plečniku. Njegov najožji sodelavec je bil še dve leti po diplomi. Zanimanje za tedanjo umetnost ga je vodilo v Pariz, v atelje pionirja Le Corbusiera. V Parizu je zaradi bližajoče se svetovne vojne ostal nekaj mesecev.

Čeprav se je Ravnikar v formalnem pogledu oddaljil od Plečnikove arhitekture, je ostal najbolj občutljiv in izviren prenašalec njegovega izročila. Ravnikar je med Plečnikovo šolo in Le Corbusierovim ateljejem odkril presenetljive sodobnosti, podobno kot je njegova lastna arhitektura svojevrstna sinteza tradicije in modernosti.

Edvard Ravnikar in njegovi arhitekturni čudeži
Foto: MOL on MOL

Moderna arhitektura s svojevrstno identiteto

S povsem izvirno interpretacijo temeljnih načel klasične arhitekture, v kombinaciji s konstrukcijskimi principi in prostorskimi zasnovami domačega ljudskega stavbarstva, je  uspel ustvariti moderno arhitekturo s svojevrstno kulturno identiteto, ki je prostoru presenetljivo samoumevna. Prav tovrstna pripadnost prostoru je izraz lokalno prilagojene arhitekture, ki jo je Ravnikar razumel kot eksistencialno in duhovno potrebo vsakogar.

Polje delovanja je iz arhitekture in urbanizma Edvard Ravnikar širil tudi na polje oblikovanja, kjer je v oblikovanju predmetov, ki nas obdajajo, prepoznal sredstvo za kultiviranje sveta, v katerem živimo. Ravnikar je bil aktiven v posredovanje svojih nazorov, med njegovimi številnimi zapisi so teoretski članki, eseji o sodobni umetnosti in arhitekturi, komentarji aktualnih dogajanj v stroki in družbi, kritike in pogovori. Zavzemal se je za reformo študija arhitekture, ki naj bi diplomantu poleg strokovne usposobljenosti zagotovila tudi razgledanost, sposobnost analize in mišljenja, iskanje drugačnih možnosti reševanja eksistenčnih stisk ljudi in prispevek arhitekture k boljši prihodnosti.

Pri pobudi Ravnikarjevega leta sodelujejo Fakulteta za arhitekturo in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

2023 lightpainted with sparklers, happy new year, 2023 banner for website, background for greeting cards, greetings
Foto: Moritz Knöringer iz Unsplash

Leto Ivana Tavčarja

Ivan Tavčar je po končani srednji šoli v Ljubljani in Novem mestu na Dunaju dokončal študij prava. Leta 1884 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno ter postal odbornik v ljubljanskem mestnem svetu. Politično pot je nadaljeval v kranjskem deželnem zboru, med leti 1901 in 1907 pa je bil tudi državni poslanec. Leta 1911 je bil izvoljen za župana Ljubljane ter to funkcijo opravljal naslednjih deset let, ko je bil izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS ter postal poverjenik za prehrano v prvi slovenski narodni vladi. Bil je soustanovitelj ljubljanske mestne hranilnice ter član in podpornik številnih drugih društev.

Zanimal se je tudi za šport in na svojem posestvu v Poljanski dolini let 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji. Bil je predsednik prve slovenske kolesarske organizacije in starosta telovadnega društva Sokol. Zaradi vsestranskega dela in velikega pomena za slovenski narod so mu v šestih občinah podelili naziv častnega občana (Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Ljubljana, Šoštanj).

Ivan Tavčar.
Foto: Wikipedia on wikipedia

Tavčarjevo leto bo 2023

Širši slovenski javnosti je dobro poznan kot plodovit pisatelj novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus pa obsega prek štirideset umetniških del. Njegova dela so danes del šolskega literarnega kanona.

Njegova najbolj znana dela so roman Izza kongresa, povest Cvetje v jeseni, zgodovinski roman Visoška kronika, podpisuje pa se tudi, med drugim, pod dela Med gorami: slike iz Loškega pogorja, V Zali in Vita vitae meae.

Prejšnji članekKrvodajalske akcije v decembru 2022
Naslednji članekVloga žensk v mirovnih operacijah

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.