Vzdevek: Maestro Nejc Bečan– vsestranski glasbenik

Nekoč, pred dvaindvajsetimi leti, je na svet prijokal še eden. Še eden tistih perspektivnih mladih slovenskih umetnikov, ki se bo pridružil na potovanju osvajalcev, ki bodo slovensko ime ponesli v sam svetovni vrh klasične glasbe. Nejc Bečan je skladatelj, dirigent, saksofonist in klarinetist, ljubitelj klasične in filmske glasbe. Tržiškega umetnika  je pot po končani kranjski gimnaziji  ponesla na Akademijo za glasbo, kjer sedaj študira kompozicijo. Glasba je njegovo življenje, je delo, obveznost in prosti čas. Ni naključje, da se je pogovor z njim odvijal ravno v Opera baru naše prestolnice. Udobno nameščena na mehki zofi,  diktafon nastavljen, gospodična je prinesla kavico,  torej začnimo … “A bo bolelo?” so bile njegove uvodne besede … kaj pa sledi v nadaljevanju?

Decembra  se je odvil že deveti  koncert Revijskega orkestra Gimnazije Kranj, ki si mu že nekajkrat zapored poveljeval s taktirko. Kje so začetki  sodelovanja s tem orkestrom in kako si prišel do vloge dirigenta?
Z glasbenimi aktivnostmi v gimnaziji smo začeli, ko sem bil dijak 3. letnika. Takrat so se na gimnaziji začele prebujati razne dejavnosti, za katere smo  potrebovali  glasbene točke, in začeli smo igrati. Kvartet saksofonov, kup flavt je bilo … V 4. letniku smo ugotovili, da nas je vseh okrog 25, in smo si rekli, dajmo imeti orkester. Prvi  komadi, ki smo jih igrali, so bili Don’ t worry be happy, Muppet Show … Pojavilo se je vprašanje, kdo bo dirigent, in tako sem prvič prijel v roke palico. In se sproti učil … saj nisem dirigiral tako kot danes …

Kako pa si bil zadovoljen z izvedbo programa in nastopom orkestra?
Sam sem na tem koncertu užival, ker smo igrali tisto, kar je meni blizu, torej klasiko. Program sva izbrala skupaj s programskim direktorjem in producentom Primožem Zevnikom. Potem smo napisali aranžmaje in začeli vaditi. Bilo je ogromno vaj, priprav, pisanje aranžmajev je trajalo par mesecev. Nekatere note smo dobili teden pred koncertom …
Glede na zahtevnost programa (Ravel, Holst, Šostakovič), se je orkester tokrat res izkazal. Skladbe, kakršnih prej nismo igrali, so zvenele, kot da orkestraši to počnejo že celo življenje. Pa tudi pridno so hodili na vaje, tako da … kapo dol.

Vrniva se na tvoj začetek. Kje so se začeli  tvoji prvi uradni stiki z glasbo?
Najprej so me vpisali na glasbeno šolo v Tržič, ker sem imel željo po igranju saksofona. Potem zame na tej glasbeni šoli niso imeli inštrumenta.  Moj prvi profesor, sedaj prijatelj Franci Podlipnik, mi je svetoval, naj začnem s  klarinetom. Tako sem naredil šest razredov nižje glasbene šole s  klarinetom in nadaljeval s saksofonom. Končal sem ga ravno na koncu gimnazije in moja želja je bila, da s saksofonom nadaljujem v srednji glasbeni šoli.

Glasba  je bila takrat le tvoj  hobi. Kdaj je bil tisti prelom, ko je postala  več kot samo prosti čas? Kdo te je pri tem spodbujal in podpiral?
Že od začetka glasbene šole in tudi kasneje v gimnaziji nisem nikoli razmišljal, da bi postal glasbenik. Babi me je prepričevala: “Nejc, ti boš glasbenik, imaš ful talenta.” Prijatelji, kolegi, profesorji …vsak me je na svoj način pripeljal na to pot. Mami je stegnila denarnico za nov inštrument in potem in sem se vpisal v srednjo glasbeno šolo na jazz saksofon. Vzporedno sem takrat sicer delal dve šoli, vpisano sem imel tudi Filozofsko fakulteto, zgodovino in geografijo.

Zakaj se nisi vpisal na Akademijo za glasbo že takoj na začetku?
Zato, ker nisem niti približno toliko vedel o glasbi, kot sem se naučil v tistem enem letu, takrat me tudi ni  preveč vleklo na Akademijo. Sicer sem že tu in tam pisal skladbe, vendar čisto zase. Potem pa me je čisto po naključju odkril moj profesor za solfeggio Peter Šavli, ko je videl moje napisane skladbe. Od takrat sva delala skupaj. Če sem doma kaj napisal, sem mu prinesel pokazat in tako sem se učil ter izpopolnjeval. Nato mi je rekel, naj grem na Akademijo, in mi dal največ zagona, pa še “filofaks” mi ni preveč odgovarjal.

Od tam je šla pot samo še navzgor in tvoje napisane skladbe so se začele tudi uradno izvajati. Kdaj je bila izvedene tvoja prva skladba?
Moja prva izvedba je bila v 1. letniku, to je bil samospev Ustaviva se na robovih dneva … na besedilo Jaka Koširja. Izvajala se je na  koncertu oddelka za kompozicijo Akademije za glasbo, ki so ga izvajali moji  sošolci. Potem pa je sledil kar velik skok navzgor, ko je bil izveden moj kratki balet Prelude to a Kiss v Cankarjevem domu. Izvedel ga je Orkester slovenske vojske pod taktirko Milivoja Šurbka, balet pa sta odplesala Igor Sviderski in Alta Katarina Truden.

Kako je sploh prišlo do tega skupnega projekta?
Dobil sem idejo in napisal balet. Nesel sem ga na akademijo profesorju Šurbku, ki me je takrat še učil stranski predmet dirigiranja, mu dal notni material (to je bilo ob koncu prvega letnika), potem ni bilo ne duha ne sluha o projektu. Nato sva se jeseni srečala in rekel je, da se bo moj balet izvajal v Cankarjevem domu z orkestrom Slovenske vojske: “Bomo kar balet naredili, tako, kot je zamišljen.” Bil sem kar brez besed. Koncert so izvedli oktobra 2005. Kasneje ga je ponovil tudi Pihalni orkester AG.

Do sedaj je bilo uradno izvedenih kar nekaj  tvojih skladb. Ali v bližnji prihodnosti pripravljaš še kakšno skladbo?
Trenutno se mi obeta pomembna izvedba mojega koncerta za saksofon in orkester z naslovom Concerned about Saxophone. Napisal sem ga za saksofonista Leva Pupisa, ki bo solist na koncertih Abonmaja AG, spremljali pa ga bodo simfoniki AG pod taktirko maestra Georga Pehlivaniana. V aprilu se nam obetajo izvedbe v  Mariboru, Ljubljani, Gradcu in Beogradu.

Kaj pa pravijo karte za prihodnost?
Moji načrti so, da končam in diplomiram iz kompozicije na naši akademiji. Rad bi nadaljeval kompozicijo na podiplomskem študiju nekje v tujini. Dirigiranje ostaja zaenkrat moja enakovredna obstranska dejavnost, bom videl, mogoče kdaj tudi profesionalno zaplavam  v te vode. 


Urša Cehner

LEAVE A REPLY

Please enter your name here
Please enter your comment!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.