10 najbolj brutalnih prepovedanih orožij na svetu

Vsi smo v znanstvenofantastičnih filmih videli laserska orožja, ki izgledajo učinkovita in vizualno privlačna, v resnici pa so neizmerno kruta. Več držav pa je postalo zaskrbljenih, da bi vojaki uporabljali lasersko orožje za znatno zmanjšanje ali trajno odpravo sovražnikove sposobnosti vida.

Da bi preprečili, da bi se to zgodilo, se je več kot 100 držav strinjalo s Protokolom o oslepljujočem laserskem orožju. To je bila redka priložnost, ko je bila prepoved preventivna, namesto da bi bila uvedena po tem, ko so ljudje že utrpeli stranske učinke. Medtem ko nekateri strokovnjaki menijo, da nevarnost podobnega orožja še vedno obstaja, je bil ta sporazum vseeno ocenjen kot velika zmaga. 

Leta 1868 so se delegati večine velikih evropskih sil in Otomanskega cesarstva srečali v Sankt Peterburgu prav zaradi te potencialno grozljive teme. Več držav je začelo uporabljati naboje, ki eksplodirajo ob stiku. V peterburški deklaraciji so se prisotni narodi odločili, da eksplozivni naboji ne smejo biti manjši od 400 gramov. Podobna težava se je pojavila leta 1899.

Ekspanzivne krogle, ki so jih poimenovali tudi naboji »dum dum«, naredijo točno to, kar nakazuje njihovo ime, ko zadenejo sovražnika. Nastale rane so bile ponavadi večje in večkrat smrtne. Medtem ko si je Haaška konvencija iz leta 1899 prizadevala preprečiti uporabo teh nabojev v vojni, jih danes še vedno uporabljajo lovci in celo nekateri organi pregona v svetu. 

V sodobnem vojskovanju je vojak vedno v nevarnosti, da bo zapustil bojišče s kosi eksplozivnega orožja v sebi. Tradicionalno je bilo mogoče posledice teh poškodb videti na rentgenskem slikanju. Toda razvoj v vojskovanju je privedel do orožij, ki so lahko raznesla nezaznavne delce, kot sta plastika in steklo.

Ne samo, da so ti predmeti povzročili resne fizične poškodbe, ampak so lahko tudi vojaki dobili grozne okužbe. In ker fragmentov običajno ni mogoče zaznati s standardnimi rentgenskimi žarki, bi bilo iskanje in odstranitev skoraj nemogoče. Taka orožja so privedla do tega, kar je znano kot Protokol I h Konvenciji o določenem konvencionalnem orožju. Prepoveduje orožje, pri katerem je primarni učinek proizvajanje nezaznavnih drobcev. 

Kopenske mine v različnih oblikah obstajajo že stoletja. V tem času so iz motečega in nezanesljivega orodja postale izjemno zanesljivo in brutalno orožje. Ne samo, da je z njimi prepredenih na desetine držav po svetu, ampak je tudi osemdeset odstotkov žrtev civilistov.

Mine lahko tudi leta kasneje ostanejo neodkrite in povzročajo neizmerno škodo. Zaradi teh razlogov je leta 1997 prišlo do velikega prizadevanja za popolno odstranitev eksplozivnega orožja z bojišča. Vendar so se velike svetovne sile, kot sta ZDA in Rusija, takrat odločile, da dogovora ne bodo podpisale. Politika okoli min je še danes sporna. Sodobni konflikti, kot je ruska invazija na Ukrajino, so sprožili še več razprav o nadaljnji uporabi teh eksplozivov. 

Kasetne bombe so zelo okrutna oblika vojskovanja. Navadno jih odvržejo letala ali pa jih izstrelijo s topovi. Kot že ime pove, se kasetno strelivo odpre v zraku in razdeli na več manjših bomb.

Eden od glavnih odločilnih dejavnikov za prepoved orožja je vprašanje, koga s tem orožjem zares ciljamo. Pri kasetnih bombah je odgovor jasen – tako civiliste kot vojake. Zaradi razširjene uporabe kasetnih bomb so smrti civilistov skoraj neizogibne. Prepoved zanje je bila predlagana na konvenciji leta 2008. Takrat je več kot deset držav še vedno zavračalo odstranitev kasetnih bomb iz svojih arzenalov. 

Zgodovinski viri kažejo, da so ljudje uporabljali zastrupljeno orožje že leta 300 pr. Kr. Sčasoma so to brutalno orožje začeli uporabljati v vojni. Odvisno od strupa so bile žrtve lahko primorane prestati ogromne muke ali celo umreti. Ena najstarejših prepovedi orožja v človeški zgodovini je dejansko prepovedovala zastrupljene naboje.

Leta 1675 se je s Strasbourškim sporazumom končala vojna med Francijo in Svetim rimskim cesarstvom. Državi sta se tudi dogovorili, da bosta v prihodnjih bitkah prepovedali uporabo zastrupljenih nabojev. To se je s Haaško konvencijo iz leta 1907 razširilo na preostali svet. 

Ogenj se kot orožje uporablja, od kar ljudje poznamo vojno. V antiki in srednjem veku se je običajno uporabljal skupaj z vročim oljem ali smolo. Na izstrelke so pritrjevali vnetljiv material, z njim namakali vnaprej pripravljeno podlago ali ga celo metali neposredno na sovražnika. Toda ogenj je neznosno kruto orožje, ki pa ga ni vedno lahko obvladati.

V sodobnem času so se zažigalne naprave razvile v zažigalne bombe, napalm in metalce ognja. Napalm in metalci ognja na civilnih območjih so bili prepovedani v Protokolu III h Konvenciji o določenem konvencionalnem orožju. Vendar pa ta ne prepoveduje uporabe zažigalnega orožja na vojakih in vozilih. Poleg tega se redno v konfliktih po vsem svetu še vedno uporablja zažigalno orožje, kot je beli fosfor. 

Tehnično gledano so bili bojni plini del prepovedi strupenega in zastrupljenega orožja iz leta 1907. Toda to nobeni strani ni preprečilo uporabe plinskih bomb med prvo svetovno vojno. Rezultati so bili grozljivi. Klor in iperit (gorčični plin) sta bila zelo popularna in zelo smrtonosna.

Med prvo svetovno vojno so kemična sredstva povzročila približno 1,3 milijona žrtev. Sčasoma so mednarodni uradniki iz prve roke videli bolečo fizično bolečino in dolgoročne nevrološke poškodbe. Javno mnenje je vodilo do širše prepovedi v Ženevskih protokolih iz leta 1925. Vendar protokoli niso prepovedali razvoja ali kopičenja tega orožja.

Kemično orožje so uporabljale sile osi v drugi svetovni vojni, Sadam Husein v Iraku in Asad v Siriji. Leta 1993 je Konvencija o kemičnem orožju razširila prepoved. Večina zalog je bila od takrat uničenih. 

Biološka orožja v prvi vrsti zajemajo predvsem bojevanje z virusi in bakterijami. Ena prvih znanih uporab biološkega bojevanja je bilo obleganje Caffe leta 1346 s strani Mongolov. Trupla, okužena s črno kugo, so pustili v mestih, kar je povzročilo hudo razdejanje. Britanski in ameriški vojaki so domorodnim ljudstvom dali odeje s črnimi kozami in tako uničili celotne skupnosti. Ker bioloških dejavnikov ni enostavno nadzorovati, se lahko hitro razširijo izpod nadzora. Konvencija o biološkem orožju iz leta 1972 je želela dopolniti in okrepiti Ženevske protokole proti njim.  

Ruska invazija na Ukrajino leta 2022 je sprožila tudi mednarodne razprave o umazanih bombah. Za razliko od jedrske bombe, umazana bomba dejansko ne vključuje uporabe jedrske eksplozije. Namesto tega je v bistvu sestavljena iz nevarnih (radioaktivnih) materialov, ovitih okoli običajnega eksploziva. Zasnovane so za neselektivno širjenje sevanja.

Ker ni pravega načina za nadzor širjenja, so umazane bombe neverjetno resnična grožnja civilistom. Čeprav to strašno orožje ni izrecno prepovedano, mednarodni pravni strokovnjaki menijo, da bi ga bilo skoraj nemogoče uporabiti zakonito. Lahko zgolj upamo, da umazane bombe ne bodo nikoli postale redno orožje. 

Jurij Lepen

Junior novinar