Francija je v Panthéon sprejela novega prebivalca. Ne predsednika, ne generala in ne umetnika, ki bi ga poznali vsi turisti s pariških razglednic. Sprejela je zgodovinarja.
Francija in Marc Bloch
Marc Bloch ni ime, ki bi ga večina takoj prepoznala. Panthéon pa ni prostor, kamor države pošiljajo ljudi zato, ker so bili popularni. Tja jih pošljejo zato, ker želijo z njimi nekaj povedati o sebi.
Bloch se je rodil leta 1886 v Lyonu, v judovski družini alzaškega izvora. Bil je profesor, raziskovalec, vojak v obeh svetovnih vojnah in soustanovitelj zgodovinske šole Annales. Zgodovino je razumel širše od datumov, kraljev in bitk. Zanimalo ga je, kako ljudje živijo, verjamejo in organizirajo družbe. Z drugimi besedami: zanimala ga je preteklost kot nekaj živega.
Prav zato je njegova panthéonizacija danes zanimiva. Francija ni počastila le človeka, ki je pisal o zgodovini, ampak človeka, ki jo je tudi živel. Med drugo svetovno vojno je Bloch kljub starosti, judovskemu poreklu in položaju profesorja vstopil v odporniško gibanje. Leta 1944 ga je Gestapo aretiral, zaprl, mučil in ustrelil skupaj z drugimi borci.
Osemdeset let pozneje se njegovo ime seli pod kupolo Panthéona, med tiste, ki jih Francija razume kot del svoje moralne dediščine.
Panthéon je nenavaden prostor. Na zunaj spominja na tempelj, znotraj pa deluje kot arhiv nacionalne vesti. Tam počivajo ljudje, skozi katere Francija pripoveduje zgodbo o sebi. Toda ta zgodba ni nikoli nevtralna.
Vsak vstop v Panthéon je tudi politična odločitev
Država z njim pove, koga želi postaviti za zgled, katere vrednote želi poudariti in kakšno različico preteklosti želi ohraniti. Zato vprašanje ni samo, kdo je bil Marc Bloch, ampak tudi: zakaj ga Francija potrebuje prav zdaj?
Bloch je bil intelektualec, patriot, Jud v času antisemitizma, republikanec v času kolaboracije in zgodovinar v času, ko je resnica postajala nevarna. V delu L’Étrange Défaite oziroma Nenavadni poraz ni iskal udobnih izgovorov za francoski poraz leta 1940. Pisal je o šibkosti institucij, intelektualni lenobi in elitah, ki niso razumele svojega časa.
Zveni precej sodobno.
Zato njegov vstop v Panthéon ni le poklon zgodovinarju, ampak tudi opomin. V času, ko se po Evropi znova krepijo nacionalizmi, antisemitizem in nezaupanje v znanost, se odločitev, da Francija med svoje največje simbole sprejme zgodovinarja, zdi skoraj programska.
Lahko bi rekla: preteklost ni dekoracija. Preteklost je opozorilo.
Marc Bloch je postal del francoskega večnega spomina. A njegovo vprašanje ostaja zelo sedanje: kaj naredimo z zgodovino, ko ta ne govori le o mrtvih, ampak tudi o nas?
